Jedro

Tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnmega prebivališča in ne-zaposlitvijo kot tudi ne zahtevka po višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 3. 3. 2020: - postopek ustavilo za znesek 58.520,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), - postopek ustavilo za znesek 12.500,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 102.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 6. 2014 dalje do plačila, v petih enakih obrokih v višini 20.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to v nadaljevanju izreka opredeljeno (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 2.975,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka omenjene odločbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi odločilo. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je nepravilno uporabilo materialno pravo (prvi in tretji odstavek 168. člena OZ oziroma tretji odstavek 189. člena ZOR). Sam je v postopku ponudil dejstva, ki zadoščajo njegovemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze in obstoja ter višine premoženjske škode ter jih je tudi uspel dokazati. Dejstvo, da je delal v različnih časovnih obdobjih pri različnih delodajalcih in da njegova zaposlitev ni imela nepretrganega značaja, ne pomeni, da je njegovo brezposelnost pripisati njemu samemu. Ker bi kot tujec lahko delal izključno na podlagi delovnega dovoljenja, je njemu izpostavljen očitek o pomanjkanju navedbe konkretnih življenjskih primerov o tem, kako je dejansko iskal zaposlitev, nepravilen. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da tožnik zaposlitve v času izbrisa ni aktivno iskal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika, da ni mogel iskati zaposlitve, ker ni imel papirjev, zmotno zaključilo, da slednji zaposlitve sploh ni iskal. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da se ni mogel zaposliti, ker ni imel papirjev, torej da nobena legalna zaposlitev ni prišla v poštev. Z namenom vsaj delno rešiti svoj eksistenčni status je delal na črno, vendar je bilo tega delo malo, ni bilo redno, delal pa je tudi za hrano in pijačo (torej brez plačila). Dokazna ocena sodišča, da njegova izpovedba kot neprepričljiva v tem oziru ne drži, saj se sicer tudi priča I. I. tega ne bi spomnil, je zmotna. Takšno je tudi sklepanje sodišča, da je verjeten razlog za tožnikovo nezaposljivost njegovo izvrševanje kaznivih dejanj. K tatvinam so ga prisilile življenjske okoliščine. Časovno obdobje po ureditvi statusa, ko sodišče navaja kaznivo dejanje iz leta 2015 (nasilje v družini), za prisojo odškodnine v času izbrisa iz registra prebivalstva ni pravno relevantno. Kot je navedel in potrdil tudi v okviru svoje izpovedbe, večjih zdravstvenih težav v času izbrisa ni imel. Ker pa je bil izbrisan 20 let, so pri njem nastopile zdravstvene težave, zaradi katerih se sedaj ne more zaposliti, zaradi česar je zmoten zaključek sodišča, da se tudi po ureditvi statusa prostovoljno ni zaposlil. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik interesa po zaposlitvi kljub sedaj urejenemu statusu nima. Dejansko premoženjsko prikrajšanje tožnika je v konkretnem primeru hipotetična kategorija, za katero je že Vrhovno sodišče RS v dosedanji sodni praksi (denimo v odločbi II Ips 274/2016) kot pravilno poudarilo izhodišče, da je denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja. Tožnik je jasno navedel vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo ugotoviti, da bi zaradi brezposelnosti, ki je posledica nezmožnosti ureditve statusa zaradi izbrisa, lahko podal vlogo za uveljavljanje socialnih pravic, posledično pa bi mu bila socialna pomoč glede na družinske razmere priznana. Navedenega zaradi izbrisa ni mogel storiti. Zaključek sodišča o neizkazanosti te škode po višini je zmoten. Za izkaz višine premoženjske škode je predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo, zaradi česar je prišlo do kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, zakaj je zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem pravočasno grajal bistveno kršitev določb postopka (in v zvezi s tem omenja relevantno sodno prakso). Stališče sodišča, da tožnik ni izkazal nastanka večje škode, kar bi opravičevalo prisojo višje odškodnine v sodnem postopku, je materialnopravno zmotno (zmotna uporaba določila 179. člena OZ/200. člena OZ, oboje v zvezi z 11. členom ZPŠOIRSP). Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem psihiatrom ter zavrnitvijo dokaza zaradi prekluzije pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvenstveno izpodbija odločitev, da je bil z listinami predloženimi v šesti pripravljalni vlogi prekludiran. Kljub skrbnosti, da za postopek pridobi vso potrebno listinsko dokumentacijo, je listine, ki jih je priložil omenjeni pripravljalni vlogi sodišču predložil takoj, ko jih našel. Ker sodišče navedb in dokazov iz omenjene pripravljalne vloge ni dopustilo, je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi izbrisa je bil večkrat odpeljan v prehodni dom za tujce in ločen od svoje družine. Dokazna ocena sodišča, ki število odhodov v prehodni dom ocenjuje kot pretiravanje, je zmotna. Trditvena podlaga tožnika in njegova izpovedba sta namreč smiselno skladni. V nobenem primeru pa iz njiju ne izhaja ugotovitev, ki jo je v 51. točki obrazložitve sodbe podalo sodišče, da je bil tožnik odpeljan manj kot desetkrat, ter da je z njegove strani prišlo do občutnega pretiravanja. Sam je s svojo izpovedbo ter listinami zanesljivo dokazal, da je bil v domu za tujce nastanjen večkrat, pri tem pa mu glede na oddaljenost dogodkov ni mogoče šteti v škodo, da ni vedel točno izpovedati, koliko časa je nameščenost v posameznem primeru namestitve v dom trajala. Zaključki sodišča v tem oziru so nepravilni. Glede na to, da je bilo v domu za tujce kot v zaporu, je trpel hude duševne bolečine, kar je smiselno pojasnil v svoji izpovedbi, ko je dejal, da je bil žalosten in v strahu. S tem je svoje duševne bolečine konkretiziral. Dejstva, da kot pravni laik, ki ne pozna pravnega jezika, ni izpovedal, kakšne vrste duševnih bolečin je trpel oziroma da le-teh ni opisal obširneje, pa mu ni mogoče šteti v škodo. Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da tožnik zaradi ločenosti od družine ni trpel iz razloga, ker je bil v letu 2017 obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. V vseh pogledih je podal konkretizirane trditve ter poleg lastnega zaslišanja tudi dokazni predlog z izvedencem psihiatrične stroke, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Zmotna je tudi dokazna ocena sodišča, da ne drži, da se tožnik zaradi strahu ni upal gibati (saj se je ukvarjal s priložnostnimi deli), ter da se je zadrževal doma. Pritožnik omenja, kaj je v tem pogledu navajal oziroma izkazal. Zaključek sodišča, da ga strah ni ohromel, saj se je gibal po naselju, je nepravilen. Enako velja za zaključek, da ga strah ni hromel, ker se je sam izpostavljal organom pregona z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zaradi neurejenega statusa in pregona policije se je počutil socialno izoliranega in odrinjenega na rob družbe. Napačno je sklepanje, da občasno delo tožnika pomeni, da je bil sprejet kot enakovreden član družbenega okolja. Dvajsetletno obdobje izbrisa mu je povzročilo trajne posledice na fizičnem in psihičnem zdravju, osebnostno je popolnoma propadel. Duševno trpljenje je prisotno še danes, saj se je primoran soočiti s posledicami, ki jih je nezakoniti izbris pustil na njegovem duševnem zdravju. V tem pogledu je predlagal izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Pritožba omenja, kaj bi izvedenec lahko ugotovil. Zaključek o tem, da ni trpel duševnih posledic oziroma da te niso trajne, je tako vsaj preuranjen, tudi sicer pa napačen. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 12.500,00 EUR.

3. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena označba kot zmotnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom in ne-zaposlitvijo ter da ni izkazal zahtevka po višini, ni utemeljena, sam očitek, da naj bi omenjeno sodišče z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode nepravilno uporabilo materialno pravo (in sicer prvi in tretji odstavek 168. člena OZ1 oziroma 189. člena ZOR2), pa hkrati nekonkretiziran. Zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da je v postopku ponudil dejstva glede vzročne zveze in obstoja ter višine premoženjske škode ter jih tudi uspel dokazati, tožnik ne poraja nobenega pomisleka v konkretno in prepričljivo obrazložene zaključke sodišča prve stopnje (glej 25. – 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da ni zadostil dokaznemu bremenu glede obstoja vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo (višina katere naj bi bila hkrati ne-obrazložena). Okoliščina, da je bil pred izbrisom oziroma v obdobju več kot šestih let (od prihoda v Slovenijo) zaposlen zgolj dobro leto dni (pri treh različnih delodajalcih), ne dokazuje (kot to zatrjuje v pritožbi), da bi se po rednem teku stvari (če do izbrisa ne bi prišlo) zagotovo zaposlil. Kot v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja sodišče prve stopnje, tožnik (ki temu v pritožbi ne ugovarja) ni pojasnil, zakaj ni bil zaposlen (tudi) preostali čas pred izbrisom (do katerega je prišlo skoraj dve leti po tem, ko ni bil več zaposlen), prav tako se ni več zaposlil niti po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje. Že omenjeno sodišče je nadalje pravilno poudarilo (glej 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bilo izbrisanim osebam sicer težje dobiti zaposlitev kot ostalim v RS, ni pa bilo to nemogoče, zaradi česar bi tožnik3 zatrjevano vzročno zvezo (med izbrisom in nemožnostjo zaposlitve/brezposelnostjo) izkazal, če bi aktivno iskal zaposlitev, a je ne bi dobil. 4

6. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na izpovedbo priče I. I. prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame tožnikovi izpovedbi (ki jo je ocenilo za neprepričljivo), da je bilo priložnostnega dela v času izbrisa neznatno malo (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da kaznivo dejanje (nasilje v družini), ki naj bi ga zagrešil v letu 2015, za presojo v tem pogledu ni bistveno, so pa to na drugi strani (kar je kot razlog njegove nezaposljivosti izpostavila toženka) premoženjska kazniva dejanja, ki jih ni izvrševal le med izbrisom, ampak tudi prej in kasneje/po ureditvi statusa (glej 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem okviru zato neprepričljivo izzveni njegovo (hkrati posplošeno in ne-izkazano) zatrjevanje, da so ga k izvrševanju tatvin prisilile življenjske okoliščine/pomanjkanje sredstev.5 Ker tožnik ni izkazal, da je bil v času izbrisa brezposeln proti svoji volji, tudi ni uspel izkazati, da bi bil v času izbrisa upravičen do denarne socialne pomoči (glej konkretne razloge sodišča prve stopnje v 27. – 37. točki obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer (neprepričljivo) vztraja v pritožbi. Zato je njegovo (posplošeno) pojasnjevanje, da do denarne socialne pomoči niso upravičene zgolj osebe, ki so povsem brez dohodkov, sklicevanje na odločbo II Ips 274/2016, Vrhovnega sodišča RS (oziroma v njej zavzeto stališče), kot tudi poudarjanje, kaj je sam v tem pogledu navajal (a kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tega ni izkazal), za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov nebistveno. Posplošeno je nadalje njegovo sklicevanje na dokazno stisko, poudarjanje, da je za izkaz višine premoženjske škode predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke, in očitek, da je sodišče prve stopnje, ker ga ni izvedlo, zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP6 (skupaj s pojasnjevanjem, da je pritožbena graja v tem pogledu pravočasna), pa brezpredmetno. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), izvedba omenjenega dokaza ni bila potrebna, saj tožnik premoženjske škode že po temelju ni izkazal. 7. Pritožba ne poraja nobenega pomisleka niti v zaključke sodišča prve stopnje glede nepremoženjske škode (oziroma višine zanjo ustrezne/primerne odškodnine) ter utemeljenosti zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem psihiatrične stroke, ki ga je tožnik predlagal za dokazovanje duševnih bolečin (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Očitek, da je sodišče prve stopnje v tem oziru zmotno uporabilo določbe 179. OZ in 200. člena ZOR (v zvezi z 11. členom ZPŠOIRSP7), ter zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je posplošen in neutemeljen. Zakaj je potrebno tožnikovo na zadnjem naroku dne 5. 