Jedro

Prvi odstavek 5. člena Uredbe o vodnih povračilih obseg vodne pravice za potrebe določitve vodnega povračila opredeljuje kot letni obseg rabe. Med strankama ni sporno, da vodno dovoljenje tožnici daje pravico do uporabe vodnega zemljišča le v času kopalne sezone, kar pomeni, da letni obseg rabe vodnega zemljišča ni določen le s površino vodnega zemljišča, temveč tudi po času.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 42601-1044/2011 z dne 30. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Agencija RS za okolje je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ tožnici odmerila vodno povračilo za leto 2010 v skupnem znesku 16.636,00 EUR, od tega za vodna zemljišča za obratovanje kopališč v znesku 16.491,70 EUR. V obrazložitvi navaja, da je višina vodnega povračila določena v skladu z Uredbo o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba), in sicer na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica po vodnem dovoljenju št. 35504-454/2004. Na ugovor tožnice, da pri tem ni bilo upoštevano trajanje kopalne sezone, navaja še, da iz določb Uredbe izhaja, da je cena vodnega povračila za vodna zemljišča za obratovanje kopališča določena za kvadratni meter vodnega zemljišča, ne glede na trajanje kopalne sezone. Izdano vodno dovoljenje določa le čas, v katerem se naravno kopališče lahko uporablja. Glede na to se pri obračunu vodnega povračila trajanje kopalne sezone ne upošteva.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je bila pri odmeri vodnega povračila upoštevana vodna površina, navedena v pravnomočnem vodnem dovoljenju, zato na odmero ne morejo vplivati tožničine navedbe, da za naravno kopališče dejansko uporablja manjšo površino vodnega zemljišča, morebitno napako v tej površini pa lahko tožnica uveljavlja v drugem postopku. Tožnici je bila vodna pravica z vodnim dovoljenjem podeljena za čas kopalne sezone, zato tudi njeno zatrjevanje, da vode ne rabi celo leto, ne utemeljuje njene pritožbe.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da vodno dovoljenje št. 35504-454/2004-11 z dne 15. 7. 2009 ni ustrezna podlaga za odmero vodnega povračila, saj je pri njegovi izdaji prišlo do napake pri določitvi vodne površine. To vodno dovoljenje je bilo tudi že nadomeščeno z novim, št. 35535-1/2011 z dne 9. 5. 2011, ki pravilno navaja vodno površino 1.673 m2. Poleg tega je tožnici z vodnim dovoljenjem dovoljena raba vode izključno v času kopalne sezone, to je od 15. junija do 31. avgusta. Zato je vodno povračilo nepravilno obračunano za celo leto 2010 in ne samo za obdobje, za katerega je izdano vodno dovoljenje in s tem tožnici dovoljena uporaba vodnih površin. Taka odmera je v nasprotju s 5. členom Uredbe, saj voda v ... bajerju ni razpoložljiva za izvajanje dejavnosti letnega naravnega kopališča celo leto, letni obseg rabe vodnih površin pa je 77 dni. Uporaba vodnih površin v obdobju izven kopalne sezone je celo prepovedana. Tožnica dodaja še, da je letni iztržek od vstopnine za kopališče nekajkrat nižji od vodnega povračila, ki ga zaračunava toženka. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek ter ji naloži, da tožnici vrne preveč plačano vodno povračilo.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 124. člena ZV-1 je imetnik vodne pravice (…) dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Po prvem odstavku 5. člena Uredbe se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki ga določa vodna pravica.

Sodišče se zato strinja s toženko, da je lahko izhodišče za obračun vodnega povračila le obseg vodne pravice, kot je določen s pravnomočnim vodnim dovoljenjem. To pomeni, da bi morala tožnica ugovore v zvezi z obsegom vodne pravice uveljavljati v postopku za izdajo vodnega dovoljenja, v postopku za odmero vodnega povračila pa to ni več mogoče. Tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri odmeri vodnega povračila tudi dejansko upoštevala površino vodnega zemljišča, ki je navedena v vodnem dovoljenju, česa drugega pa ne navaja niti tožnica. Izpodbijana odločba je torej glede upoštevane površine vodnega zemljišča pravilna in zakonita.

Vendar pa prej navedeni prvi odstavek 5. člena Uredbe obseg vodne pravice za potrebe določitve vodnega povračila opredeljuje kot letni obseg rabe. Med strankama ni sporno, da vodno dovoljenje tožnici daje pravico do uporabe vodnega zemljišča le v času kopalne sezone, kar pomeni, da letni obseg rabe vodnega zemljišča ni določen le s površino vodnega zemljišča, temveč tudi po času.

Toženka svoje stališče, da je za obračun vodnega povračila kljub temu pomembna le površina vodnega zemljišča, utemeljuje izključno s sklicevanjem na 15. alineo 6. člena Uredbe. Ta določba kot osnovo za obračunavanje vodnega povračila sicer res določa le površino vodnega zemljišča, izraženo v m2, vendar pa s tem ni upoštevana omejitev rabe vodnega zemljišča tudi po času, ki po povedanem prav tako opredeljuje obseg vodne pravice in s tem predstavlja podlago za določitev vodnega nadomestila.

V zvezi s tem sodišče opozarja na določbe 9. člena Uredbe, ki „na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena“ obračun povračila poleg osnove iz 6. člena vežejo še na vrsto dodatnih okoliščin, v primerih, ki v tem členu niso izrecno urejeni, pa toženki omogočajo tudi določitev višine povračila neposredno na podlagi meril iz 5. člena (tretji odstavek 9. člena Uredbe).

S tem, ko pri odmeri vodnega povračila ni upoštevala časovne omejitve letnega obsega rabe vodnega zemljišča, toženka torej ni ravnala v skladu z določbami Uredbe, ki predstavlja materialnopravno podlago za odmero povračila. Sodišče je zato tožbi ugodilo in v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponovni postopek.

V tem postopku bo moral organ uporabiti vse relevantne določbe materialnega predpisa (Uredbe), po potrebi ustrezno dopolniti dejansko stanje in svoja stališča ter ugotovitve tudi ustrezno obrazložiti (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Sodišče dodaja, da mora obrazložitev tudi sicer vsebovati razloge o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev, med drugim tudi o tem, ali je obravnavano zemljišče sploh v državni lasti (prvi odstavek 124. člena ZV-1 in 2. člen Uredbe).

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.