Jedro

Tožnik ne uveljavlja, da bi toženka pri imenovanju direktorja kršila katero izmed določb ZZ postopkovne narave (npr. glede organa, ki imenuje direktorja, glede izvedbe razpisa, ...), pač pa toženki očita predvsem, da v izbirnem postopku ni v zadostni meri oziroma na ustrezen način preverjala izpolnjevanja pogojev za imenovanje direktorja. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ta kršitev ni podana, obenem pa je že samo nakazalo pomisleke, ali očitano sploh lahko predstavlja postopkovno kršitev v smislu 36. člena ZZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep Sveta javnega zdravstvenega zavoda Splošna bolnišnica A. št. ... z dne 1. 6. 2020 o imenovanju direktorja toženke razveljavi; da se obvestilo neizbranemu kandidatu št. ... z dne 1. 6. 2020 razveljavi; da je toženka dolžna po pravnomočnosti odločitve v tem postopku ponovno sprejeti sklep o imenovanju kandidata za delovno mesto direktorja toženke na podlagi javnega razpisa, objavljenega dne 25. 2. 2020. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek ter mu naložilo, da je dolžan toženki plačati stroške postopka v višini 690,64 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 634,64 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Glede pogoja izobrazbe navaja, da se je sodišče oprlo na listine, ki jih je toženka pridobila šele po vložitvi tožbe. Življenjepis ne more biti edini dokaz. Toženka ob izbiri ni preverila, ali dejansko izpolnjuje pogoj izobrazbe. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb, kako bi lahko toženka (glede na časovno oddaljenost in spremembe v sistemu izobraževanja) preverila izobrazbo in je sodba o tem brez razlogov. Toženka bi morala preveriti verodostojnost listine z dne 21. 4. 1988 o pridobljeni izobrazbi. Tega ni naredila, kar je vplivalo na izbiro kandidata. Preverjanje izpolnjevanja pogoja šele po vložitvi tožbe ne sanira napake v postopku izbire. V podkrepitev očitka, da toženka ni preverila izobrazbe kandidata, je predlagal zaslišanje treh prič - članov komisije za pregled vlog. Sodišče je te dokaze zavrnilo, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Zavrnitve dokazov ni obrazložilo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče se ne bi smelo opreti na (sicer nebistveno) listino v tujem jeziku (potrdilo Univerze v B.). Glede pogoja delovnih izkušenj se je sodišče oprlo le na življenjepis kandidata in njegovo izpoved, kar ne zadostuje. Tožnik je navajal, da že iz življenjepisa kandidata ne izhaja, da bi imel ustrezne delovne izkušnje, do česar se sodišče ni opredelilo in sodbe ni možno preizkusiti. Vsebina življenjepisa ni nesporna. Tožnik je izpostavil navedbe kandidata, ki je med delovnimi izkušnjami navedel določena delovna mesta. Sodišče bi moralo izvesti dokazni postopek v smeri preverjanja delovnih izkušenj. Ker tega ni storilo, je sodba nezakonita. Zgolj izpoved kandidata ne more ovreči izraženih pomislekov glede življenjepisa. Sodišče ni obrazložilo, zakaj življenjepis in izpoved kandidata šteje kot dokaz izkušenj, zato sodbe ni možno preizkusiti. Izbrani kandidat ni znal pojasniti organizacijskih in upravljavskih znanj. Vodil je le manjše skupine zaposlenih, kar ni primerljivo s toženkinim obsegom dela. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih očitkov glede neprimerljivosti delovnih izkušenj kandidata z delovnim mestom direktorja toženke. Že samo število zaposlenih (700) kaže na to, da izbrani kandidat nima zahtevanih izkušenj. Ker se sodišče do teh ugovorov tožnika ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tožniku kršilo pravico do kontradiktorne obravnave, ko mu ni dovolilo, da izbranemu kandidatu predoči konkreten opis del in nalog direktorja toženke z namenom dokazovanja, da njegova dela pri C. niso primerljiva z delom direktorja toženke. Tožnik je pojasnil, zakaj meni, da delovne izkušnje kandidata niso izkazane. Opis del in nalog je razviden iz razpisa in tožnik bi moral imeti možnost izbranemu kandidatu predočiti dela in naloge direktorja. Tako bi se sodišče lahko prepričalo v utemeljenost tožnikovih ugovorov glede kandidatovih delovnih izkušenj. Navedbe v življenjepisu niso skladne s podatki v profilu na Linkedln-u. Sodišče bi moralo izvesti dokazni postopek v smeri preverjanja delovnih izkušenj. Glede pogoja znanja tujega jezika je sodišče zaključilo, da so potrdila, ki jih je predložil kandidat, verodostojna in da je pogoj izpolnjen. Takšen zaključek je v nasprotju z listinami v spisu, in sicer s spričevalom z dne 16. 3. 2020, potrdilom z dne 16. 3. 2020 ter spričevalom z dne 15. 3. 2020. Ne spričevalo ne potrdilo ne predstavlja potrdila uradne institucije, ki bi dokazovalo izpolnjevanje pogoja aktivnega znanja enega svetovnega jezika. Spričevalo je na prvi pogled neverodostojno, neverodostojno je tudi potrdilo z dne 16. 3. 2020. Napačen je zaključek sodišča, da je izpoved skladna z listinami. Nedopustno je stališče sodišča, da je šlo za tiskarsko napako. Glede ugotovitve, da je šlo za tiskarsko napako, je sodišče tudi preseglo trditveno podlago toženke. Sodišče se je preko trditvene podlage sklicevalo tudi na potrdilo o šolanju v Veliki Britaniji, ki je tudi v tujem jeziku, kar vpliva na nezakonitost sodbe. Toženka je pogoj izobrazbe preverjala šele po vložitvi tožbe, delovnih izkušenj ni preverjala niti po vložitvi tožbe, znanje tujega jezika pa je ugotovila iz med seboj nasprotujočih si listin.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS. št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim tožnik kot neizbrani kandidat izpodbija imenovanje direktorja toženke. Po 36. členu Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.) ima neizbrani kandidat pravico zahtevati sodno varstvo, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