2. 2020 predloženo pripravljalno vlogo (skupaj z novimi dokazi) šteti za prepozno je sodišče prve stopnje pojasnilo v točkah 9 – 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. V tem okviru je opozorilo na posplošenost tožnikovega pojasnila (ki ga slednji ponavlja v pritožbi), da teh dokazov/listin prej ni predložil, ker so se nekaj (dalj) časa iskale (kar naj bi bilo po njegovem mnenju zaradi časovne oddaljenosti izbrisa življenjsko izkustveno razumljivo). Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo (konkretno) pojasnilo (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj naj bi se z upoštevanjem omenjene vloge in listin postopek neizbežno zavlekel, v kar pritožnik s (posplošenim) navajanjem, da te listine potrjujejo navedbe, ki jih je podal v predhodnih vlogah dvoma prav tako ne vzbudi8 (in je zato neutemeljen tudi očitek o posledični kršitvi prvega odstavka 339. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je v 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo svoj zaključek, da je bil tožnik v prehodni dom za tujce odpeljan manj kot desetkrat. Med njegovo trditvijo (v drugi pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2019), da je bil tja odpeljan vsaj desetkrat, in izpovedjo, da je bil odpeljan kar 15-krat, res ni nasprotja, ni pa moč govoriti niti o enakosti, pri čemer pritožnik ne pojasni, zakaj je temu tako (oziroma zakaj ni izpovedal, kot je zatrjeval, oziroma obratno). Pritožnik nadalje zatrjuje, da naj bi uspel dokazati, da je bil v domu za tujce nastanjen večkrat, kar pa ni v nobenem nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje (oziroma le-to ne zaključuje nič drugače).

9. Sodišče prve stopnje je upravičeno zaključilo, da so bile tožnikove trditve o duševnih bolečinah, ki naj bi jih utrpel, presplošne (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožnik poudarja, da naj bi v okviru svoje izpovedbe duševne bolečine konkretiziral, a ne upošteva, da še tako konkretna izpovedba (ki pa je bila - kot ugotavlja sodišče prve stopnje v 61. točki obrazložitve - v njegovem primeru skopa9), pomanjkljivih (neustreznih) trditev ne more nadomestiti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo (glej 52. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik ne le, da ni dokazal, da bi zaradi ločenosti od družine duševno trpel, ampak da tega niti ni ustrezno zatrjeval (čemur pritožba ne ugovarja). Prav tako je nebistveno, da je bil zaradi kaznivega dejanja v družini (v zvezi z dogodkom iz leta 2015) obsojen šele po prenehanju izbrisa oziroma v letu 2017, kar izpostavlja v pritožbi. Kljub temu, da je bil izbrisan v obdobju 1992 – 2013, sodišče prve stopnje (glej 52. točko obrazložitve) omenjeno obsodbo upravičeno izpostavlja kot razlog, ki postavlja (z njegove strani zatrjevano) čustveno povezanost tožnikove družine pod vprašaj. Ob tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščino, da je tožnik živel v strahu pred izgonom iz Slovenije (glej 55. in 62. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), kar izpostavlja pritožba, je na drugi strani (glej 53. in 62. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) konkretno in prepričljivo pojasnilo tudi,10 zakaj njegov strah ni bil tako velik, da se zaradi tega ni upal gibati in naj bi se večji del (zgolj) zadrževal doma. Omenjeno sodišče tudi ne ugotavlja, da naj bi njegovo opravljanje priložnostnih del dokazovalo, da je bil v celoti sprejet kot enakovreden član družbenega okolja (kot izhaja iz pritožbe), ampak da ni bil (kot je smiselno zatrjeval) v celoti nesprejet (glej 59. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).11 Pritožnik s posplošenim sklicevanjem na svoje trditve in izpovedbo12 pomisleka v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne vzbudi. Ker je že sodišče prve stopnje (glej 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo tudi (pritožba pa temu ustrezno ne ugovarja), da ni moč govoriti o vzročni zvezi med neurejenim zdravstvenim zavarovanjem in izbrisom, je pritožnikovo poudarjanje, da je zaradi pomanjkanja omenjenega zavarovanja ves čas živel v strahu (pred visokimi zdravniškimi stroški, ki jih ne bo uspel plačati), brezpredmetno.

