Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC Sodba Cp 273/2019

ECLI:SI:VSCE:2019:CP.273.2019 Civilni oddelek

priposestvovanje etažna lastnina skupni prostori enotno in nujno sosporništvo
Višje sodišče v Celju
10. oktober 2019

Povzetek

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na splošnih skupnih delih, ker so vsi etažni lastniki nujni sosporniki. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi glede stroškov, ker je sodišče prve stopnje priznalo stroške, ki niso bili potrebni. Pritožba tožnika zoper odločitev o glavni stvari ni bila utemeljena.
  • Nujno sosporništvo etažnih lastnikovAli so vsi etažni lastniki nujni in enotni sosporniki v primeru uveljavljanja izključne lastninske pravice na splošnih skupnih delih?
  • Pasivna legitimacijaAli je tožnik pravilno določil pasivno legitimacijo tožencev v tožbi, glede na to, da so vsi etažni lastniki solastniki skupnih delov?
  • Odmera pravdnih stroškovAli je sodišče pravilno odmerilo pravdne stroške tožene stranke?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pravilno je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o nujnem in enotnem sosporništvu vseh etažnih lastnikov posameznih delov, kot solastnikov splošnih skupnih delov k stavbi, vknjiženih pri spornih nepremičninah v primeru uveljavljanja izključne lastninske pravice na teh nepremičninah. Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Za vsako spremembo po njenem oblikovanju, kar je tudi sprememba solastniških deležev na skupnih delih ali pa situacija, da skupni deli postanejo del posameznega dela v etažni lastnini ali nov posamezni del, pa je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, saj gre za pravna dejanja, ki imajo učinke razpolaganja (113. člen SPZ, enako 22. člen SZ-1). Zato pa so tudi etažni lastniki kot solastniki, v korist katerih je na skupnih delih vknjižena solastninska pravica, v zvezi z zahtevkom na ugotovitev priposestvovanja splošnih skupnih delov, nujni in enotni sosporniki.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (točka III. izreka) delno spremeni tako, da se znesek ″4.696,08 EUR″ nadomesti z zneskom ″4.673,46 EUR″.

Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 12. 2018: - pod točko I. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala: 1.) ugotovitev, da so zemljiškoknjižni vpisi nepremičnin parc. št. 747/5, 747/6, 747/7, 2502/4 in 2502/5, vse k.o. ... kot splošnih skupnih delov nepremičnine stavba štev. 1732 k.o. ... ter pri njih vknjižena lastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov od vključno številke 1 do vključno 57 in posameznega dela številke 75 v stavbi številka 1732 k.o. ..., opravljeni 16. 12. 2005 pod Dn. št. 6879/2005, neveljavni; 2.) ugotovitev, da so zgoraj navedene parcelne številke posebni skupni deli posameznega dela številka 1 v stavbi štev. 1732 k.o. ...; 3.); da se pri nepremičninah, navedenih zgoraj, vknjiži lastninska pravica v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 1 v stavbi številka 1732 k.o. ...; - pod točko II. izreka zavrnilo k točki I/2. in 3. postavljen podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica zgoraj navedenih nepremičnin (točka 1.) in da se pri teh nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke, do celote (točka 2.); - pod točko III. izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki, zastopani po Odvetniški pisarni N., v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 4.696,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno, če pritožbeno sodišče pritožbi zoper glavno odločitev ne bi ugodilo, sodbo v odločitvi pod točko III. izreka, to je v odločitvi o stroških, spremeni. V pritožbi je v zvezi z odločitvijo pod točko I. izreka sodbe sodišču prve stopnje očital materialno pravno zmotnost stališča, da bi tožnik moral zato, ker so vsi etažni lastniki nujni sosporniki, s tožbo zajeti na toženi stranki vse etažne lastnike. Glede na to, da je tožnik s primarnim zahtevkom uveljavljal neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih delov, opravljene pod Dn št. 6879/2005, ki je bila opravljena po uradni dolžnosti, brez sporazuma, ki ga predvideva 108. člen SPZ ter da etažni lastniki niso sodelovali pri teh vpisih, ti tudi ne morejo biti nujni sosporniki. Nujno sosporništvo je podano le takrat, ko so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj opravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba, tako, da je za vse lahko spor rešiti le na enak način. V konkretnem primeru takšne situacije ni bilo. Etažni lastniki so res enotni, ne pa tudi nujni sosporniki. So le dispozitivni sosporniki. Solastnina etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu, vendar pa s slednjo lahko vsak posameznik prosto razpolaga. Etažni lastniki niso nujni sosporniki tudi zato, ker se posebni skupni deli določijo s pogodbo etažnih lastnikov, za sklenitev katere pa je potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot 3/4 solastniških deležev (drugi odstavek 32. člena SZ-1), tožnik pa je s tožbo takšen obseg etažnih lastnikov zajel. Zato pa je pasivna legitimacija tožencev podana. Sicer pa je tožnik tožbo vložil zoper vse etažne lastnike po načelu zaupanja v zemljiško knjigo, torej zoper vse etažne lastnike, ki so bili v trenutku vložitve tožbe vpisani v zemljiško knjigo. Zato bi bilo to potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je tožnikov predlog za nadaljevanje postopka zoper M. K. štelo kot predlog, da se tožba razširi na tega kot novega toženca. Sodišče bi moralo v skladu s tem predlogom M. K. zgolj vročiti tožbo v odgovor in postopek nadaljevati, saj ta glede vstopa v pravdo ni imel izbire. Sodišče prve stopnje je tako z neizdajo sklepa, da se postopek nadaljuje zoper M. K., bistveno kršilo določila pravdnega postopka, saj je zaradi takšne kršitve prišlo do situacije, ko je kljub temu, da je tožnik storil vse kar je lahko, sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo brez njegove vsebinske presoje. Ker je solastnina skupnih delov neločljivo povezana z lastnino posameznega dela in ne z osebo, bi za vodenje predmetne pravde bilo zadosti, da tožnik navede v tožbi le osebe, ki so bile ob vložitvi tožbe vpisane v zemljiško knjigo kot etažni lastniki. Drugačna zahteva je nelogična in nenaravna. Iz enakih razlogov pa je materialno pravno zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o podrednem tožbenem zahtevku, saj etažni lastniki niso nujni sosporniki. Pri tem pa pri zahtevku na ugotovitev lastninske pravice tožnika na posameznih nepremičninah do celote na podlagi priposestvovanja ni mogoče govoriti, da je spor mogoče rešiti za vse etažne lastnike na enak način. V primeru neuspešnosti pritožbe zoper odločitev o glavni stvari pa je pritožnik izpodbijal tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišču prve stopnje je očital nepravilno odmero pravdnih stroškov tožene stranke, ko je tej kot potrebne pravdne stroške priznalo stroške vloge z dne 12. 10. 2016, s katero je tožena stranka po pozivu sodišča temu posredovala manjkajoča pooblastila, ki bi jih morala predložiti že ob vložitvi odgovora na tožbo. Neutemeljeno pa je sodišče toženi stranki priznalo stroške odvetnika za urnino, čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja in potne stroške v zvezi z njegovimi prihodi na naroka iz S. K., kjer ima pooblaščenec sedež pisarne. Kot potrebni stroški se lahko priznajo le potni stroški odvetnika, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, tožena stranka pa ima tega na območju Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah. Neupravičeno je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo tudi stroške tretje pripravljalne vloge z dne 28. 9. 2018, v kateri so toženci le ponovili stališča prejšnjih vlog, za podajo drugih pa bi bili že prekludirani.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba tožnika zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, delno pa je utemeljena njegova pritožba zoper odločitev o stroških.

