Jedro

Neutemeljeno je stališče zahteve, da je bil obsojenec prisiljen k priznanju krivde za eno kaznivo dejanje in nato z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za drugo kaznivo dejanje. Obsojenčeva zagovornica je v zahtevi za varstvo zakonitosti očitno prezrla, da je za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 predpisana kazen od enega do petih let zapora, za obsojencu očitano kaznivo dejanje pa je, v primeru priznanja krivde, obsojencu mogoče na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1, kazen omiliti do treh let zapora.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 13573/2015 z dne 19. 8. 2015 obsojenega R. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poizkusa umora po 2. točki prvega odstavka 116. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ob uporabi omilitvenih določil 50. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen deset let zapora, v katero mu je vštelo čas, ko mu je bila odvzeta prostost. Sodišče je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 13573/2015 z dne 1. 12. 2015 pritožbe obsojenca, njegove zagovornice in okrožnega državnega tožilca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenec oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 21. 3. 2016 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da so bila obsojencu kršena pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, ker se je nanj pritiskalo, naj prizna kaznivo dejanje, za kar mu je tožilstvo obljubljalo osem let zapora, da sodba nima razlogov o krivdi, ter da je podana kršitev kazenskega zakona, ker izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 299. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma da poda zahtevo za oceno ustavnosti določbe 285.a člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 18. 5. 2016, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bil obsojenec prisiljen k priznanju krivde za eno kaznivo dejanje, nato pa obsojen za drugo kaznivo dejanje, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ima sodba razloge o obdolženčevi krivdi, ter da vložnica zahteve z navedbami, da obsojenec ni imel naklepa oškodovancu vzeti življenja, temveč je poskušal le preprečiti uradno dejanje, evidentno uveljavlja nestrinjanje z dejanskim stanjem.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da so bila obsojencu kršena procesna jamstva iz 29. člena Ustave. Kršitev utemeljuje z navedbo, da se je na obdolženca med kazenskim postopkom pritiskalo, naj prizna kaznivo dejanje, za kar mu je bila ponujena nagrada v višini osem let zapora. Obdolženec je zaradi tega dejansko priznal kaznivo dejanje, „čeprav ne tisto, ki je predmet obtožbe, ampak kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi“. Takšno „dejansko priznanje“ obsojenca za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po stališču zahteve ni bilo pridobljeno s spoštovanjem njegove volje, da se svobodno in neodvisno odloči o svojem interesu na podlagi pravnega pouka o svojih pravicah.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bilo obsojencu ves čas kazenskega postopka znano, da je obtožen storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki prvega odstavka 116. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Že ob prejemu obtožnice se je obsojencu očitalo prav to kaznivo dejanje. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 29. 6. 2015 (listovna številka 236 spisa) izhaja, da je obsojenec izjavil, da razume vsebino obtožbe, državni tožilec pa je nato predlagal, da se obdolžencu v primeru priznanja krivde izreče kazen zapora v višini osmih let. Predsednik senata je obsojenca poučil po določbi 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP. Obsojenec je nato izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava, temveč „kvečjemu priznava preprečitev uradnega dejanja uradni osebi“. Sodišče je dne 22. 7. 2015 opravilo glavno obravnavo na kateri je obsojenec izjavil, da se ne bo zagovarjal, zato je sodišče prebralo njegov zagovor, ki ga je podal v preiskavi.

7. Glede na navedena procesno pravno relevantna dejstva je neutemeljeno stališče zahteve, da je bil obsojenec prisiljen k priznanju krivde za eno kaznivo dejanje in nato z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za drugo kaznivo dejanje. Obsojenčeva zagovornica je v zahtevi za varstvo zakonitosti očitno prezrla, da je za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 predpisana kazen od enega do petih let zapora, za obsojencu očitano kaznivo dejanje pa je, v primeru priznanja krivde, obsojencu mogoče na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1, kazen omiliti do treh let zapora. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni mogoče zaznati kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave.

8. Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je navedeno v razlogih sodbe, je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o obdolženčevi krivdi. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje v drugem in tretjem odstavku na 11. strani sodbe izrecno presodilo, da je obsojenec pri storitvi kaznivega dejanja ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Takšen zaključek sodišča o krivdi obsojenca je treba povezati z razlogi sodišča prve stopnje v prvem odstavku na 11. strani sodbe, kjer je navedeno, da intenziteta ravnanja obsojenca, ko je proti oškodovancu deloval tudi z nožem, svoje ravnanje pa podkrepil z grožnjami odvzema življenja, kaže na to, da je bilo obsojenčevo ravnanje usmerjeno prav v to, da oškodovancu vzame življenje.

9. Obsojenčeva zagovornica uveljavlja še, da je v obravnavanem primeru podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker opis kaznivega dejanja v izreku sodbe vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 299. člena KZ-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz kazenskopravnega očitka obsojencu v sodbi sodišča prve stopnje ne izhajajo zakonski znaki nobenega drugega kaznivega dejanja, kot tistega, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega.

10. Vložnica zahteve z navedbami, da pri obsojencu ni bil podan naklep odvzeti življenje oškodovancu, temveč mu je le poskušal preprečiti uradno dejanje, zaradi česar obsodba zaradi storitve poskusa kaznivega dejanja umora ni zakonita, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Upoštevaje premoženjske razmere obsojenca ter okoliščino, da mu je bila izrečena dolgoletna zaporna kazen, je sodišče obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.