Jedro

Pravnomočna odločitev o zadevi veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 2815/2014-I-23 z dne 16. 10. 2015 zavrglo ugovora tožnika zoper plačilna naloga za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje za primarni in podredni zahtevek. S sklepom P 2815/2014-I-24 pa je zavrglo predlog tožnika za oprostitev in odlog plačila sodne takse, ker je bilo o tem predlogu že pravnomočno odločeno.

2. Zoper sklepa vlaga pritožbo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je tožnik ob spremenjenem dejanskem stanju podal predlog za oprostitev, podredno pa za odlog in obročno plačilo sodne takse, zato ne drži, da je sodišče o tem že meritorno odločilo. Sodišče je predlog zavrnilo na podlagi procesnih razlogov, ker toženec ni podal zadostnih trditev o ekonomskem, finančnem in likvidnostnem stanju družbe. Odločitev ni bila sprejeta na vsebinski ravni, ker sodišče ni presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za oprostitev. Toženec uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj sodišče ni presojalo zatrjevanih dejstev, ki jih je toženec navedel v predlogu. Gre za omejitev pravice do sodnega varstva. Toženec ocenjuje, da je v konkretnem primeru podano očitno oškodovanje stečajne mase za visoke zneske. Tožniku s trenutno ali trajno slabim premoženjskim stanjem ni bila zagotovljena možnost, da se ga pod določenimi pogoji oprosti takse. Odločitev sodišča je v nasprotju s 6. členom EKČP. Ne drži, da bi sodišče skrbno presodilo tožnikove trditve pri prvotnem odločanju. Tožnik ima vse TRR blokirane. Navedba sodišča o sredstvih v višini 167.210,00 EUR ne pomeni, da ima tožnik toliko sredstev prostih in da so likvidna. Tožnik je tudi navedel večje stanje obveznosti kot stanje prilivov. Nima likvidnih sredstev. Če je sodišče dvomilo v pravilnost izjave tožnika, bi moralo stanje preveriti samo. Posledično je preuranjena tudi odločitev o ugovorih v zvezi s plačilnimi nalogi, saj sodišče o višini takse še ni odločilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožnik ob vložitvi tožbe predlagal oprostitev plačila sodnih taks oziroma njihov odlog do konca sodnega postopka. Sodišče je po preverbi podatkov po uradni dolžnosti ugotovilo, da ne držijo njegove trditve, podane v izjavi o premoženjskem stanju, saj tožnik ni priglasil vsega svojega premoženja. S sklepom z dne 23. 4. 2015 je njegov predlog za oprostitev in podredno za odlog plačila takse zavrnilo. Njegovim trditvam v izjavi o slabem premoženjskem stanju je odvzelo dokazno vrednost, hkrati pa je ocenilo, da glede na pridobljene podatke ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks. Višje sodišče v Ljubljani je omenjeni sklep potrdilo z odločbo z dne 1. 7. 2015. O predlogu tožnika za taksno oprostitev in odlog plačila sodne takse je bilo torej že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno je prvostopno sodišče tožniku poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, zoper katerega je podal ugovor, hkrati pa ponovno predlagal oprostitev plačila sodnih taks oziroma podredno odlog plačila. V omenjenem predlogu je ponovil prvotne trditve o premoženjskem stanju, pri čemer ni predložil ustreznih dokazil, niti nove izjave o premoženjskem stanju. Odločitev sodišča, ki je njegov predlog zavrglo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP, je glede na navedeno pravilna. Pravnomočna odločitev o zadevi namreč veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah (o tem obširna sodna praksa VSL I Cpg 940/2015, I Cpg 852/2015, I Cp 256/2015, VSK Cpg 463/2014). Tožnik bi z novim predlogom lahko uspel le ob navedbi spremenjenih okoliščin, o katerih pa v ponovnem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks konkretiziranih trditev ni podal. Tožniku tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj je sodišče o njegovem predlogu odločalo tako na prvostopni kot pritožbeni ravni.

5. Tožnik pavšalno graja odločitev sodišča o ugovoru zoper plačilna naloga ter poudarja, da sta preuranjena. Glede na predhodno obrazloženo je tožnik dolžan plačati sodno takso, ki jo je sodišče odmerilo skladno z določbami ZST-1in k plačilu pozvalo s plačilnima nalogoma. Same odmere tožnik po višini ne graja. Na posledice neplačila sodne takse je tudi že bil ustrezno opozorjen.

6. Po povedanem je sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sklepa na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.