5. Po določilu 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če teh stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kot izhaja iz podatkov spisa, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi to še posebej izpostavilo, je sodišče prve stopnje predlog tožnika za nadaljevanje postopka proti M. K. kot pravnemu nasledniku (pred vložitvijo tožnikove tožbe) umrle A. K., štelo kot predlog za razširitev tožbe in o njem odločilo (da se ne dovoli) s sklepom z dne 13. 3. 2018, zoper katerega pa se tožnik ni pritožil, sklep pa je postal pravnomočen. S sklepom z dne 22. 9. 2016 pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika zoper 65. toženko A. K., ker je ugotovilo, da je ta umrla pred tožnikovo vložitvijo tožbe. Tudi zoper ta sklep se tožnik ni pritožil in je postal pravnomočen. Zato pa je, glede na določilo 286.b člena ZPP, nedopustno tožnikovo pritožbeno uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih naj sodišče prve stopnje storilo s takšnim obravnavanjem njegovega predloga za nadaljevanje postopka zoper M. K. ter jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. S pravnomočnostjo sklepa o zavrženju tožbe zoper A. K. (sicer eno izmed etažnih lastnic posameznega dela stavbe in kot takšno solastnico na iztoževanih nepremičninah kot splošnih skupnih delih stavbe št. 1732 k. o. ...) so učinki tega sklepa nastopili. Slednje pa pomeni, da ob presojanju stvarne pasivne legitimacije tožene stranke in posledično utemeljenosti tožnikovega primarnega in podrednega zahtevka, sodišče prve stopnje utemeljeno K. A. ni upoštevalo kot toženke. Ker je vprašanje stvarne pasivne legitimacije materialnopravno vprašanje, ki vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, o tem pa se presoja po stanju ob zaključku glavne obravnave (to opredeljuje časovne meje pravnomočnosti), samo dejstvo, zoper koga je bila tožba vložena, ni odločilno. Pritožbeni očitki tožnika o pravni zmotnosti takšne presoje sodišča prve stopnje in pritožbene trditve o pomembnosti dejstva, da je bila A. K. v trenutku vložitve tožbe vpisana kot etažna lastnica pri spornih nepremičninah, tako niso utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da s tožbo niso zajeti vsi etažni lastniki oziroma solastniki nepremičnin, na katere meri tožbeni zahtevek. Ker pa so ti nujni sosporniki, tožnik ni tožil prave stranke. Zato pa je zaradi pomanjkanja stvarne pasivne legitimacije tožbena zahtevka zavrnilo kot neutemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno razlogovalo, kaj pomeni nujno sosporništvo na pasivni strani in kaj ga opredeljuje (točka 24 obrazložitve sodbe). Glede na naravo spornega materialnopravnega razmerja v zvezi s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom je tudi pravilno izpostavilo, da je v solastniških skupnostih nujno sosporništvo na pasivni stvari odvisno od tega, ali s tožbenim zahtevkom uveljavljano upravičenje posega v tisti del pravnega razmerja med solastniki, ki je po svoji naravi skupno za vse solastnike ali pa posega le v pravice posameznega solastnika.

8. Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljal ugotovitev neveljavnosti vknjižbe vtoževanih petih nepremičnin kot splošnih skupnih delov stavbe št. 1732 k. o. ..., na kateri je vknjižena (so)lastninska pravica vsakokratnih lastnikov posameznih delov ter ugotovitev, da so nepremičnine posebni skupni del posameznega dela številka 1 ter vknjižbo (izključne) lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela številka 1. S predmetnim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal varstvo lastninske pravice s tako imenovano izbrisno tožbo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno razlogovalo in pojasnilo, da so v primeru zahtevanega izbrisa vknjižbe pri teh nepremičninah, tako njihovega statusa splošnega skupnega dela kot solastninske pravice vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe, vsi etežani lastniki posameznih delov stavbe, katerim nepremičnine predstavljajo splošni skupni del, nujni in enotni sosporniki. Kot je pravilno pojasnilo je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov, solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih pa je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu (prvi in četrti odstavek 105. člena SPZ). Za preoblikovanje posebnega skupnega dela v skupni del in obratno pa je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (113. člen SPZ), saj gre za razpolaganje, ki ga lahko zaradi narave lastniških razmerij sprejmejo le vsi solastniki skupaj. Zato pa so vsi etažni lastniki posameznih delov stavbe, kot solastniki splošnih skupnih delov stavbe, enotni in nujni sosporniki. Sicer pa pasivna legitimacija vseh teh izhaja tudi iz narave izbrisne tožbe. Izbrisna tožba je namreč stvarnopravna tožba zemljiškoknjižnega prava, zaradi česar se mora upoštevati notranje zakonitosti (in formalnosti) zemljiškoknjižnega prava. Del teh so tudi pravila v pasivni legitimaciji, kot jih določa 244. člen ZZK-1. Ta pa določa, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice. Razumnost tako določene pasivne legitimacije je utemeljena na dejstvu, da naj ima tisti, ki je pasivni subjekt materialno pravnih posledic izbrisne tožbe, temu tudi ustrezen procesni položaj1. Zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožnikove izbrisne tožbe je tako pravilen, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

