Jedro

Za primere, ko se dediči glede uprave ne morejo sporazumeti, zakon predpisuje možnost imenovanja upravitelja zapuščine. Ne iz besedila zakona ne iz njegovega namena ne izhaja, da bi bila postavitev upravitelja in določitev njegovih nalog pogojena s soglasjem vseh dedičev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Dedič A. A. sam trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo predlog dedinje za postavitev dedinje kot upravitelja določenega dela zapuščine.

2. Zoper sklep se pritožuje dedinja. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 163. členom ZD2. Predlaga, naj se sklep spremeni tako, da se predlogu za postavitev dedičev za upravitelja delov zapuščine ugodi oziroma, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Povzema svoj predlog. Sodišču očita, da ga je napačno obravnavalo kot predlog, da jo postavi za upraviteljico dela zapuščine. Predlagala je, naj sodišče vsakemu od dedičev v upravljanje da del zapuščine. Sodišče torej ni odločilo o predlogu v celoti. Med dedičema ni sporno, da se ne moreta sporazumeti o upravljanju dediščine. Za take primere ZD v 145. členu omogoča upravitelja. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. 145. člen ZD je razlagalo v nasprotju z njegovim namenom. Obrazložitev, da je za predlagani način upravljanja potrebno soglasje vseh dedičev, je notranje protislovna in pomeni popolno izvotlitev tretjega odstavka 145. člena ZD. Če bi se dediča lahko sporazumela o upravljanju, postavitev upravitelja ne bi bila potrebna. Po sodni praksi, ki jo navaja, je upravitelj lahko eden od dedičev. Soglasje vseh dedičev je potrebno pri postavitvi dediča kot skrbnika zapuščine. Njegova pooblastila so drugačna od pooblastil upravitelja. Sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ker je obrazložitev sama s seboj v nasprotju (glede soglasja dedičev) in nima razlogov oziroma ugotovitev, ali sta dediča pripravljena in sposobna skrbeti za dela zapuščine, kot je predlagala.

3. Sodedič A. A. je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Postavitev upravitelja zapuščine je zaradi nesoglasij med dedičema potrebna. Sodišče je očitno ugotovilo, da obstojijo resni dvomi, da bi bila dedinja sposobna ustrezno upravljati z delom zapuščine. Zato je njen predlog pravilno oziroma primerno v celoti zavrnilo. Opisuje vsebino medsebojnih odnosov (nesoglasja) z dedinjo. V konkretnem primeru bi bilo pravilno za upravitelja postaviti tretjo osebo, a tega dedinja ni predlagala. Pomemben je stroškovni vidik takega upravitelja, na kar je sam že opozoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnica po smrti očeta (sodediča po zapustnici materi) zaradi medsebojnih sporov s preostalim dedičem (bratom) predlagala združitev zapuščinskih postopkov po obeh starših, popis premoženja in postavitev upravitelja zapuščine (redna št. 84 spisa). Glede slednjega je predlagala, da sodišče določi vsakemu dediču del zapuščine v upravljanje: njej stanovanje, garažo in vrt v kraju A., sodediču pa stanovanje v kraju B. Hkrati je predlagala, naj sodišče odloči, da se stanovanji lahko oddasta v najem, da se najemnina nakazuje na poseben račun in da se iz nje plačujejo stroški za obe stanovanji. Podrejeno je predlagala, naj sodišče za upravitelja zapuščine postavi tretjo osebo in mu določi naloge. Navedbe sodediča v odgovoru na pritožbo, da takega predloga dedinja ni podala, so torej protispisne.