10. Ker so bile tožnikove trditve o duševnih bolečinah presplošne (nekonkretizirane),1314 pogojev za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ni bilo. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno postaviti predlaganega izvedenca, saj (kot rečeno) vsebina dokaza pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Zato je brezpredmetno tudi (posplošeno) pritožnikovo zatrjevanje, da bi lahko izvedenec njegovo duševno stanje v času izbrisa ocenil že na podlagi razgovora z njim (v katerem bi mu opisal svoje duševne bolečine, negotovost, strah itd.), kot tudi da je svoj dokazni predlog v zadostni meri konkretiziral; njegov očitek o kršitvi pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter o napačnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede pretrpljenih duševnih bolečin pa neutemeljen. Sodišče prve stopnje tudi ne zaključuje, da tožnik ni utrpel duševnih posledic, ampak da ni izkazal, da bi izdatneje duševno trpel oziroma da bi to trpljenje narekovalo15 odmero dodatne (poleg tiste priznane v upravnem postopku) odškodnine. Ker pritožnik teh zaključkov ne uspe izpodbiti, ni moč slediti niti njegovemu očitku, da je sodišče prve stopnje,16 ker je presodilo, da primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 12.500,00 EUR, zmotno uporabilo 179. člen OZ.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške17 nastale z vložitvijo odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k predmetni odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, s kasnejšimi spremembami. 3 Ki v pritožbi v zvezi s tem (nekonkretizirano) „pojasnjuje“ zgolj, da bi kot tujec lahko delal izključno na podlagi delovnega dovoljenja. 4 Pri čemer sodišče prve stopnje (glej 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) izpostavlja njegovo izpovedbo, da zaposlitve ni iskal. Nekonkretizirana (in neizkazana) je na drugi strani njegova trditev, da mu je pomanjkanje ustrezne dokumentacije (papirjev) za delo preprečilo dobiti (legalno) zaposlitev. 5 Enako velja za pritožbeno navajanje, da so zaradi izbrisa pri njem nastopile (številne) zdravstvene težave, zaradi katerih se sedaj ne more zaposliti (oziroma zaradi njih ni med najbolj zaželenimi delavci). 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 7 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Uradni list RS, št. 99/13, s kasnejšimi spremembami. 8 Pri čemer ne upošteva, da bi bilo dolžno sodišče prve stopnje že zaradi samih novih dokazov (listin) toženki odobriti rok za izjavo (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 9 Pritožnik to opravičuje z okoliščino, da je pravni laik, kar pa je nerelevantno, saj se od njega ni zahtevalo, da izpoveduje v pravnem (pravniškem) jeziku. 10 Pri čemer ni izpostavilo le njegovega ukvarjanja s priložnostnimi deli, ampak tudi izvrševanje kaznivih dejanj in prekrškov v času izbrisa (s čimer se je organom pregona sam izpostavljal). Pritožnikovo navajanje, da ga je v izvrševanje kaznivih dejanj (češ da ni imel sredstev za preživljanje) prisilil izbris, je neizkazano, za presojo njegovega strahu pred izgonom pa tudi sicer nebistveno. 11 Pritožbeno navajanje, da je imel zgolj dva ali tri prijatelje, s katerimi se je družil, za ostale pa veljal za tujca brez papirjev (manjvrednega delavca, ki nima urejenega statusa), je posplošeno, neizkazano in prvenstveno novo. 12 Ter argumentom, da nobena oseba ne more biti ves čas doma. 13 Glej 4. in 60. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Skopa pa tudi sama izpovedba. 15 V sodnem postopku lahko dobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo (glej VSRS Sodba II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017). 16 Ki je svoje zaključke naredilo tudi ob upoštevanju sodne prakse (glej 63. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 17 Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.