Jedro

Ni podana pravna podlaga, da bi se izplačila za delo na akord vštela v pokojninsko osnovo, saj ta izplačila niso bila izvedena kot gibljivi del plače za redno delo niti niso bila kot takšna javljena tožencu na obrazcu M4.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št.... z dne 25. 8. 2008 in št. ... z dne 20. 2. 2008 ter tožniku odmerilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v znesku 33.594,62 SIT (140,19 EUR) na mesec od 1. 11. 1997 dalje z vsemi uskladitvami, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikov tožbeni zahtevek v delu, v katerem uveljavlja odpravo odločb toženca št. ... z dne 18. 6. 2008 in št. ... z dne 13. 2. 2008 ter da se mu prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje z upoštevanjem izplačanega osebnega dohodka iz naslova opravljenih nadur in akordov od leta 1972 do 1976, pa je zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Ne strinja se, da je z odločbo z dne 20. 2. 2008 odločeno, da se s to odločbo nadomesti odločba z dne 13. 2. 2008, saj je bilo z odločbo z dne 13. 2. 2008 odločeno le o višini nadomestila od 1. 4. 1992 do 31. 10. 1997, z odločbo z dne 20. 2. 2008 pa je bilo odločeno o nadomestilu od 1. 11. 1997. Meni, da se odločbe z dne 18. 6. 2008 ne more izvršiti in je zato nična. Nadalje navaja, da sodišče v celoti opira svojo odločitev na napačnih ugotovitvah izvedenke. Na izvedensko mnenje je v zakonskem roku oddal pripombe in zaprosil, da pošlje izvedensko mnenje v dopolnitev. Sodišče njegovi zahtevi ni ugodilo in v sodbi zapisalo, da je želelo zaslišati izvedenko na glavni obravnavi dne 17. 6. 2011 in da se tožnik glavne obravnave ni udeležil. Sodišče povzema ugotovitev izvedenke, da v prikazanem letnem pregledu plač za leto 1974, 1975 in 1976 niso prikazani elementi določitve plačila po akordu. Na izplačilnih listih, ki jih je L. poslala sodišču dne 19. 3. 2003 v zadevi Ps 376/98 in so tudi v tem sodnem spisu in ponovno dne 13. 12. 2006, so akordi prikazani v desetem stolpcu letnega pregleda plače za leto 1974 in za leto 1975, to je v tretji vrstici samo kot vrednostna postavka, medtem ko so nadure prikazane tako v urah kot v znesku prejetega plačila. Da se prejemek, ki je na osebnem letnem pregledu plače prikazan kot akord, nanaša na redno delo, to je kot enkratna stimulacija k osnovni plači, potrjuje dejstvo, da znesek prejetega plačila za nadure preračunan na postavko rednega dela iz drugega stolpca predstavlja 50 % pribitek plačane nadure glede na osnovno urno postavko. Tožniku so bili akordi izplačani v letih 1974 v višini 3.128,00 din, v letu 1975 v višini 8.202,15 din in v letu 1976 v višini 3.338,10 din. Vztraja, da je bil akord v takratnem plačilnem sistemu kategorija, ki je povečevala osnovno plačo in je ekvivalentna današnji stimulaciji za delovno uspešnost, ki presega povprečne pričakovane rezultate za občasno povečan napor nadpovprečno delovno uspešnost oziroma dodatno nepredvidena dela, določena s pogodbo o zaposlitvi za osnovno plačo. Delavci so se z vodjem vzdrževalnega sektorja g. M.R. dogovorili, da bodo določeno delo, ki ga je bilo potrebno opraviti, da ne bi prišlo do zastoja proizvodnje, da bi se preprečila materialna škoda, opravili ne glede na čas, ki ga bodo za to porabili, torej v rednem delovnem času. Če dela niso opravili v rednem delovnem času, so ga opravili izven delovnega časa. Plačilo so dobili v višini, kot je bilo dogovorjeno pred začetkom dela, ne glede na to, koliko časa so za to porabili. Zato plačilo za akorde ne more biti prikazano v urah in ne morejo biti definirani elementi za določanje višine plačila. Akordi so bili po njegovem gibljivi del osebnega dohodka za redni delovni čas. Tako so mu kot akord plačali za popravilo strehe, ki ga je opravil marca 1976, ko je bil na dopustu. Sklepanje izvedenke na podlagi izplačila v marcu 1976, da akord ni bil gibljivi del plače, ni pravilno. Akord ni bil posebna oblika nadurnega dela, kot je izvedenka zapisala v mnenju, ampak je bil v takratnem plačilnem sistemu kategorija, ki je povečevala osnovno plačo. Sodišče se opira na ugotovitev izvedenke, da tožnik ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo nadurno delo po splošnih aktih delodajalca določeno kot poseben delovni pogoj. Z dopisom z dne 17. 