Jedro

Ker toženec na pritožbo ni (pravočasno) odgovoril, naloga sodišča ni bila preizkušati resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se štejejo vse tožbene dejanske navedbe za priznane in se dokazi ne izvajajo. Sodišče je dolžno preveriti le, če tožbi priloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi trditvami ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Za materialnopravno pravilno presojo trditve o skupnem življenju in otroku, ekonomski skupnosti in dejstvo nakupa stanovanja ne zadostujejo. Treba je pojasniti izvor sredstev oziroma način pridobitve premoženja, za katerega se zatrjuje, da je skupno.

Glede dohodkov je tožnica navedla le, da je zaposlena v šolstvu in prejema plačo, o višini dohodkov pa naj naredi poizvedbe sodišče. Višina dohodkov toženca ji ni znana. Višine dohodkov torej ni niti približno opredelila, pa tudi razmerja med prejetimi dohodki pravdnih strank ne. Prav tako ni navedb o morebitnem drugem premoženju pravdnih strank. Ob tako skromnih navedbah in pomanjkanju vsakršnega dokaza o zagotovitvi sredstev za nakup stanovanja, ki bi sodišču omogočal, da preveri pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) z dne 7. 10. 2025 za izdajo zamudne sodbe.

2.V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da izda zamudno sodbo, podredno naj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naloži povračilo stroškov postopka. Meni, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne ustreza standardu obrazloženosti, saj ni razvidno, zakaj sodišče ocenjuje, da navedbe tožnice niso zadostne. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja tožbene trditve glede obstoja izvenzakonske skupnosti in poudarja, da iz njih izhaja trajanje (dolžina) zveze, kje sta s tožencem bivala, da se jima je rodil otrok, da je bila njuna skupnost po vsebini enaka življenjski skupnosti zakoncev, bila opazna tudi navzven, izpolnjen je pogoj ekonomske skupnosti. Sodišče je prezrlo tožbene navedbe, da je za gospodinjstvo v večjem delu skrbela tožnica, stroške hrane in drugih stvari za gospodinjstvo pa sta si večinoma delila. Za zaključek o ekonomski skupnosti ni treba natančno ugotavljati, torej tudi ne zatrjevati, koliko je posamezen partner prispeval oziroma kaj točno je ta prispevek obsegal ter ali je prispevanje temeljilo na medsebojnem dogovoru ali ne, temveč je bistveno zgolj to, da sta oba partnerja prispevala v skupnost, pri čemer se ne upoštevajo zgolj finančni prispevki, temveč tudi drugi prispevki, npr. skrb za gospodinjska opravila in otroke. Zatrjevala je, da je obstajala volja za vzpostavitev skupnega življenja, za ekonomsko in socialno skupnost. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ugotavlja, da zatrjevane okoliščine ne zadoščajo za ugotovitev zunajzakonske skupnosti. Zatrjevala je tudi, iz katerih sredstev so bile kupljene nepremičnine ter prispevke obeh partnerjev k nastanku skupnega premoženja. Trditve so bile take, da je imel toženec možnost učinkovite obrambe.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožba ne vsebuje zadostne in konkretizirane trditvene podlage za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ter posledično za ugotovitev skupnega premoženja. V tožbi navedena dejstva in okoliščine so pomanjkljive, nedefinirane in nekonkretizirane, prav tako niso podprte z dokazi, ki bi jih tožnica morala priložiti, saj je dokazno breme na njej. Ni jasno opredelila časovnega okvira zatrjevane zunajzakonske skupnosti, notranjega čustvenega razmerja, obojestranske čustvene navezanosti, zaupanja, svobodne ter obojestranske odločitve. Vse so prazne besede in črke na papirju. Tožba ne vsebuje zadostnih trditev o obstoju ekonomske skupnosti, saj niso navedena dejstva o izvoru sredstev, višini posameznih prispevkov, načinu financiranja ali skupnem upravljanju premoženja. Niti skupnega nakupa nepremičnine tožnica ne zatrjuje, pač pa le, da, "so bile kupljene". Številnih listin, na katere se sklicuje, tožnica ni priložila, tudi dokazil o svoji plači ne. Zgolj pavšalno je navedla, da sta bila deleža pravdnih strank približno enaka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo pravno podlago za svojo odločitev ter pravno relevantne okoliščine in obrazložilo, zakaj meni, da predlog za izdajo zamudne sodbe ni utemeljen. Obrazložitev sklepa omogoča preizkus miselnega toka sodišča. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da je v tožbi navedla dovolj dejstev glede obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Konstitutivni elementi izvenzakonske skupnosti po 4. členu Družinskega zakonika (DZ) so: dalj časa trajajoča življenjska skupnost, ki je po vsebini enaka skupnosti poročenega para (skupno bivanje, gospodinjstvo, preživljanje prostega časa, dopustov, skrb za dom in družino, prelivanje finančnih sredstev, itd.) in je kot taka opazna tudi navzven. Vse to je tožnica v tožbi zatrjevala, in to dovolj konkretizirano, da bi toženec lahko z navajanjem nasprotnih trditev (če bi jih dokazal) njene trditve izpodbil. To jasno izhaja iz njegovega odgovora na tožbo, ki pa je prepozen, zato ga sodišče prve stopnje ob odločanju, če obstojijo predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ni smelo upoštevati. Tožnica je navedla, kdaj in kje naj bi s tožencem živela skupaj, da se jima je v času skupnega bivanja rodil otrok, da sta kot družina pridobila stanovanje preko Stanovanjskega sklada RS, kako sta skrbela za otroka in gospodinjstvo, da so ju tudi drugi dojemali kot par. Trdila je, da sta skupaj živela dalj časa - toženec se je k njej postopoma preselil po 23. 6. 2017, iz skupnega bivališča pa se je odselil v začetku leta 2023. Ker toženec na tožbo ni (pravočasno) odgovoril, naloga sodišča ni bila preizkušati resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se štejejo vse tožbene dejanske navedbe za priznane in se dokazi ne izvajajo. Sodišče je dolžno preveriti le, če tožbi priloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi trditvami ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). K tožbi je tožnica poleg pooblastila odvetniku priložila pogodbo o nakupu stanovanja z dne 12. 11. 2021, izpisek iz matičnega registra o rojstvu sina pravdnih strank A. dne ... 2021 in izpiske iz zemljiške knjige. Nič od tega ne nasprotuje tožbenim trditvam o obstoju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, prav tako ne nobeno splošno znano dejstvo.