9. Pravilno je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o nujnem in enotnem sosporništvu vseh etažnih lastnikov posameznih delov, kot solastnikov splošnih skupnih delov k stavbi, vknjiženih pri spornih nepremičninah v primeru uveljavljanja izključne lastninske pravice na teh nepremičninah. Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Za vsako spremembo po njenem oblikovanju, kar je tudi sprememba solastniških deležev na skupnih delih ali pa situacija, da skupni deli postanejo del posameznega dela v etažni lastnini ali nov posamezni del, pa je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, saj gre za pravna dejanja, ki imajo učinke razpolaganja (113. člen SPZ, enako 22. člen SZ-1). Zato pa so tudi etažni lastniki kot solastniki, v korist katerih je na skupnih delih vknjižena solastninska pravica, v zvezi z zahtevkom na ugotovitev priposestvovanja splošnih skupnih delov, nujni in enotni sosporniki. Pritožbene nasprotne trditve, utemeljevane z nepravilnim sklicevanjem na določbo drugega odstavka 32. člena SZ-1, so tako neutemeljene.

10. Pritožbeni očitki pritožnika zoper odločitev o glavni stvari so tako neutemeljeni.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke zaradi priznanja stroškov pooblaščenčevih prihodov na naroka za glavno obravnavo na sedež razpravljajočega sodišča iz Slovenskih Konjic in nazaj ter priznanja nagrade za vloženo (tretjo) pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2018. Območje Slovenskih Konjic spada v sodnih okraj okrožne pristojnosti Okrožnega sodišča v Celju, tako kot Okrajno sodišče v Celju. Zato pa izbira pooblaščenca iz Slovenskih Konjic ne pomeni uresničevanja pravice do izbire pooblaščenca, za katerega stroški prihodov na naroke na sedež sodišča v Celju ne bi predstavljali potrebnih stroškov. Kot je razvidno iz vsebine pripravljalne vloge tožencev z dne 28. 9. 2018 je tožena stranka v tej vlogi odgovorila na tožnikov v predhodni (četrti) pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2018 podan predlog za vstop stranskega intervenienta v pravdo na tožnikovi strani2. Zato pa je sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki priznalo kot potrebne stroške tudi stroške vložene predmetne vloge.

12. Utemeljene pa so pritožbene trditve o neutemeljenosti toženi stranki priznanih stroškov vloge z dne 12. 10. 2016, s katero je tožena stranka, po predhodnem pozivu sodišča, temu predložila manjkajoča pooblastila tožencev pooblaščencu za zastopanje v tem postopku. Ker bi takšna pooblastila morala biti priložena že ob vloženem odgovoru na tožbo, so utemeljene pritožbene trditve, da stroški dopisa s predložitvijo pozvanih pooblastil sodišču niso stroški, ki bi jih bila dolžna, ne glede na končni neuspeh, povrniti nasprotna stranka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (točka III. izreka) v določitvi višine stroškov spremenilo tako, da je prisojene stroške zmanjšalo za po sodišču prve stopnje neutemeljeno priznane stroške tega dopisa. To je za znesek 22,62 EUR, kolikor znaša vrednost 49,29 točk OT, 1 OT = 0,459 EUR (20 točk + materialni stroški v višini 1 %, vse povišano za 200 % in za 22 % DDV).

13. Nadaljnjo pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

14. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Ker pritožnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel (uspel je delno le zoper odločitev o stroških), sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj VS RS II Ips 309/2015. 2 Okoliščine podanega takšnega predloga je sodišče prve stopnje opisalo v točki 9 obrazložitve sodbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia