Jedro

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah ZPIZ/92. Ob upoštevanju, da je tožnica obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje dokazala, je pravilna odločitev, da plačilo prispevkov s strani delodajalca ni odločilno za priznanje statusa zavarovanke za vtoževano obdobje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke opr. št. 5013824 z dne 27.1.2004 in odločbo opr. št. 5013824 z dne 18.11.2003. Tožnici je priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 4.11.1995 do 20.6.1999. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajala je, da je tožnica uveljavljala priznanje lastnosti zavarovanca na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 458/95 z dne 7.10.2003. Izrek te sodbe je oblikovalne narave (ugotovitev sodišča, da je delovno razmerje trajalo od 4.11.1994 dalje do 20.6.1999) in ugotovitvene narave (ugotovitev obstoja terjatve iz naslova plač navedenih v neto zneskih in regresov v spornem obdobju od M. d.d. - v stečaju). Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili poravnani. Tožnica zato ne more uveljavljati pravic do obveznega zavarovanja, ker sodba ni bila izvršena. Pravica do obveznega zavarovanja za nazaj pa je pogojena s plačilom prispevka. Tožena stranka pa ne more od delodajalca zahtevati izplačila plač in plačila prispevkov na podlagi pravnomočne sodbe, ker sodba zavezuje le stranki, ki sta bili udeleženi v delovnem sporu. Nadalje je navajala, da če je dokazilo za vstop v obvezno zavarovanje po 2. alineji 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pogodba o zaposlitvi, dokazilo o izplačanih plačah in dokazilo o plačanih prispevkih, pod prvo alinejo pa le pravnomočna sodba, ki ni pogojena s plačilom prispevka in izplačilom plač, to pomeni neenako obravnavanje delavcev oziroma kršitev načela enakosti. Sodišče druge stopnje se neutemeljeno sklicuje na 202. člen ZPIZ, ker sama ugotovitev lastnosti zavarovanca v določenem obdobju še ne pomeni avtomatične vštevnosti takšne dobe v zavarovalno oziroma pokojninsko dobo. Tožena stranka v reviziji opozarja tudi na neenotnost sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča in se pri tem sklicuje na zadevi Psp 368/2006 in Psp 211/98. V teh primerih je sodišče zavzelo stališče, da ni mogoče šteti, da delovnopravno razmerje obstoji že zgolj samo zaradi pravnomočne sodne odločbe, ne glede na to, ali je izvršena ali ne, ali jo je sploh mogoče izvršiti in ne glede na to, ali se delovno razmerje, ki je dvostransko razmerje, izvršuje ali ne. Glede na takšno stališče tožena stranka meni, da v primeru odločitve sodišča prve in druge stopnje v tem postopku, gre za neenotno uporabo prava, kar pomeni tudi kršitve Ustave RS. Sodišče je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je upoštevalo le 45. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pa upoštevalo 48. člena tega zakona, zaradi česar je materialno pravo nepravilno uporabilo.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava ( 371. člen ZPP).

7. Tožena stranka ni opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni preizkušalo.

8. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ- Uradni list RS, št. 81/2000) glede nastanka zavarovalnega razmerja v 45. členu določa, da je zavarovalno razmerje razmerje med zavodom in osebo, ki se vključi v zavarovanje na podlagi ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ). V drugem odstavku 48. člena tega zakona je določeno, da če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ do dneva uveljavitve ZPIZ-1. Obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca pa se na podlagi 1. alineje 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 32/96, v nadaljevanju Pravilnik) v prvem odstavku 2. člena določa, da osebe iz 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji) v prvem odstavku 191. člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

9. Tožnica je predlagala ugotovitev lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 4.11.1995 do 20.6.1999. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 458/95 z dne 7.10.2003 ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo in da je delovno razmerje trajalo tudi po 4.11.1994 dalje z vsemi pravicami iz del in po delu ter da je delodajalec za obdobje od 4.11.1994 do 20.6.1999 dolžan delovno dobo vpisati v delovno knjižico. Dne 20.6.1999 je bil nad delodajalcem uveden stečajni postopek. Tožnici delodajalec ni vpisal delovne dobe v delovno knjižico.

10. Tožnica je lastnost zavarovanke dokazovala na podlagi sklenjenega delovnega razmerja, kar je izhajalo iz pravnomočne sodbe delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. 458/95 z dne 7.10.2003. Revizijsko sodišče se strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi, da v sporni zadevi predstavlja pravno razmerje za nastanek zavarovalnega primera, v smislu 45. člena ZMEPIZ, delovno razmerje. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi prvi odstavek 2. člena Pravilnika, ki odloča, da se za osebe iz 8. člena ZPIZ in sedanjega 13. člena ZPIZ-1, dokazuje lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo. Takšno pravnomočno sodno odločbo tožnica ima. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožene stranke na 48. člena ZMEPIZ z obrazložitvijo, da ni pravne podlage za ugotavljanje lastnosti zavarovanca.

11. Stališču revizije, da šele z izpolnitvijo obveznosti, določene v sodbi, delodajalec vzpostavi pravno razmerje, ki ima posledice v delavčevem obveznem socialnem (pokojninskem in invalidskem) zavarovanju oziroma statusu zavarovanca, ni mogoče pritrditi. Takšno stališče je v določenih primerih mogoče zastopati na podlagi 191. člena ZPIZ-1, ki določa pogoj plačila prispevkov in sicer v 1. odstavku tega člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V obravnavanem primeru pa je potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Uradni list RS, 12/92 in nadaljnji), ki takšne določbe nima. Po določbi 187. člena ZPIZ se pokojninska doba, dopolnjena do uveljavitve tega zakona (1.1.2000) všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Tožnica je zahtevala priznanje lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 4.11.1995 do 20.6.1999. Zato je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da v času veljavnosti ZPIZ/92 za delavce v delovnem razmerju zaradi pridobitve statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pokojninske dobe, plačilo prispevkov ni bilo pogoj.

12. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče (sodba VIII Ips 125/97 z dne 9.12.1997 in sodba VIII Ips 38/2002 z dne 17.12.2002), da okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona (ZPIZ/92). Ob upoštevanju, da je tožnica obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje dokazala, je pravilna odločitev, da plačilo prispevkov s strani delodajalca ni odločilno za priznanje statusa zavarovanke za vtoževano obdobje.

13. Ker v reviziji uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.