Jedro

Drugostopni organ mora v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Če jih ne, je s tem kršena določba 2. odst. 245. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za družbene prihodke v Ljubljani z dne 12.3.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi Uprave za družbene prihodke občine z dne 19.9.1991, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožnici za leto 1990 odmeril družbene obveznosti v skupnem znesku 56.533,10 din. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožničine poslovne knjige niso vodene v skladu s pravilnikom o vodenju poslovnih knjig, zato tožničina davčna napoved ne more biti podlaga za ugotovitev davčne osnove. Tožena stranka pojasnjuje, da so materialni stroški, zaradi ugotovljenih dvojnih vknjižb in neupoštevanja začetnih zalog, zmanjšani za znesek 38.857,60 din, nadalje, da ugotovljeni dohodek znaša 100.273,50 din in je zmanjšan za znesek obveznosti iz dohodka ter višino nadomestil osebnih dohodkov in regresa, pri čemer je bil tožnici regres priznan v višini 3.176,40 din in ne v napovedani višini 25.320,00 din. Ostanek čistega dohodka tako znaša 30.229,40 din in je osnova za odmero davka.

Tožnica v tožbi navaja, da je napačna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da napovedani znesek 25.320,00 din predstavlja regres za letni dopust, ampak ta znesek predstavlja tožničin zajamčeni osebni dohodek, ki pa ga je tožnica vpisala v rubriko "nadomestila osebnega dohodka in regres za letni dopust" le zato, ker v davčni napovedi ni zasledila rubrike, v kateri bi kot strošek prikazala svoj mesečni osebni dohodek. Že v pritožbi je tožnica navajala, da bi bilo potrebno za navedeni znesek zajamčenega osebnega dohodka zmanjšati davčno osnovo. Višina njenega zajamčenega osebnega dohodka je bila osnova za plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druge prispevke. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakonitost izpodbijane odločbe je sodišče presojalo izključno v okviru tožbenih navedb. V obravnavani zadevi je sporna osnova za davek od dohodka iz gospodarske dejavnosti za leto 1990. Po določbi 1. odstavka 82. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 ter Ur.l. RS, št. 48/90 in 7/93) je osnova za davek iz gospodarske dejavnosti ostanek čistega dohodka iz gospodarske dejavnosti zavezanca. Kako se ugotovi ostanek čistega dohodka je določeno v drugem odstavku navedenega člena. Po tej določbi je ostanek čistega dohodka ugotovljeni čisti dohodek, zmanjšan za osebne dohodke in nadomestila osebnih dohodkov delavcev, za neto znesek zavarovalne osnove, od katere se obračuna prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunani davek in prispevke iz osebnega dohodka zavezanca in za nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, za posebna nadomestila izplačana delavcem in za sredstva skupne porabe in regres za letni dopust. Obrazložitve, kako je ugotovljena višina ostanka čistega dohodka prvostopna odločba ne vsebuje in je tudi ne vsebuje izpodbijana odločba, čeprav je tožnica že v pritožbenem postopku ugovarjala višini ostanka čistega dohodka, od katere ji je bil odmerjen davek, ko je navajala, da pri določitvi davčne osnove ni bil upoštevan njen osebni dohodek, torej smiselno, da ni bil upoštevan neto znesek zavarovalne osnove. V izpodbijani odločbi je obrazloženo samo, kako je ugotovljen dohodek, ni pa obrazloženo ali je bil in v kakšni višini čisti dohodek zmanjšan za neto znesek zavarovalne osnove. Tako pomanjkljivo obrazložene odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi morala v obrazložitvi izpodbijane odločbe presoditi vse pritožbene navedbe in navesti razloge za zavrnitev pritožbenih ugovorov. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je s tem kršila določbe 209. in 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba nezakonita jo je moralo sodišče odpraviti na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).