5. 2005 je L. tožencu poslala potrdilo o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa za leto 1974. V potrdilu je navedeno, da so bili prispevki plačani 1. 4. 1985, da je bilo delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v 51. členu Samoupravnega akta, sprejetega 23. 12. 1974. Iz tega je razvidno, da so bili prispevki plačani po sprejetju samoupravnega sporazuma v letu 1985. Tožnik si je prizadeval, da bi v Pokrajinskem arhivu v ... ali pa v arhivu L., našel sklep delavskega sveta, na podlagi katerega so bile nadure opredeljene kot poseben delovni pogoj v času do sprejema samoupravnega akta v letu 1974. V Pokrajinskem arhivu ni nobenega pravilnika oziroma samoupravnega sporazuma, sprejetega pred letom 1983. Da je obstajal sklep delavskega sveta o nujnosti opravljanja nadur kot poseben delovni pogoj, priča dejstvo, da je bil vzdrževalec, ki je odklonil delo v podaljšanem delovnem času, obravnavan na disciplinski komisiji in mu je prenehalo delovno razmerje. Na potrdilu o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa za leto 1975 z datumom 23. 12. 1992 je napisano, da je bilo nadurno delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v 51. členu Samoupravnega akta, veljavnega od 23. 12. 1974. V dopisu L. tožencu z dne 17. 5. 2005 je navedeno, da je tožnik opravljal vzdrževalna mehanična kleparska dela in da je razumel, da je dela, katera v rednem delovnem času ni uspel ali ni bilo mogoče zaradi same narave dela opraviti, moral opraviti preko polnega delovnega časa. Sočasno so poslali potrdilo o osebnem dohodku preko polnega delovnega časa za leto 1974 in navajajo, da pred 1974 ni bilo samoupravnega akta. To je tudi razumljivo, ker je bil republiški zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu sprejet na podlagi zveznega zakona iz leta 1973 v letu 1974. Zato tudi samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu, ki je urejal delo preko polnega delovnega časa, ni mogel biti sprejet pred letom 1974. Nadalje se tožnik sklicuje in povzema dopise podjetja L. z dne 13. 12. 2006, z dne 23. 1. 2008, z dne 17. 9. 2010, z dne 26. 10. 2007 in z dne 26. 1. 2009. Izrecno poudarja, da podjetje ne zanika obstoja samoupravnega akta, sprejetega 23. 12. 1974, ampak zgolj navaja, da z njim ne razpolaga več. Vsa zgoraj navedena potrdila o opravljenih nadurah navajajo datum sprejetja samoupravnega sporazuma 23. 12. 1974 in 51. člen sporazuma, ki določa opredelitev nadur kot poseben delovni pogoj. Iz izpovedi priče M.R., takratnega vodja vzdrževalnega sektorja je razvidno, da nadurnega dela ni bilo mogoče odpraviti z ustrezno učinkovito organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Iz predloženih izplačilnih list je razvidno, da delo tožnika po posameznih mesecih ni trajalo več kot 30 ur na mesec. Tožnik je opravljal nadure v letu 1972, 1973, 1974 in 1975. Iz potrdil L. za delo preko polnega delovnega časa za leto 1974 in 1975 je razvidno, da je bilo delo, ki ga je opravil tožnik, opredeljeno kot posebni delovni pogoj v 51. členu samoupravnega akta, sprejetega 23. 12. 1974, iz plačilnih list 1972 in 1973 pa je razvidno število nadur. Sodišče je verjelo izvedenki, da se v upravnem spisu nahajajo za posamezna leta letni pregledi plač tožnika in obrazci M4. Sam ugotavlja, da so letni pregledi plač bili dostavljeni za leto 1972 do 1975, od 1982 do 1984 in od 1992 do 2003. Za posamezna konkretna leta letnih pregledov plač ni v upravnem, niti v sodnem spisu, kar dokazuje, da izvedenka ni mogla narediti primerjave med podatki o plačah iz letnih pregledov plač tožnika z obrazci M4 za vsa leta. Za leto 1975 v sodnem spisu ni obrazca M4, se pa v sodnem spisu nahaja pet različnih potrdil o mesečnih osebnih dohodkih za odmero pokojnine in sicer potrdilo brez datuma in potrdila z dne 23. 