Jedro

Zlorabo procesnih pravic ZPP definira z generalno klavzulo in sicer kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem.

Opustitev potrebne povprečne skrbnosti tožeče stranke, ki si je predstavljala, da jo bosta v delovnem sporu zastopala dva pooblaščenca skupaj in je prišlo do očitnega nesporazuma, ko sta bili vloženi tožbi s strani obeh pooblaščencev, je nevestnost tožeče stranke, ki se kaže v malomarnost. Ker gre v tem sporu za spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, v takšnih sporih pa delodajalec v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije svoje stroške ne glede na izid postopka in ker navedenega ravnanja tožeče stranke ni mogoče označiti z zlorabo pravic, tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožene stranke, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 72,00 EUR, v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 328,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za plačilo do plačila.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče pri odločanju napačno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je tudi nepravilno interpretiralo določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), saj se je postavilo na nepravilno stališče, da je tožeča stranka s tem, ko je preko različnih pooblaščencev vložila dve tožbi zlorabila svoje procesne pravice v postopku. Tožeča stranka navaja, da je do vložitve dveh tožb z enakim tožbenim zahtevkom prišlo iz razloga, ker je za vložitev tožbe res angažirala sindikat, ki jo je zastopal v predmetni zadevi, obenem pa je tudi želela zastopanje v delovnem sporu preko odvetnika. Tožeča stranka si je predstavljala, da jo bosta v tem delovnem sporu torej zastopala dva pooblaščenca skupno, vendar je pri tem prišlo do očitnega nesporazuma in je bila tožba vložena tako s strani sindikata, kot tudi preko podpisanega pooblaščenca v zadevi naslovnega sodišča Pd 48/2013. Tako ni mogoče šteti, da je tožeča stranka z vložitvijo dveh tožb ravnala zlonamerno in z namenom zlorabe procesnih pravic, zaradi česar ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Ravnanje tožeče stranke, ko je zaradi očitnega nesporazuma preko dveh različnih pooblaščencev vložila tožbo z istim zahtevkom, se ne more enačiti z ravnanji, ki predstavljajo zlorabo procesnih pravic z vložitvijo tožbe, saj manjka zavestni oziroma zlonamerni element v ravnanju tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnici ni mogoče očitati, da je z vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu zlorabila pravice, zaradi česar bi morala toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica zoper toženo stranko res vložila dve tožbi z identičnim tožbenim zahtevkom in sicer v zadevi opr. št. Pd 48/2013 po Odvetniški družbi A., datirana z dne 25. 2. 2013 in predmetno tožbo opr. št. Pd 54/2013 po pooblaščencu Svet sindikatov B. z dne 28. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je po vložitvi odgovora na tožbo v predmetni zadevi opr. št. Pd 54/2013 s sklepom z dne 28. 3. 2013 tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka poleg tožbe z dne 25. 2. 2013 vložila še tožbo z dne 28. 2. 2013 in zaključilo, da je tožeča stranka povzročila nepotrebne stroške toženi stranki, ko je ta vložila še odgovor na kasnejšo tožbo in je s tem nastopila okoliščina, ki jo opredeljuje peti odstavek 41. člena ZDSS-1. Zato je naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka.

Po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP gre pri stroških postopka za izdatke, nastale med postopkom ali zaradi postopka pri sodišču. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa jih ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). V postopkih pred delovnim sodiščem je v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja glede stroškov postopka določena drugačna ureditev. Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 namreč v takšnih sporih delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Kdaj gre za zlorabo procesnih pravic, je potrebno presojati predvsem iz vsebine določb 9. in 11. člena ZPP. Po določbi 9. člena ZPP stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci morajo pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu. Po prvem odstavku 11. člena ZPP si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Po drugem odstavku 11. člena ZPP, če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom.

Zlorabo procesnih pravic ZPP definira z generalno klavzulo in sicer kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Pojem zlorabe procesnih pravic je zakonodajalec predpisal kot pravni standard, ker sam ni mogel s striktno pravno normo predvideti vseh primerov, zato je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal, da podrobneje določi njegovo vsebino, glede na konkreten primer in družbene razmere(1). Namen (oziroma volja) mora biti podan ne le, ko gre za šikano (namen škodovati drugemu), namreč tudi, ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju (oziroma tistemu, kar nasprotuje občutku za „prav“). Zloraba procesnih pravic je namreč najhujša oblika nevestnega uveljavljanja procesnih pravic, zato nevestnosti, ki se kaže le v malomarnosti, ni mogoče imeti za zlorabo. V skrajnem primeru bi namreč to pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva – bodisi tožnikova, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi toženca, ki se je neutemeljeno opiral zahtevku. Kot primer za zlorabe pravic do sodnega varstva bi bili primeri vlaganja tožbe z očitno neutemeljenim tožbenim zahtevkom, z namenom vznemirjanja toženca, pa tudi nasprotovanje očitno utemeljenim zahtevkom, vlaganje tožbe z zanemarljivo majhnim zahtevkom oziroma pravda, za katero nobena od strank nima ne premoženjskega, niti pravnega interesa in ki jo vodita le iz objestnosti in medsebojne šikane(2).

Opustitev potrebne povprečne skrbnosti tožeče stranke, ki si je predstavljala, da jo bosta v delovnem sporu zastopala dva pooblaščenca skupaj in je prišlo do očitnega nesporazuma, ko sta bili vloženi tožbi s strani obeh pooblaščencev, je nevestnost tožeče stranke, ki se kaže v malomarnost. Navedenega ravnanja tožeče stranke pa ni mogoče enačiti z zlorabo pravic, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožene stranke, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške odgovora na tožbo (3. točka 365. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in sicer za postopek s pravnim sredstvom (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 10,00 EUR in 20 % DDV v višini 12,00 EUR, torej skupno v višini 72,00 EUR. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (2. točka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 30/2002 z dne 6. 11. 2002. Op. št. (2): Tako Jan Zobec, Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, stran 102 in 103.