8. Tožnik ne uveljavlja, da bi toženka pri imenovanju direktorja kršila katero izmed določb ZZ postopkovne narave (npr. glede organa, ki imenuje direktorja, glede izvedbe razpisa, ...), pač pa toženki očita predvsem, da v izbirnem postopku ni v zadostni meri oziroma na ustrezen način preverjala izpolnjevanja pogojev za imenovanje direktorja. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ta kršitev ni podana, obenem pa je že samo nakazalo pomisleke, ali očitano sploh lahko predstavlja postopkovno kršitev v smislu 36. člena ZZ. Toženka namreč v sodnem sporu ni omejena pri dokazovanju izpolnjevanja razpisnih pogojev, zaradi česar se pokažejo kot neodločilne pritožbene navedbe, da se je sodišče oprlo na listine, pridobljene šele po vložitvi tožbe. Nenazadnje pa tožnik npr. glede pogoja izobrazbe niti ne trdi, da ne bi bil izpolnjen, temveč napačno meni, da bi mu že zgolj ugotovitev, da toženka izpolnjevanja pogojev ni preverjala na ustrezen način, zagotovila uspeh v tem sporu, kar pa ne drži. Napačno vztraja, da gre za takšno napako v postopku izbire pri delodajalcu, ki se ne more sanirati v sodnem sporu. Pri tem pa niti ne gre za saniranje procesne napake, pač pa za ugotavljanje dejstev. Kot že nakazano, izbirni postopek v zvezi s preverjanjem pogojev ni predpisan do te mere, da bi bilo možno ugotoviti kršitev postopka, sploh pa ne kršitve, ki bi nalagala razveljavitev odločitve o izbiri. Glede te je bistveno, ali izbrani kandidat izpolnjuje v razpisu določene pogoje ali ne; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da jih izpolnjuje.

9. Toženka je v razpisu določila, da bo za direktorja imenovan kandidat, ki: - ima izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge bolonjske stopnje oziroma ima raven izobrazbe, pridobljeno po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge bolonjske stopnje (visokošolska univerzitetna izobrazba ali magistrska izobrazba (druga bolonjska stopnja)), - ima najmanj pet let delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljavskimi znanji, kar lahko dokaže z izkušnjami na primerljivih delovnih mestih s področja vodenja in upravljanja; - pri komunikaciji aktivno uporablja znanje enega od svetovnih jezikov, kar lahko dokaže s pisnim potrdilom uradne institucije. Kot obvezno prilogo k pisni prijavi je bil razpisu določen program dela in razvoja javnega zdravstvenega zavoda s finančnim načrtom za mandatno obdobje štirih let. V razpisu je bilo še navedeno, da morajo kandidati k prijavi priložiti tudi življenjepis in dokazila o izpolnjevanju pogojev. Tožnik prikazuje, kot da je sodišče zgolj življenjepis izbranega kandidata štelo kot ključen dokaz, kar pa ne drži. Oprlo se je tudi na druge dokaze, med drugim tudi na dokazila, ki jih je izbirnem postopku predložil izbrani kandidat. Ta je sodišču predložil tožnik in niti ne toženka, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb.