12. 1992, 17. 3. 1976 in z dne 13. 12. 2006. Iz vsebine dopisa z dne 17. 3. 1976 je mogoče zaključiti, da je obrazec M4 obstajal. Kljub temu, da so v sodnem spisu glede na dopise L. z dne 17. 5. 2005, z dne 13. 12. 2006 in z dne 19. 3. 2003 vsi podatki o nadurnem delu za leto 1974, plačilne liste za leto 1972, 1973, 1974 in 1975, kjer so navedeni podatki o izplačanih akordih in nadurah in iz katerih je razvidno, da so bili od vseh izplačil plačani prispevki, jih izvedenka in sodišče ne upoštevata. Sodišče prve stopnje je povzelo mnenje izvedenke, da določbe 297. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni mogoče izvesti drugače, kot da je bil tožnik razporejen na drugo ustrezno delo 1. 4. 1992, kar po njegovem ne ustreza dejanskemu stanju. Opisuje potek dogodkov od končane poklicne rehabilitacije z dnem 22. 9. 1977, do čakanja rešitve spora 18. 3. 1990, ko je začel opravljati delo vratarja – čuvaja po odločbi sodišča z dne 6. 3. 1991. Z razporeditvijo na delo vratar – čuvaj, se mu je urna postavka zmanjšala za 48,3 %. V času od 18. 3. 1990 do 7. 10. 1997 je delo vratarja – čuvaja opravljal pretežno v nočnem času in ob nedeljah in praznikih. Zaradi takega urnika se mu je zdravstveno stanje poslabšalo in 7. 10. 1997 mu je bila priznana omejitev dela ponoči. Zato je od 7. 10. 1997 opravljal delo vratarja – čuvaja samo podnevi. S 1. 10. 1997 (verjetno 1. 11. 1997) ni bil prerazporejen, ampak je delo vratarja – čuvaja opravljal samo v dnevnem času. To ni bila nova razporeditev, ampak omejitev dela v nočnem času na dosedanjem delovnem mestu. Tožnik ponavlja, da je izvedenka pri izračunu nadomestila od 1. 4. 1992 upoštevala tudi variabilni del osebnega dohodka, to je dodatek za nočno delo, dodatek za delo ob nedeljah in za izmensko delo. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenke V.K. in se ne strinja, da se je pri drugem ustreznem delu upošteval dodatek za nočno delo. Meni tudi, da je nemogoče, da bi bil mesec april 1992 odločujoč za odmero nadomestila za vsa nadaljnja leta od 1. 4. 1992. Prilaga mnenje stalnega sodnega izvedenca finančne in davčne stroke S.L.. Seznanjen je, da se je pri izračunu nadomestila sodelavcu S.A. upošteval osebni dohodek z dodatkom za delovno dobo, vendar brez dodatka za nočno delo in delo ob državnih praznikih in nedeljah. Nadalje vztraja, da je bila njegova prva razporeditev 22. 9. 1978, zaradi česar bi tudi izvedenka morala pokojninsko osnovo za izračun nadomestila ugotoviti glede na datum prve razporeditve na drugo ustrezno delo v letu 1978, ne pa na dan 1. 4. 1992. S tem, ko je sodišče sprejelo izvedensko mnenje v celoti in ga ocenilo kot strokovno in korektno, je negiralo vse njegove argumentirane pripombe, ki se nanašajo na vsa leta od 1972 dalje in se nanašajo na podatke o prejetih zneskih za opravljene nadure, nadomestilo razlike plače na drugem ustreznem delu, zneske za delo na akordih, letni pregled plač, na zneske nadomestil za čas bolniškega staleža. Vztraja, da bi se moral znesek 26.671,60 SIT, za katerega je izvedenka ugotovila, da predstavlja nadomestilo po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, upoštevati v pokojninsko osnovo. Znesek 26.671,60 SIT predstavlja bolniško za 120 ur, teh 120 ur pa je moral opraviti, ko se je vrnil iz bolniške, vendar mu v podjetju tega niso obračunali. Vztraja, da mu je bila razlika osebnega dohodka za čas od 12. 3. 1984 do 24. 12. 1985 izplačana v letu 1988, da pa ne razpolaga z dokazili o datumih izplačila. Denar je prejel osebno v blagajni podjetja s podpisom blagajniškega prejemka, tako kot ostala izplačila po sodbah. O teh izplačilih pa na njegovo zaprosilo z dne 5. 4. 2009 ni dobil odgovora od podjetja. Zmotna je ugotovitev sodišča, ki pritrjuje mnenju izvedenke, da je opravljal nadure kot redno obliko dela. Sklicuje se na izpoved M.R. in priče A.R. in meni, da v kolikor je sodišče razumelo pričanje A.R. kot negiranje pričanja M.R., da bi ju moralo soočiti. Meni pa, da A.R ni negiral pričanja M.R., saj je prav tako izpovedal, da so bila vzdrževalna dela nepredvidljiva, da bi nastala škoda, v kolikor ne bi bila pravočasno opravljena in da je bil zaradi odklonitve dela ob sobotah in nedeljah, kaznovan z zamrznitvijo plače. Hkrati omenja zmedenost priče A.R. Nadalje navaja, da je v vseh dosedanjih tožbah in v pripombah na izvedensko mnenje zahteval, da sodišče vpogleda v spis o odmeri družinske pokojnine vdove M.S. in v spis o odmeri družinske pokojnine vdove S.Č.. Navaja, da je delodajalec njegovim sodelavcem pokojnemu M.S. in pokojnemu S.Č., akorde in nadure prikazal na M4 obrazcu in da jih je toženec upošteval pri izračunu osnove za odmero pokojnine. Prilaga pripombe na ugotovitev izvedenke M.A. v izvedenskem mnenju z dne 14. 2. 2011, ki jih je podal stalni zapriseženi sodni izvedenec finančne in davčne stroke S.L.. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno odločilo in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče bi ne glede na to, da se tožnik obravnave iz razlogov, ki so na njegovi strani, ni udeležil, lahko zaslišalo sodno izvedenko v njegovi odsotnosti. Takšno postopanje sodišča, ko sodne izvedenke ni zaslišalo, sicer predstavlja pomanjkljivost, vendar glede na podano izvedensko mnenje in več dopolnitev ter glede na tožnikove pripombe, ki so smiselno enake kot pritožbene navedbe, ne takšne, da bi bila izpodbijana sodba zaradi tega nezakonita.

Zmotno je stališče pritožbe, da odločbe z dne 18. 6. 2008 ni mogoče izvršiti in da je zato nična. V odločbi z dne 20. 2. 2008 znesek nadomestila za čas od 1. 4. 1992 do 31. 10. 1997 nedvomno ni določen, ampak je znesek za to obdobje določen v odločbi z dne 13. 2. 2008. Z dnem izdaje odločbe z dne 20. 2. 2008, s katero je bilo odločeno o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 11. 1997 dalje, odločitev z odločbo z dne 13. 2. 2008 o nadomestilu za čas od 1. 4. 1992 do 31. 10. 1997 ni imela nobenega učinka več in jo je zato toženec z odločbo z dne 20. 2. 2008 nadomestil in odločil o višini nadomestila za čas od 1. 11. 1997 dalje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb toženca št. … z dne 25. 8. 2008 (v zvezi z nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 11. 1997) in št. … z dne 18. 6. 2008 (v zvezi z nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 do 31. 10. 1992) ter prvostopni odločbi št. ... z dne 13. 12. 2008 in št. ... z dne 20. 2. 2008, sporno pa je, ali se v pokojninsko osnovo za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, všteva osebni dohodek, ki ga je tožnik od leta 1972 do 1976 prejel za delo preko polnega delovnega časa in za delo na akord. Sporno pa je tudi, ali se pri osebnem dohodku oziroma pri plači na drugem ustreznem delu upoštevajo poleg dodatka za minulo delo, tudi ostali dodatki, zlasti dodatek na nočno delo.

Po 134. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Pri tem se glede na določbo 135. člena ZPIZ/92 pokojninska osnova za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu poveča za odstotek razlike, izračunane ob upoštevanju 86,6 % povprečne plače vseh zaposlenih delavcev na območju Republike Slovenije, izplačane za mesec december v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice, in povprečja te plače v navedenem koledarskem letu in za odstotek uskladitev pokojnin v tekočem letu do vključno meseca, v katerem je nadomestilo odmerjeno. Izrecno je v 137. členu ZPIZ/92 določeno, da se za ugotovitev osnove za izračun nadomestil smiselno uporabljajo določbe o oblikovanju pokojninske osnove in o najvišji in najnižji pokojninski osnovi.

