Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna mladoletni tožnici za škodo, nastalo v škodnem dogodku z dne 29. 6. 2016. Odločanje o višini zahtevka in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da toženka sama krije stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali v konkretnem primeru obstoji odškodninska odgovornost vrtca za poškodbo tožnice. Nižji sodišči nista verjeli izpovedbi vzgojiteljice, da je fantka opozorila, vendar je ni hotel slišati, pri čemer je že prišlo do trka s tožnico. Verodostojnost njene izpovedbe naj bi bila omajana, ker se ni mogla spomniti, ali je fantek vozil za ali pred tožnico oziroma po kateri poti je prišel do nje. Neživljenjsko je pričakovati, da se bo nekdo, ki vsakodnevno opravlja delo vzgojiteljice, po več kot letu dni natančno spomnil, kje in kako se je pred škodnim dogodkom premikal posamezen otrok. Kvečjemu bi zelo natančno opisovanje okoliščin, ki po izkustveni logiki ne morejo biti tako dobro zaznavne, lahko vzbudilo dvom v verodostojnost izjav priče. Pri presoji odškodninske odgovornosti vrtca je v skladu s sodno prakso treba upoštevati širšo družbeno funkcijo vrtcev in šol. Odločilen del vzgoje predšolskega otroka je tudi v razvijanju gibalnih spretnosti in socialnih stikov preko kolektivnih iger. Gibanje v igri je vedno povezano z določenim tveganjem, ki ga vzgojiteljice ne morejo niti ne smejo izključiti. Starši otroka ne morejo od vrtca zahtevati takšnega nadzorstva, ki izključuje vsakršno možnost povzročitve škode, temveč le razumno mero, ki ustreza otrokovi starosti in okoliščinam konkretnega primera. Zahteva, da mora vzgojiteljica ves čas spremljati vožnjo posameznih otrok, jih v primeru odstopa od želene smeri opozarjati in tudi fizično zaustavljati, je v nasprotju s priporočili pedagoške stroke, po katerih naj bi se otrokom omogočala določena mera samostojnosti. Prišlo je do situacije, ki je kljub skrbnemu nadzorstvu ni bilo mogoče preprečiti. Šlo je za običajen trk dveh udeležencev na vozilih, ki se poganjajo nožno in se premikajo počasi. Res je posledica hujša, vendar teža posledice ne sme biti argument pri presoji obstoja civilnega delikta. Škodni dogodek se je zgodil hitro, pri čemer skrenitev iz začrtane oziroma zapovedane smeri vožnje ne pomeni takšne kršitve, da bi bilo treba otroke vsakokrat opozarjati in fizično ustavljati. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil nadzor skladen s pravili stroke. Vzgojiteljica bi res lahko drugače reagirala, vendar to še ne pomeni kršitve ustreznega nadzorstva. Nižji sodišči sta skrbnost strokovne delavke presojali prestrogo in zmotno uporabili materialno pravo. Kot primerljive navaja odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 570/98, II Ips 359/97 in II Ips 197/2002 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi III Cp 2654/2014. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).