Jedro

Ni odločilno, ali je voznik kazal očitne znake vinjenosti. Pomembna je ugotovitev nižjih sodišč, da sta sta bila tožnik in voznik pred prometno nesrečo dlje časa skupaj, zaradi česar je tožnik vedel, koliko alkohola je popil voznik (glede na stopnjo alkohola v njegovi krvi je, kot ugotavljata nižji sodišči, moralo biti tega več kot zgolj malo pivo). Posledično bi se kot povprečno skrbna odrasla oseba tožnik moral zavedati, da uživanje alkohola (ne glede na prisotnost zunanjih znakov vinjenosti) okrni sposobnost varne vožnje z avtomobilom. Tako je odločitev, da ima tožnik zaradi svoje soodgovornosti za pretrpljeno škodo pravico do 20 odstotkov nižje odškodnine, materialnopravno pravilna (192. člen v povezavi z 205. členom ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči kot sopotnik v vozilu, ki ga je vozil toženkin zavarovanec.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in toženko obsodilo na plačilo 5.466,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je tako z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z 20 odstotki prispeval k nastanku škode, ker se je peljal z vinjenim voznikom, kot z višino prisojene odškodnine.

4. Tožnik zoper odločitev pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izmerjena stopnja alkohola v voznikovi krvi (1,14 g/kg) ni dovolj visoka za domnevo, da je voznik kazal takšne znake vinjenosti, ki bi jih tožnik moral opaziti in ne bi smel privoliti v vožnjo z njim. Toženka bi morala na podlagi drugih dokazov (npr. s pričami) dokazati, da se je voznik vedel tako, da bi lahko povprečno skrben človek ugotovil, da je vinjen. Toženka sicer zatrjuje, da naj bi bil vinjen tudi tožnik, vendar to s prometno nesrečo ni v vzročni zvezi, zato ta okoliščina ni mogla prispevati k nastanku škode. Poleg tega revizijo vlaga zoper odločitev o višini odškodnine. V zvezi s tem povzema ugotovitve nižjih sodišč in zatrjuje, da sta sodišči škodo ovrednotili prenizko. Posebej poudarja, da naj bi sodišči premalo upoštevali tožnikovo mladost in to, da kot dimnikar opravlja celodnevno fizično delo.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru ni odločilno, ali je voznik kazal očitne znake vinjenosti. Pomembna je ugotovitev nižjih sodišč, da sta sta bila tožnik in voznik pred prometno nesrečo dlje časa skupaj, zaradi česar je tožnik vedel, koliko alkohola je popil voznik (glede na stopnjo alkohola v njegovi krvi je, kot ugotavljata nižji sodišči, moralo biti tega več kot zgolj malo pivo). Posledično bi se kot povprečno skrbna odrasla oseba tožnik moral zavedati, da uživanje alkohola (ne glede na prisotnost zunanjih znakov vinjenosti) okrni sposobnost varne vožnje z avtomobilom. Tako je odločitev, da ima tožnik zaradi svoje soodgovornosti za pretrpljeno škodo pravico do 20 odstotkov nižje odškodnine, materialnopravno pravilna (192. člen v povezavi z 205. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ).(1) (2) Revizijo je bilo treba torej v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).

8. Prav tako ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode. Pravna podlaga za pravično denarno odškodnino je v 200. in 203. členu ZOR. Sodišče mora odškodnino odmeriti glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Poleg tega mora zaradi enotnosti sodne prakse upoštevati druge primerljive primere.

9. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel zlom zunanjega in notranjega gležnja s premikom v odlomek, zdrobljen zlom vratu desne lopatice, razpočno rano na desnem komolcu, razpočno rano tretjega in četrtega prsta leve roke ter razpočno rano desne pazduhe z natrgano mišico.

10. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine pravilno upoštevali vse okoliščine primera (intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki bodo občasno prisotne tudi v bodoče, nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja, zmanjšanje življenjske aktivnosti predvsem zaradi težjega opravljanja poklica dimnikarja ter zaradi tega, ker bo tožnik kot mlada oseba posledice čutil še dolgo, primarni in sekundarni strah ter posledice skaženosti). Poleg tega ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti, višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. Zaradi tega je bilo treba revizijo zavrniti tudi v tem delu.

Op. št. (1): Tako npr. tudi v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 666/2001 z dne 29. 8. 2002. Op. št. (2): Vrhovno sodišče pri odločanju v tem primeru ni presojalo, ali je odločitev o 20 odstotkov zmanjšani odškodnini (ker se je tožnik peljal z voznikom, čeprav je vedel, da je vinjen) v skladu z direktivama Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. 5. 2005 ter 2009/103/ES z dne 16. 11. 2009 (po katerih morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vse zakonske določbe ali pogodbene klavzule v zavarovalni polici, ki potnika izključujejo iz takšnega kritja, ker naj bi vedel ali naj bi moral vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi, štejejo v zvezi z zahtevki takega potnika za nične). Te direktive namreč ne morejo imeti učinka na razmerje med pravdnima strankama, ki je nastalo s škodnim dogodkom z dne 31. 3. 2000.