Kot je že sodišče prve stopnje pravilno citiralo določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se po tej določbi, plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Po tedaj veljavnih delovno pravnih predpisih, ki jih je prav tako sodišče prve stopnje dosledno citiralo in sicer Temeljni zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70, v nadaljevanju TZDR), Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami, v nadaljevanju ZMRDZD), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974, se je štelo kot poseben delovni pogoj delo preko polnega delovnega časa, ki so ga delavci določili s splošnim aktom in sicer v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, da se je z nepretrganim delom preprečilo kvarjenje surovin in materiala, ali pa odvrnila okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se je preprečila prekinitev dela v drugih organizacijah združene dela, ali da se je zagotovilo za nepretrgan potek dela potrebne temeljne surovine, ali zagotovilo varnost ljudi in premoženja, ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo.

Na podlagi izvedenih dokazov s pridobitvijo izvedenskega mnenja M.A. in po zaslišanju tožnika kot stranke in prič M.R. in A.R., je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo v tožnikovem primeru za redno obliko dela. Da je šlo za redno obliko dela in takšen način dela, za katerega se je vedelo, da se bo izvajalo preko polnega delovnega časa, izhaja tako iz izpovedi tožnika, kot tudi iz izpovedi obeh prič. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je po izpovedi M.R. delo v podaljšanem delovnem času opravljalo, da je delo v tovarni nemoteno teklo in kolikor določenega dela ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času, se je opravilo v podaljšanem delovnem času. Medtem ko je priča A.R. izpovedal, da so se za opravljene nadure lahko koristile proste ure in da bi se delu preko polnega delovnega časa lahko izognili, če bi v podjetju nabavili sodobnejše stroje. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da podjetje L. pred letom 1974 ni imelo dela preko polnega delovnega časa v samoupravnih aktih opredeljenega kot poseben delovni pogoj. Temu pritrjuje tudi tožnik sam s tem, ko navaja, da je bilo delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v 51. členu Samoupravnega sporazuma, sprejetega 23. 12. 1974. Razen tega, da tožnikov bivši delodajalec pred letom 1974 ni imel dela opredeljenega kot poseben delovni pogoj v samoupravnem aktu, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova plača za leto 1975 že pravnomočno ugotovljena, čemur pritožba niti ne oporeka.

Na podlagi takšnih zaključkov, sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno v pokojninsko osnovo ni vštelo osebnih dohodkov oziroma plač, prejetih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do leta 1976, saj ni šlo za delo, ki bi ga tožnik moral opraviti preko polnega delovnega časa zaradi nastopa nujnih, izjemnih ali nepredvidljivih okoliščin ter da bi se po tedanjih predpisih takšno delo štelo za poseben delovni pogoj. Tudi če je, kot navaja pritožba, zaslišan M.R., takrat vodja vzdrževalnega sektorja izpovedal, da nadurnega dela ni bilo mogoče odpraviti z ustrezno učinkovito organizacijo dela, razporeditvijo delovnega časa in z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev, pa je nasprotno priča A.R. izpovedala, da bi se delu preko polnega delovnega časa lahko izognili z nabavo sodobnejših strojev.

Pritožba se v zvezi z vštevanjem osebnega dohodka, izplačanega za delo preko polnega delovnega časa neutemeljeno sklicuje na potrdila, ki jih je tožencu posredoval tožnikov bivši delodajalec L. in sicer potrdila z dne 17. 5. 2005, 13. 12. 2006, 17. 9. 2010, 26. 10. 2007 in z dne 26. 1. 2009. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno v pokojninsko osnovo ni vštelo plačil za delo na akord. Glede na mnenje in ugotovitve sodne izvedenke, tudi po stališču pritožbenega sodišča izplačila po akordu niso bila izplačana kot gibljivi del plač za redno delo. Tožnik sicer vztraja, da plačilo na akord predstavlja stimulacijo za delovno uspešnost, po drugi strani pa navaja, da so se delavci z vodjem dogovorili, da bodo določeno delo opravili za vnaprej določeno plačilo, ne glede na čas, ki ga bodo zato uporabili in če takšno delo niso opravili v rednem delovnem času, so ga nadaljevali izven delovnega časa oziroma v času dopusta. Kot je ugotovila izvedenka, delodajalec teh izplačil ni prikazal oziroma javil na obrazcu M4 kot izplačilo za redno delo. Če bi šlo za stimulacijo oziroma za gibljivi del osebnega dohodka, bi plačilo na akord predstavljajo del osebnega dohodka in bi ga kot takega delodajalec moral sporočiti na obrazcu M4, česar pa ni storil. Pritožba neutemeljeno, brez pravne podlage uveljavlja, da se enako kot pokojnemu M.S. in pokojnemu S.Č., akorde in plače za delo preko polnega delovnega časa prizna v pokojninsko osnovo. Vsak primer se obravnava individualno in le, če se za posamezen primer ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za priznanje določenih pravic, v konkretnem primeru za vštetje dohodka, prejetega za delo preko polnega delovnega časa in plačila za delo na akord v pokojninsko osnovo, se posamezniku ta pravica prizna, ne pa zato, ker imata (kolikor to drži) osebni dohodek za takšno delo, vštet v pokojninsko osnovo bivša sodelavca.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bil tožnik na drugo ustrezno delo razporejen 1. 4. 1992. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi 297. člena ZPIZ/92 (in tudi pravilni interpretaciji te določbe sodne izvedenke) od 1. 4. 1992 nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odmerilo tako, da je štelo, da je bil tožnik razporejen na drugo ustrezno delo 1. 4. 1992, ne glede na to, kdaj je bil na drugo ustrezno delo dejansko razporejen oziroma kot vztraja tožnik 22. 9. 2978, ko je pričel delati na drugem ustreznem delu. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da se pri izračunu pokojninske osnove oziroma osnove za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, upoštevajo tudi plače in nadomestila, ki jih je tožnik prejel do konca zadnjega koledarskega leta pred odmero le-tega, torej vključno do 31. 12. 1991. Nobena določba zakona ne omogoča za ugotovitev osnove za odmero nadomestila drugačnega načina izračuna pokojninske osnove, kot velja za pokojnine. Določba 137. člena ZPIZ/92 pa celo izrecno določa, da se tudi pri odmeri nadomestil uporabljajo vse določbe zakona, ki veljajo za oblikovanje pokojninske osnove pri odmeri pokojnin. Skladno s povedanim je sodišče prve stopnje pravilno štelo za zakonito postopanje toženca, ki je upošteval vse dohodke tožnika v obdobju od leta 1972 do 31. 12. 1991, kot tudi prejeta nadomestila in izračunal pokojninsko osnovo. Kakšne dohodke in ali dohodke pripravnika, je štel toženec pri tožniku v pokojninsko osnovo, je odvisno od delodajalca, ki je bil izplačevalec dohodkov.

Pri odmeri nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 je sodišče prve stopnje pravilno pri osebnem dohodku oziroma plači na drugem ustreznem delu upoštevalo tudi variabilni del, dodatek za nočno delo, dodatek za delo ob nedeljah in praznikih ter dodatek za izmensko delo. ZPIZ/92 izrecno v določbi 134. člena določa, da se za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu upošteva plača, ki je določena ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Torej se upošteva plača, določena s pogodbo o zaposlitvi in sicer poleg osnovne plače, še vsi dodatki in ne le dodatek za minulo delo, kolikor so ti dodatki sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Tega, da navedeni dodatki ne bi bili sestavni del pogodbe o zaposlitvi, tožnik tekom postopka ni zatrjeval ali celo predložil v ta namen kakšen dokaz. Tožnik je predloži le mnenje izvedenca finančne in davčne stroke S.L.. Stališče, ki ga je z navedenim izvedenec zavzel, nima podlage v določbi 134. člena ZPIZ/92, niti v delovnopravni zakonodaji v zvezi s sestavnimi deli plače. Dejstvo, da je bil po tožnikovih navedbah dodatek za nočno delo v aprilu največji, za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno. Pri odmeri nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu se upošteva plača po pogodbi o zaposlitvi ob razporeditvi, konkretno 1. 4. 