7.Kljub temu je presoja prvostopenjskega sodišča, da niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, pravilna. V tožbi podane navedbe sicer zadostujejo za sklepčnost tožbe glede obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, ne pa tudi za ugotovitev obstoja skupnega premoženja in višine deležev na njem. Skupno premoženje so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem življenjske skupnosti, ter premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen DZ). Pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju se upošteva vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, pomoč, ki jo dajeta drug drugemu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odstavek 74. člena DZ). Za materialnopravno pravilno presojo trditve o skupnem življenju in otroku, ekonomski skupnosti in dejstvo nakupa stanovanja ne zadostujejo. Treba je pojasniti izvor sredstev oziroma način pridobitve premoženja, za katerega se zatrjuje, da je skupno.

8.Glede na trditve tožbe o življenju družine v stanovanju, pridobljenem preko Stanovanjskega sklada (splošno znano dejstvo je, da je treba izpolnjevati razpisne pogoje, med katerimi je tudi nezmožnost zagotovitve sredstev za nakup lastnega stanovanja) v tožbi ni bilo dovolj konkretiziranih navedb o skupni odločitvi za nakup stanovanja in zagotovitvi sredstev za nakup. Tožnica je navedla, da je bilo stanovanje delno kupljeno iz skupnih sredstev, delno pa s hipotekarnim kreditom, ki se je odplačeval tekom življenjske skupnosti pravdnih strank, po koncu življenjske skupnosti pa ga odplačuje toženec, ki stanovanje uporablja. Ker kredit za nakup skupnega premoženja predstavlja pasivo skupnega premoženja, zahtevajo trditve o le delni zagotovitvi sredstev za nakup iz skupnih sredstev podrobnejše pojasnilo. Glede dohodkov je tožnica navedla le, da je zaposlena v šolstvu in prejema plačo, o višini dohodkov pa naj naredi poizvedbe sodišče. Višina dohodkov toženca ji ni znana. Višine dohodkov torej ni niti približno opredelila, pa tudi razmerja med prejetimi dohodki pravdnih strank ne. Prav tako ni navedb o morebitnem drugem premoženju pravdnih strank. Ob tako skromnih navedbah in pomanjkanju vsakršnega dokaza o zagotovitvi sredstev za nakup stanovanja, ki bi sodišču omogočal, da preveri pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča. Ob pasivnosti toženca (nepravočasni vložitvi odgovora na tožbo) sodišče ne preverja resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev, imeti pa mora dovolj podatkov, da lahko presodi obstoj pravno relevantnih dejstev. Ko gre za ugotavljanje skupnega premoženja in višine deležev bivših partnerjev na njem, mora vedeti, na kakšen način oziroma od kje so bila zagotovljena sredstva za nakup.

9.V tožbi podane trditve in k tožbi priloženi dokazi torej niso zadoščali za materialnopravno pravilno odločitev in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za izdajo zamudne sodbe. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP.