Jedro

Ni izkazan goljufivi namen leasingojemalca v trenutku sklepanja pogodbe, če ta ob stroških sklepanja pogodbe plača 20 % polog, kasneje še dva obroka in zavaruje dolg z hipoteko na nepremičnini vpisano v zemljiško knjigo, četudi kasneje, zaradi finančnih težav, preostanka obveznosti ne izplača.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca H.L. iz C. po pooblaščencu se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, po določilu čl. 169/VII v zvezi s členom 186/II Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil kot neutemeljeno zahtevo za uvedbo preiskave, katero je proti obdolženemu P.B. in obdolženemu G.G., po pooblaščencu, vložil oškodovanec kot tožilec H.l. iz C., v kateri obema obdolžencema očita storitev kaznivega dejanja goljufije po členu 217/II KZ.

Proti temu sklepu se je, prav tako po pooblaščencu, pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče kot prvo ugotavlja, da že opis obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, izhajajoč iz proti njima vložene zahteve za preiskavo na list. št. 1 in zlasti 2 spisa ni takšen, da bi iz njega izhajali zakonski znaki kaznivega dejanja, kot to zahteva določilo člena 168/II ZKP, saj v svojem bistvu predstavlja, ob podaji časovnega teka medsebojnega poslovanja, le prepis pravnega stavka kaznivega dejanja goljufije, kot je ta naveden v členu 217/I KZ z edino konkretno navedbo o višini premoženjske škode, katera bi naj nastala in jo je šteti za veliko (13,129.789,00 SIT). Obravnavano zahtevo za preiskavo bi torej senat smel zavrniti kot neutemeljeno že zaradi povedanega.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge, zaradi katerih je senat okrožnega sodišča sprejel enako odločitev v izpodbijanem sklepu. Četudi bi bilo mogoče slediti oškodovancu kot tožilcu v njegovih navedbah šele sedaj v vloženi pritožbi, da pogodbe o leasingu z obdolženim B. ne bi sklenil in tudi ne nakazal denarja podjetju obdolženega G., če bi vedel za slab finančni položaj prvoobdolženega in dejstvo, da predmeti leasinga niso bili vsi predani že dne 3. 10. 1996, kot to izhaja iz prevzemnega zapisnika,to samo po sebi še ne pomeni, da sta ga obdolženca z lažnim prikazovanjem navedenih okoliščin spravila v zmoto in ga s tem zapeljala, da je z njegove strani prišlo do realizacije sklenjene pogodbe - nakazila denarja.V poslovnem svetu je opiranje zgolj na en sam dokument - kopijo davčne napovedi premalo za zanesljivo preveritev plačilnih sposobnosti podjetnika, prav z ničemer pa ni izkazano, da oškodovanec kot tožilec že takrat ni vedel, da vse blago obdolženemu B. povedanega dne ni bilo izdobavljeno, saj sicer ne bi mogel več mesecev za tem od obdolženega G. zahtevati ustavitev nadaljnjih izdobav blaga.

Pa tudi, če navedbe pritožnika v doslej povedanem drže, niti oškodovanec kot tožilec ni znal pojasniti, kaj dokazuje, da je bil na navedeni način zaveden in zapeljan prav z namenom, da bi oba obdolženca in še P.P. povrhu prišli do denarja.Nasprotno, v spisu se nahajajoča dokumentacija izkazuje, da je obdolženi G. pretežni del denarja nakazal dobaviteljem opreme J. d.o.o. in T. P., katera mu je od vplačanih 8,209.688,40 SIT celo vrnila 1,300.000,00 SIT za neizdobavljeno opremo prvoobdolženemu, za katere drugoobdolženi trdi, da jih je oškodovancu kot tožilcu vrnil, česar ta ne zanika. Ni verjeti tudi tega, da bi obd. B., če bi takšen namen imel ob stroških leasinga, plačanih dveh obrokih in 20 % pologu zavaroval plačilo dolga še s hipoteko na hiši lastne matere, vpisano v zemljiško knjigo. Gre za ravnanja obdolženca, katera, četudi morda menice, katere je izročil niso vnovčljive, dokazujejo zanj vse kaj drugega, česar ne more spremeniti niti okoliščina, da je v izvršilnem postopku podal ugovor, za kar je navedel povsem sprejemljive razloge. Izkaže se torej, da ima sodišče prve stopnje prav, da med oškodovancem kot tožilcem na eni strani in obema obdolžencema na drugi strani ne obstoji kazensko-pravno razmerje, ampak zgolj civilno-pravno, katero se bo rešilo v ustreznih postopkih, ki že tečejo pred pristojnimi sodišči. Zaradi povedanega pritožbi oškodovanca kot tožilca ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.