Jedro

Trgovinski boni se kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek 52.719,91 nadomesti z zneskom 12.282,67, znesek 441.716,66 nadomesti z zneskom 102.911,06, ter znesek 46.689,44 nadomesti z zneskom 10.877,69 ter v IV. točki znesek 774,48 nadomesti z zneskom 178,13. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 18. 2. 2008 in št. ... z dne 13. 5. 2008 (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo ponovno odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine, pri čemer mu je dolžan všteti v pokojninsko osnovo njegovo plačo iz naslova prejetih bonov za leto 1991 v znesku 52.719,91 SIT, za leto 1992 v znesku 441.716,66 SIT in za leto 1993 v znesku 46.689,44 SIT. Nadalje je s III. točko izreka tožencu naložilo, da v roku 60 dni od izvršljivosti odločbe iz II. točke izreka te sodbe izplača razliko med do sedaj izplačanim sorazmernim delom starostne pokojnine in na novo odmerjenim sorazmernim delom starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko bi posamezni znesek razlike moral biti izplačan, pa do izvršitve odločbe iz II. točke izreka te sodbe, vendar najdlje do 31. 12. 2012. S IV. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 774,48 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje s povzetim izvedenskim mnenjem postavljenega sodnega izvedenca ni v ničemer razčistilo konkretnega dejanskega stanja, saj je ostalo nedokazano, da se znesek 100.676.418,90 SIT, ki je bil prijavljen kot terjatev v stečajnem postopku podjetja A. d.o.o. nanaša na neplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dela plače v obliki bonov. Postavljeni sodni izvedenec je namreč le ocenil, da gre za prispevke, obračunane od izplačanih bonov, dokaza za to pa ni. Tudi v kolikor bi bilo dokazano, da so bile v stečajnem postopku prijavljene terjatve iz naslova prispevkov od trgovinskih bonov, pa poudarja, da toženec nikakor ni bil poplačan, v višini 68,51 % in posledično tudi prispevki niso bili poravnani v tem deležu. Ne drži trditev postavljenega sodnega izvedenca, da je delež poplačane terjatve v stečajnem postopku v višini 68,51 %, saj je sodni izvedenec pri določitvi odstotka izhajal iz napačnih vrednosti terjatev in s tem odstotkom poplačila. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. St 2/95 z osnutkom glavne delitve z dne 5. 12. 1996 namreč izhaja, da je terjatev tožene stranke na dan 11. 10. 1996 znašala 609.800.354,34 SIT, izplačano pa je bilo 49.227.763,20 SIT, kar predstavlja 8,072767235 %. Iz s strani sodnega izvedenca priloženega predloga prve naknadne delitve izhaja terjatev tožene stranke v znesku 560.572.591,14 SIT (kar je prej navedena terjatev, znižana za prej navedeno izplačilo). Sodni izvedenec je navedel znesek poplačila v 3,20755013 %, kar je zapisano v sklepu z dne 26. 10. 2000 in bi predstavljalo 17.980.646,87 EUR. V tretjem poplačilu pa je, kot izhaja iz sklepa opr. št. St 1458/2008 z dne 4. 9. 2009, šlo za terjatev v znesku 2.264.196,06 EUR in izplačilo v znesku 106.013,89 EUR, kar predstavlja 4,682186842 %. Skupno gre torej za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje največ v višini 15,96250421 %, nikakor pa ne v višini 68,51 %, kot je bilo zmotno ugotovljeno. Toženec še poudarja, da tudi po začetku stečajnega postopka tečejo zakonite zamudne obresti od dospelih terjatev, kot to izhaja iz 114. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, v nadaljevanju ZPPSL), kar pomeni, da zgoraj navedeni odstotek v nobenem primeru ne bi predstavljal zgolj poplačila glavnice. Toženec poudarja, da je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa kršilo 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in določbo 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ko je tožencu naložilo, naj v pokojninsko osnovo všteje tožnikovo plačo iz naslova prejetih trgovinskih bonov, za katere niso bili plačani prispevki. Ker odločitev sodišča ni pravilna, toženec glede na določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in načela uspeha v pravdi, nasprotuje povrnitvi stroškov postopka v višini 774,48 EUR v roku 15 dni, po izteka tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se s pritožbenimi navedbami, da je ostalo nedokazano, da se znesek 100.676.418,90 SIT, ki je bil prijavljen kot terjatev v stečajnem postopku, nanaša na neplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dela plače v obliki bonov ter da je sodni izvedenec le ocenil, da gre za prispevke, obračunane od izplačanih bonov, dokaza za to pa ni. Sodišče prve stopnje je v sodbi jasno navedlo, zakaj je sprejelo zaključek sodnega izvedenca, da ta znesek predstavlja prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od trgovinskih bonov. Nadalje navaja, da je zmotna navedba tožene stranke, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani le v višini 15,96250421 %, saj po mnenju tožnika namen pokojninskega zavarovanja ni v tem, da so poplačila izvršena v korist toženca, ne pa delavcev. Opozarja še na dopis toženca z dne 29. 10. 2001, ki ga je poslal Okrožnemu sodišču v Novem mestu oziroma v Krškem in v katerem sporoča, da mora biti v skladu z odredbo o računih ter načinov plačevanja in razporejanja javno-finančnih prihodkov plačilo terjatev, to je zneska 49.227.763,20 SIT in 17.980.646,85 SIT izvedeno na vplačilne račune, predpisane za prihodke pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sklicuje pa se tudi na ugotovitve v izvedenskem mnenju in vztraja, da so bili v konkretnem primeru prispevki plačani v višini 68,51 % glavnice. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavanem primeru, ko je predmet spora dokončna odločba toženca z dne 18. 2. 2008 ter prvostopna odločba z dne 13. 5. 2008, s katero je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, pri čemer pa toženec v pokojninsko osnovo ni vštel trgovinskih bonov, ki jih je tožnik prejel od delodajalca v obdobju od septembra 1991 do marca 1993, sporno pa je vprašanje, ali se navedeni trgovinski boni vštejejo v pokojninsko osnovo in ali so od teh bonov bili plačani prispevki, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. IV Ps 1536/2008 z dne 18. 4. 2012, s katero je izpodbijani odločbi toženca z dne 18. 2. 2008 in z dne 13. 5. 2008 odpravilo in tožencu naložilo, da pri ponovni odmeri pokojnine všteje v pokojninsko osnovo tožnikovo plačo iz naslova prejetih bonov za leto 1991 v znesku 52.719,91 tedanjih SIT, za leto 1992 v znesku 441.716,66 tedanjih SIT in za leto 1993 v znesku 46.689,44 tedanjih SIT, o čemer mora izdati odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ter da tožniku izplača razliko med že izplačanim sorazmernim delom starostne pokojnine in na novo odmerjenim sorazmernim delom starostne pokojnine. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 128,40 EUR. Takšno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 241/2012 z dne 11. 10. 2012 razveljavilo ter zadevo s konkretnimi napotki vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na 42. člen ZPIZ-1, v katerem so izrecno določeni prejemki, ki se ne štejejo za izračun pokojninske osnove, med katerimi so po 6. alineji prvega odstavka 42. člena tudi prejemki v naravi, razen kadar pomenijo sestavni del plačila pogodbe o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki, se je postavilo na stališče, da se boni štejejo za prejemke v naravi in vštejejo v pokojninsko osnovo, v kolikor sta kumulativno izpolnjena da pogoja: da trgovinski boni predstavljajo plačo oz. del plače in da so od zneska trgovinskih bonov plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V zvezi s prvim pogojem za vštetje trgovinskih bonov kot prejemkov v naravi v pokojninsko osnovo, je soglašalo s sodiščem prve stopnje, da so bili tožniku v letu 1991 v skupnem bruto znesku izplačani trgovinski boni v višini 76.947,04 tedanjih SIT, za leto 1992 644.704,99 tedanjih SIT in za leto 1993 68.145,30 tedanjih SIT in da so predstavljali del plače in da je zato, ker so del plače, od njih potrebno plačati prispevke, in da se glede na določbo 42. člena ZPIZ-1 lahko štejejo v pokojninsko osnovo. To vprašanje, ali so bili od trgovinskih bonov plačani prispevki in v kakšni višini, pa je pritožbeno sodišče štelo v sporni zadevi za bistveno. Hkrati je ugotovilo, da to bistveno vprašanje ni bilo dovolj razčiščeno in dejansko stanje popolno ugotovljeno, še zlasti glede na priglašeno terjatev toženca v stečajnem postopku nad dolžnikom, sicer tožnikovim bivšim delodajalcem A. d.o.o..

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je skupna prijava terjatev toženca v stečajnem postopku znašala 135.173.612,00 tedanjih SIT. Prijava terjatev je bila sestavljena iz dveh postavk in sicer iz prispevkov od neplačanih plač za vse delavce skupaj, na podlagi ugotovitev tedanjega B., da je z izplačilom bonov prišlo do izogiba plačila obveznosti, ki se plačujejo od izplačanih plač in zneska neplačanih prispevkov od sicer obračunanih plač, to je za plače štirih ali petih mesecev pred stečajem tožnikovega bivšega delodajalca. Od skupnega zneska terjatve v takšni višini, naj bi šlo za približno 34. milijonov prispevkov za sicer obračunane plače, za približno 100. milijonov tedanjih SIT pa za neobračunane prispevke od bonov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je prijavljen znesek terjatve v stečaj v višini 100.676.418,90 tedanjih SIT temeljil na ugotovitvah takratne B., utemeljeno štelo, da se ta znesek nanaša na prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od trgovinskih bonov. Podlaga za prijavo je bila v treh tabelah, ki je bila osnova, da je B. ugotovila višino obveznosti iz vseh prispevkov iz in od plače, ki jih je bilo potrebno obračunati. Znesek v teh tabelah se je v celoti ujemal s prijavljenim zneskom. Poleg tega pa toženec za znesek 100.676.418,90 tedanjih SIT ni predložil dokaza, da bi tožnikov nekdanji delodajalec zaprosil za odlog plačila prispevkov iz naslova gotovinskega dela plač, tako kot je to storil za prispevke v višini 34.497.193,10 tedanjih SIT iz naslova plač tik pred samim stečajem 1. 4. 1993. Toženec tudi ni predložil drugih nasprotnih dokazov, da v obravnavanem primeru navedeni znesek ne bi predstavljal neplačanih prispevkov iz naslova izplačanih trgovinskih bonov.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec za svojo terjatev poplačan v višini 68,51 % (od celotnega zneska terjatev).

Iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. St 2/95 z osnutkom glavne delitve z dne 5. 12. 1996 izhaja, da je terjatev na dan 11. 10. 1996 znašala 609.800.354,34 tedanjih SIT, izplačano pa je bilo 49.227.763,20 tedanjih SIT, kar predstavlja 8,072767235 %. Od zneska 609.800.354,34 SIT, ker je bila poplačana terjatev v višini 49.227.763,20 tedanjih SIT, je ostala še terjatev 560.572.591,14 SIT. Pri naknadni delitvi oziroma pri drugem poplačilu je bil toženec glede na sklep z dne 26. 10. 2000, poplačan za 17.980.646,87 EUR, to je v višini 3,20755013 %. V tretjem poplačilu pa naj bi, kot je razvidno iz sklepa opr. št. St 1458/2008 z dne 4. 9. 2009 šlo za terjatev 2.264.196,06 EUR in za plačilo 106.013,89 EUR. Takšno poplačilo naj bi predstavljalo 4,682186842 % oz. skupno 15,96250421 %, kot pravilno navaja pritožba, takšen odstotek poplačila pa ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa zmotno zaključi, da je bil toženec od celotnega zneska terjatev poplačan v višini 68,51 %. Pri tem je brez pravne podlage izhajalo iz namena in da toženec ne more iz naslova terjatev prejeti obresti, ki so sankcija za zamudo ter v tem delu v celoti sledilo izvedencu.

Pritožba pravilno navaja, da tudi po začetku stečajnega postopka tečejo zakonite zamudne obresti od dospelih terjatev skladno s 114. členom ZPPSL, da je temu res tako izhaja tudi iz sklepa Okrožnega sodišča Krško opr. št. St 2/95, da je terjatev na dan 11. 10. 1996 znašala 609.800.354,34 tedanjih SIT.

Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede poplačila obresti. Glede na določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) se v primeru, če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti poračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

Zaključek sodišča prve stopnje, da dolg v višini 135.173.612,00 tedanjih SIT poplačan v višini 92.613.578,65 tedanjih SIT predstavlja poplačilo v višini 68,51 %, je zato napačen, saj gre za terjatev z obrestmi v višini 609.800.354,34 SIT. Posledično pa to pomeni, da takšno poplačilo predstavlja poplačilo za 15,96250421 %. Glede na poplačilo priglašenih terjatev v višini 15,96250421 %, ta podatek pa potrjuje ustrezna dokumentacija, ki se nanaša na posamezna poplačila priglašene terjatve, na katero se sklicuje tudi toženec in priznava poplačilo priglašenih terjatev v takšnem odstotku, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 52.719,91 EUR nadomestilo z zneskom 12.282,67 EUR, znesek 441.716,66 EUR nadomestilo z zneskom 102.911,06 EUR ter znesek 46.689,44 EUR nadomestilo z zneskom 10.877,69 EUR ter v IV. točki znesek 774,48 EUR nadomestilo z zneskom 178,13 EUR, ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v višini 23 % (prvi odstavek 154. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je tožnik priglasil, pa je odločilo, da jih tožnik sam krije, ker z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.