6. Sodedič „načeloma“ ni nasprotoval imenovanju upravitelja. Ocenjeval je, da bi bilo njegovo imenovanje primeren način za preprečitev nastajanja škode v primeru dolgotrajnejšega trajanja zapuščinskega postopka. Ni pa se strinjal, da bi bila upraviteljica stanovanja v kraju A. sodedinja, in s predlaganim načinom delitve upravljanja, po katerem bi sam upravljal s stanovanjem v kraju B. Opisal je nesoglasja s sodedinjo in podal svoje predloge (prodajo stanovanja v kraju B., preureditev hiše v kraju A.).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta dediča sicer soglasna, da je zaradi njunih nesoglasij potrebno imenovanje upravitelja. Predlog dedinje pa je zavrnilo po oceni, da zanj ni soglasja vseh dedičev o osebi in načinu upravljanja. Pritožbi je treba pritrditi, da so razlogi sodišča sami s seboj v nasprotju in materialnopravno zmotni. Z zapustnikovo smrtjo nastane skupnost dedičev (145. člen ZD), ki traja do delitve dediščine. Zanjo je značilno, da dediči skupno upravljajo z dediščino. Z zapustnikovo smrtjo namreč postanejo skupni lastniki dediščine, kar pomeni, da je za vsak ukrep uprave in razpolaganja potrebno soglasje vseh dedičev. Če ga dosežejo sami, intervencija sodišča ni potrebna. Za primere, kot je obravnavani, ko se dediča glede uprave ne moreta sporazumeti, pa zakon predpisuje možnost imenovanja upravitelja zapuščine (drugi do četrti odstavek 145. člena ZD). Ne iz besedila zakona ne iz njegovega namena ne izhaja, da bi bila postavitev upravitelja in določitev njegovih nalog pogojena s soglasjem vseh dedičev. Ne gre namreč za skrbnika zapuščine, ki ga sodišče postavi po določbah 131. in 192. člena ZD. Kot pravilno opozarja pritožnica, so naloge skrbnika zapuščine in upravitelja zapuščine različne. Prav tako je različen postopek postavitve enega in drugega. Začasni skrbnik je zastopnik vseh dedičev, zato je za postavitev enega od dedičev za skrbnika potrebno soglasje vseh dedičev. Upravitelj zapuščine pa je le pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in za ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Upravitelja zapuščine postavi sodišče, če to zahteva katerikoli od dedičev. Soglasje preostalih dedičev k podanemu predlogu ni potrebno. Prav tako tudi ne soglasje k predlogu, da se za upravitelja zapuščine postavi kdo od dedičev ali več dedičev. Sodišče na zahtevo kateregakoli od dedičev postavi upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga opravlja (drugi in tretji odstavek 145. člena ZD), kot je primarno predlagala dedinja, lahko tudi tretjo osebo. Tudi tak (podredni) predlog je dedinja podala. Nanj nakazuje v svojih vlogah tudi sodedič. Sodišče prve stopnje ga ni obravnavalo. Drži pritožbena graja, da o predlogu dedinje ni odločilo v celoti.

8. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč se sodišče prve stopnje še ni lotilo vsebinske presoje predloga. Ne drži namreč navedba dediča v odgovoru na pritožbo, da je sodišče ugotovilo, da dedinja ni primerna in sposobna ustrezno upravljati z delom zapuščine. Takih ugotovitev v izpodbijanem sklepu ni. Pritrditi je treba pritožnici, da sodišče še ni ugotavljalo, ali sta sposobna in pripravljena skrbeti za zapuščino dediča sama in v katerem obsegu, niti tega, ali je glede na konkretne okoliščine primera primernejše za upravitelja postaviti tretjo osebo. Prav tako še ni ugotavljalo in določilo potrebnega obsega upraviteljevih nalog. Kot je bilo že povedano, sme upravitelj brez odobritve dedičev opravljati posle redne uprave, z odobritvijo sodišča pa lahko tudi razpolaga s stvarmi zapuščine (kar je na eni strani predlagala dedinja in na drugi strani tudi sodedič), če je zato upravičen po oporoki, ali če je potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda (četrti odstavek 145. člena ZD).

9. Ob nespornem dejstvu, da je postavitev upravitelja zaradi nesoglasij dedičev o upravljanju zapuščine primerno, je ostalo dejansko stanje o ključnih pravno relevantnih dejstvih neugotovljeno. Sklep je tako pomanjkljiv, da ga tudi ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Zato ga je bilo treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZD v zvezi s 163. členom ZD).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče celovito obravnavati predlog dedinje ter v ta namen z obema dedičema najprej ugotoviti, ali je glede na potek in predvideno trajanje zapuščinskega postopka predlagana postavitev upravitelja zapuščine še potrebna. Nato bo moralo odločiti o izbiri upravitelja ter določiti njegove naloge. Sprejeto odločitev bi moralo pojasniti s popolnimi vsebinskimi razlogi.

11. Odločitev o priglašenih stroških z odgovorom na pritožbo, ki jih je priglasil dedič, temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, ki določa, da v zapuščinskem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške, ki jih je imela s postopkom ali zaradi postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.