10. Kot omenjeno, pritožba glede prvega razpisnega pogoja niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča ter materialnopravnega razlogovanja o tem, zakaj izbrani kandidat ima zahtevano izobrazbo. Ukvarja se z okoliščinami iz faze prijave na razpis ter izbirnega postopka pri delodajalcu, kar pa, glede na bistveno ugotovitev o izpolnjevanju pogoja zahtevane izobrazbe, niso odločilna dejstva tega spora. Zato tudi ni pomembna pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, kako bi toženka (glede na časovno oddaljenost in spremembe v sistemu izobraževanja) lahko preverila kandidatovo izobrazbo. Ker to niso okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev sodišča, se sodišču o tem ni bilo potrebno izjaviti in tako ni storilo bistvene kršitve pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba v tem delu ni obrazložena (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ne gre za odločilna dejstva. Posledično je neutemeljeno tudi uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo treh predlaganih prič za dokazovanje, da toženka ni preverila izobrazbe izbranega kandidata. Pri tem tudi ni res, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve teh dokaznih predlogov, tako da tudi v tej zvezi ni podana očitana postopkovna kršitev. Kot si pritožba sama odgovori, listina v tujem jeziku (potrdilo Univerze v B.) ni bila bistvena za odločitev, zato tudi v zvezi z določbo 104. člena ZPP, ki se nanaša na tuj jezik, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Ker navedeno potrdilo v tujem jeziku o šolanju v Veliki Britaniji ni bilo bistveno niti glede razpisnega pogoja o znanju tujega jezika (za razliko od potrdila D. fakultete v E. o aktivnem znanju angleškega jezika), ni pomemben niti pritožbeni očitek, da se je sodišče na potrdilo o šolanju v Veliki Britaniji sklicevalo preko trditvene podlage. Ugotovitev sodišča prve stopnje o izpolnjevanju pogoja glede tujega jezika ni protispisna ugotovitev (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in tudi ne ugotovitev, ki bi temeljila na nasprotujočih si listinah (uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Poleg potrdila o aktivnem znanju angleškega jezika z dne 16. 3. 2020 sta bili izdani tudi dve spričevali o znanju angleškega jezika, datirani s 15. 3. 2020 in 16. 3. 2020. Četudi je s tem povezana malenkostna nejasnost glede datumov, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot tiskarsko napako (pritožba mu v tej zvezi pretirano očita prekoračitev trditvene podlage), to še ne pomeni, da so listine v celoti neverodostojne in neupoštevne, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi izpolnjevanje razpisnega pogoja o najmanj petih letih delovnih izkušenj z ustreznimi organizacijskimi in upravljavskimi znanji. Razpis je predvideval možnost dokazovanja tega pogoja z izkušnjami na primerljivih delovnih mestih s področja vodenja in upravljanja. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu soglaša z natančno oblikovano dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer ne drži, da se je oprlo le na življenjepis in izpoved izbranega kandidata. Tožnik neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njegovih navedb v zvezi z delovnimi izkušnjami izbranega kandidata. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zvezi z razpisnim pogojem glede delovnih izkušenj, ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne očitana kršitev neobrazloženosti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pa sodišče dolžno stranki odgovarjati na vse njene navedbe, torej tudi na tiste, ki niso pravno relevantne in nimajo vpliva na odločitev. Tako npr. tožnik v pritožbi izraža pomisleke o tem, kako sam razume ta razpisni pogoj, kako bi ga preverjal in kdaj bi ga štel za izpolnjenega. Pripominja npr., da že samo število zaposlenih pri toženki kaže na to, da izbrani kandidat nima zahtevanih izkušenj. Prav tako sodišču neutemeljeno očita, da bi moralo izvesti dokazni postopek v smeri preverjanja delovnih izkušenj izbranega kandidata. To bi namreč presegalo okvir tega spora, ki je v preizkusu izpolnjevanja razpisnih pogojev, ne pa v vsebinskem preverjanju zmožnosti izbranega kandidata za izvajanje direktorske funkcije pri toženki. V tej zvezi tožnik neutemeljeno očita sodišču kršitev kontradiktornosti, ker mu ni dovolilo, da bi izbranemu kandidatu predočil konkreten opis del in nalog direktorja toženke z namenom dokazovanja, da njegova dela pri C. niso primerljiva z delom direktorja toženke. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje je izbrani kandidat organizacijske in upravljavske izkušnje izkazal tudi s tem, da je imel svoje podjetje (s. p.), v okviru katerega je skoraj devet let opravljal dejavnost svetovanja ravno s področja upravljanja podjetij ter informacijskih tehnologij. Upoštevalo je še delovne izkušnje pri podjetju C. (kot vodja enote, regijski vodja za razvoj, vodja storitev softverske podpore) ter okoliščino, da je bil poleg navedenega tudi direktor agencije F..

13. Iz navedenega izhaja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).