1992, ne glede na to, ali je ob razporeditvi na drugo ustrezno delo oziroma 1. 4. 1992 prejel višjo plačo (in več in višje dodatke) kot v nadaljnjih mesecih. Zakon ne vsebuje nikakršne določbe, po kateri bi se zaradi sprememb v plači delovnega invalida (ki niso posledica nove razporeditve zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja) nadomestilo na novo odmerilo in upoštevala vsakokratna sprememba dejansko izplačane plače na drugem ustreznem delu.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik s 1. 10. 1997 (ali 1. 11. 1997) ni bil razporejen na drugo ustrezno delo, ampak je delo vratarja – čuvaja, ki ga je opravljal že od 18. 3. 1990, opravljal samo v dnevnem času. Kot že sam tožnik navaja, se mu je zdravstveno stanje poslabšalo in mu je bila zato z dnem 7. 10. 1997 priznana omejitev dela ponoči. Zaradi omejitve dela ponoči, se ne glede na to, da je tožnik še vedno delal na delu čuvaja – vratarja, vendar ni delal ponoči, takšno delo šteje za novo drugo ustrezno delo. To pa pomeni, da je bil tožnik z dnem ko je pričel opravljati delo vratarja – čuvaja z omejitvijo dela ponoči, s tem dnem na novo razporejen na drugo (novo) ustrezno delo. Prerazporeditev na novo drugo ustrezno delo zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, je predstavljal tudi razlog za ponovno odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 11 1997. Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu se praviloma odmeri le enkrat in se nato le ustrezno valorizira (136. člen ZPIZ/92). V primeru, ko delovni invalid zaradi spremembe v stanju invalidnosti pridobi novo pravico iz invalidskega zavarovanja, se pa nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu na novo odmeri, tako kot v tožnikovem primeru.

Odmera nadomestila zaradi manjše plače od 1. 11. 1997, kolikor je bila upoštevana samo osnovna plača in dodatek na minulo delo, nedvomno ni pravilno. Ker so to le navedbe, ne pa dokazi in tudi če bi bile te trditve dokazane, jih pritožbeno sodišče glede na določbo 359. člena ZPP, ne bi moglo upoštevati, saj bi s tem odločilo v škodo tožnika.

Brez pravne podlage se tožnik sklicuje na to, da se je sodelavcu S.A. pri odmeri nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu upoštevala samo osnovna plača in dodatek na minulo delo, ne pa drugi dodatki. Če se je sodelavcu (tožnikove trditve) napačno upošteval osebni dohodek na drugem ustreznem delu, to še ne pomeni, da bi se moral tudi tožniku in na nepravilen način, v nasprotju z določbo 134. člena ZPIZ/92, odmeriti nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Enakost pred zakonom pomeni, da se za enako dejansko stanje upošteva enaka pravna podlaga in predpis.

Zmotno je nadalje tudi stališče pritožbe glede vštevanja nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo, konkretno, da se mu za leto 1992 upošteva znesek 26.671,60 SIT, za katerega je izvedenka ugotovila, da predstavlja nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo. Zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, se upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. V takem primeru se plača valorizira z istim valorizacijskim količnikom, kot bi se plača, ki je bila podlaga za izračun osnove za odmero nadomestila (45. člen ZPIZ/92). Torej se za leto 1992 ne upošteva nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo oziroma za takoimenovani bolniški stalež v znesku 26.671,60 SIT, ampak tožnikova plača iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki se nato valorizira z ustreznimi valorizacijskimi količniki.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede vštevanja razlike v osebnem dohodku v višini 8.295,00 din po sklenjeni sodni poravnavi z dne 24. 12. 1985. Navedeni znesek naj bi, kot je ugotovila sodna izvedenka, predstavljal dodatek na minulo delo od 12. 3. 1984, torej za čas, ko je bil tožnik že invalid III. kategorije invalidnosti in je delal na drugem ustreznem delu in tudi prejemal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v določenem znesku. Ugotovitve in zaključki sodne izvedenke, da bi se zaradi navedenega dodatka nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu moralo znižati, so zato pravilni. O nadomestilu za leto 1984 in nadaljnja leta pa je že pravnomočno odločeno, prav tako je pravnomočno določen dohodek za svoje delo oziroma delo, ki ga je tožnik opravljal pred nastankom invalidnosti in dohodek, ki ga je tožnik prejel v letu 1984 in drugih posameznih letih na drugem ustreznem delu, vključno tudi za leto 1978. Pritožbene navedbe, da mu podjetje L. ni odgovorilo na dopis z dne 5. 4. 2009, s katerim je zahteval dokaze o izplačanih zneskih po sodnih odločbah št. S 107/87 z dne 22. 10. 1987 in št. 1803/87 z dne 17. 12. 1987 ter zlasti, da sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov, čeprav je v tožbi to predlagal, pa predstavljajo pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.