Jedro

Ker presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, izpostavljeni vprašanji, ki se nanašata na tako presojo, ne moreta biti pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper 3. in 4. točko izreka sklepa Upravne enote Murska Sobota št. 490-4/2015-5(0309) z dne 24. 4. 2015. Z navedeni sklepom je bila v 1. in 2. točki izreka dovoljena obnova postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote Murska Sobota št. 321-507/93-174(0309) z dne 15. 12. 2009, in opredeljen obseg obnove. V 3. in 4. točki izreka sklepa, ki sta izpodbijani v upravnem sporu, je bilo odločeno, da se sedanjim solastnikom (tožečim strankam v tem upravnem sporu), ki so pravni nasledniki A. A., prepove nadaljnje razpolaganje in sečnjo gozda na nepremičninah, na katerih je dovoljena obnova postopka, in sicer do pravnomočnosti nove odločbe o denacionalizaciji, ter da se začetek obnove postopka, prepoved razpolaganja in sečnje zaznamuje v zemljiški knjigi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-34/2015/3 z dne 5. 8. 2015, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnikov ter odpravilo 3. in 4. točko izreka prvostopenjske odločbe, je bila odpravljena s sodbo sodišča prve stopnje I U 1236/2015-18 z dne 5. 7. 2016 ter zadeva vrnjena v ponoven postopek toženi stranki. Tožena stranka je v ponovljenem postopku z odločbo št. št. 490-34/2015/19 z dne 20. 7. 2016 zavrnila pritožbo tožnikov tudi zoper 3. in 4. točko izreka sklepa prvostopenjskega organa.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je upravni organ prve stopnje izpodbijani sklep o zavarovanju izpolnitve obveznosti oprl na sklep o dovolitvi obnove pravnomočno končanega postopka denacionalizacije v smislu drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in na ugotovitev, da obstaja velika verjetnost, da bo v obnovljenem postopku prišlo do drugačne odločitve, saj bi bila odločitev v odločbi z dne 15. 12. 2009 drugačna, če bi upravni organ že pred izdajo te odločbe upošteval obstoj Pogodbe med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (FIP). Ob dejstvu, da lastniki svojo lastninsko pravico na sporni nepremičnini že izvršujejo s pravico posesti, uporabe in razpolaganja, je po presoji sodišča prve stopnje utemeljeno pričakovati, da bi tožeča stranka z razpolaganjem s premoženjem onemogočila ali znatno otežila izpolnitev obveznosti. Poudarja, da za izdajo sklepa za zavarovanje zadostuje, da so predpostavke za njegovo izdajo verjetno izkazane. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa naj bi izhajalo, da je prvostopenjski organ že odločil v obnovljenem postopku, in sicer tako, da je odpravil prejšnjo odločbo o denacionalizaciji ter zahtevek za denacionalizacijo za obravnavano parcelo zavrnil. Drugostopenjski organ pa naj bi zavrnil pritožbo zoper tako odločitev. Po presoji sodišča prve stopnje navedeno potrjuje obstoj predpostavk za izdajo sklepa o začasnem zavarovanju izpolnitve bodoče obveznosti, zaradi česar tožniki ne morejo uspeti z ugovori, da je izpodbijani sklep neobrazložen in da predlagatelji niso navedli razlogov za njegovo izdajo.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki vložili revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljajo po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajajo, da stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi terjajo odgovor Vrhovnega sodišča na dve pomembni pravni vprašanji: (1) čigavo je trditveno in dokazno breme obstoja predpostavk za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju po prvem odstavku 304. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v primeru, ko izdajo sklepa predlaga stranka; in (2) kakšen dokazni standard je potreben glede obstoja predpostavk za izdajo sklepa o zavarovanju po prvem odstavku 304. člena ZUP glede na to, da zakon samo glede predpostavke „obstoja obveznosti“ dopušča izkaz s stopnjo verjetnosti.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Pravni vprašanji, ki ju zastavljajo tožniki, nista pomembni v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po vsebini se nanašata na pravilnost postopka izdaje upravnega akta, in sicer na trditveno in dokazno breme obstoja predpostavk za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju po prvem odstavku 304. člena ZUP, ter na dokazni standard za predpostavko nevarnosti, da bo z ravnanjem zavezane stranke onemogočena ali znatno otežena izpolnitev obveznosti. Ker presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, tudi izpostavljeni vprašanji ne moreta biti pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Glede na navedeno uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

8. Tožniki z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).