Jedro

Tožena stranka ni podala opredelitve pojma "dejansko neprekinjeno živi" in ni upoštevala takratne tožnikove mladoletnosti in razlogov za njegovo potovanje v BiH leta 1992.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 10. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Tožnik ni mogel dokazati z listinskimi dokazi, da na območju Republike Slovenije prebiva dejansko neprekinjeno od 25. 6. 1991 dalje. To bivanje je želel dokazati s pričami in tožena stranka je zaslišala obe predlagani priči A.A. in B.B. Obe priči sta povedali, da je tožnik odšel leta 1992 k babici v Bosno in Hercegovino od koder se zaradi vojne do leta 1994 ni vrnil. Tožena stranka navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, da prebiva dejansko neprekinjeno na območju Republike Slovenije od vključno 25. 6. 1991 dalje, zato njegovi vlogi ni ugodila.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke v celoti izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z očitno bistveno kršitvijo postopka tožnik navaja, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik ni bil zaslišan in se tako ni mogel izjaviti o razlogih in okoliščinah zakaj je zapustil Republiko Slovenijo. Tukaj biva od rane mladosti, v času šolskih počitnic poleti 1992 je odšel na obisk k babici v Bosno in Hercegovino na področje A krajine. Naknadno so se zaprle vse poti in področje so obkolile srbske sile in tožnik objektivno ni imel nobene možnosti, da bi se vrnil v Republiko Slovenijo k svoji družini in nadaljeval šolanje. Tožnik poudarja, da je bil takrat še mladoleten. V tistem času ni imel možnosti kontaktirati s svojci v Sloveniji, z njimi je uspel vzpostaviti stik šele ob posredovanju RK in starši so mu nato pomagali zapustiti Bosno in Hercegovino. V A. krajini se je tožnik zadrževal proti svoji volji, ker zaradi vojnih razmer tega področja objektivno ni bilo možno zapustiti. Takoj ko je bilo varno, je to območje zapustil in ilegalno vstopil na Hrvaško, od tam pa ga je še isti dan v Slovenijo pripeljal oče. Tožnik ni mogel podati izjave o teh dogodkih in tudi niso bile ugotovljene okoliščine, v katerih se je tožnik v letih 1992 do 1994 nahajal v Bosni in Hercegovini. Tožnik navaja, da je bilo zato dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Tožnik je odšel zgolj na krajši obisk v matično državo in ni imel namena, da bi kot mladoleten ostal brez bližine staršev, da bi prekinil šolanje in izgubil šolsko leto. In vse zato, da bi živel na področju, kjer je divjala vojna. Tožnik navaja, da ni imel nobene izbire in nikakršne možnosti vrnitve v Slovenijo in nikakor ni bival v Bosni in Hercegovini z namenom prekinitve bivanja v Republiki Sloveniji. Navaja, da so bili podani objektivni razlogi nemožnosti vrnitve in se sklicuje na sodno prakso, da ni določneje opredeljena vsebina pojma "dejansko živi". Vsebino mora zato določiti tožena stranka, ki na podlagi takega predpisa odloča. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in mu izda dovoljenje za stalno prebivanje, podrejeno pa, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno obravnavo. Hkrati tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01, v nadaljevanju: ZUSDDD). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik predložil več listin, tožena stranka pa je zaslišala dve priči. To sta priči AA in BB, oba tožnikova sorodnika. Obe priči sta skladno izpovedali, da se je tožnik redno šolal v Republiki Sloveniji, v letu 1992 pa je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je bil prisiljen ostati do leta 1994, zaradi politične in vojaške situacije. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik rojen 12. 4. 1976, torej je bil v letu 1992 star 16 let in tako mladoleten. Ob upoštevanju med drugim predloženega letnega spričevala Srednje šole tehničnih strok in osebnih storitev z dne 19. 6. 1992 za tožnika je potrebno pritrditi stališču tožnika, da je tožena stranka dejansko stanje nepopolno ugotovila. Prvi člen ZUSDDD veže dovoljenje za stalno prebivanje na pogoj, da prosilec dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji od 25. junija 1991 dalje. Tožnik pa je bil v obdobju od leta 1992 do 1994 mladoleten in tožena stranka, po presoji sodišča, ni podala opredelitve pojma "dejansko neprekinjeno živi". Pri tem tožena stranka ni upoštevala tožnikove takratne mladoletnosti, zato je potrebno, da v ponovljenem postopku zasliši tožnika in njegovega takratnega zakonitega zastopnika oziroma skrbnika, da se bodo lahko ugotovili razlogi zakaj je tožnik leta 1992 odpotoval v Bosno in Hercegovino, prav tako pa se bodo ugotovili vzroki zakaj se je vrnil šele leta 1994. Utemeljen je tudi očitek tožnika, da ga tožena stranka pred izdajo odločbe ni seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in svojimi zaključki in mu ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, ker stranka prej te možnosti ni imela (3. odstavek 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa pa izhaja, da so mu nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 70/00 in 93/01). Iz podatkov, ki jih predložil tožnik, izhaja, da ni davčni zavezanec, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.