Jedro

Splet konkretnih okoliščin, ki so časovno sovpadale, predvsem potreba po nujnem in takojšnjem posredovanju na poledenelih tleh zoper vinjenega voznika, ki se je pridržanju upiral, želel pobegniti s kraja dogodka in zoper katerega je bil že pred zadevnim dogodkom odrejen uklonilni zapor, je narekoval zaključek, da je tožnik v konkretnem primeru opravljal nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 5. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 10. 4. 2012 (1. točka izreka), pravdni postopek ustavilo glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati tožniku 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2009 dalje do plačila, in sicer na transakcijski račun njegovega pooblaščenca (3. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo (4. točka izreka) in toženki naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 963,72 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka (5. točka izreka).

2. Zoper 3. in 5. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je za škodni dogodek podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Ponavlja zaključke dokaznega postopka in meni, da ni mogoče pritrditi sodišču v delu, da ključni okoliščini (nujnost hitrega ukrepanja in delno poledenela površina) omogočata zaključek, da je tožnik v času škodnega dogodka opravljal nevarno delo. Za obstoj objektivne odgovornosti mora biti nevarnost povečana, neobičajna. Poledenelost tal je v zimskem času povsem običajen in pričakovan pojav. Za tožnika je bilo izvajanje strokovnega prijema povsem običajna in pričakovana dejavnost, za katero je bil strokovno usposobljen. Za policista je pričakovano in običajno, da naloge izvaja tudi na neravnem in poledenelem terenu. Sklicuje se na odločbo VSRS, opr. št. II Ips 370/2004. Temelj odškodninske odgovornosti ni podan, zato je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tudi sicer je sodišče odločitev o stroških postopka utemeljilo na pravilu aritmetične sredine, kar je materialnopravno zmotno. Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine je sprejemljiv le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (VSRS II Ips 530/2005). V obravnavani zadevi ugotavljanje temelja ni terjalo posebnih stroškov. Sodišče je temelj ugotavljalo izključno na podlagi listin v spisu in zaslišanja tožnika, ki je bilo opravljeno istočasno z zaslišanjem o višini tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, podredno pa upoštevati 55-odstotni uspeh tožnika.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zoper toženko (zavarovalnico), pri kateri ima tožnikov delodajalec (Republika Slovenija, natančneje MNZ) zavarovano odgovornost, vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel pri delu, na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) (1).

6. Dejansko stanje v konkretni zadevi, ki pritožbeno ni izpodbijano, je sledeče: - tožnik je s kolegom v policijski patrulji izvajal nadzor v naselju, pri čemer sta policista opazila dva moška na kolesu z motorjem, ki sta se peljala po lokalni cesti v strm hrib; - eden izmed voznikov ni imel čelade, sam moped ni imel registrskih tablic, zato sta se policista zapeljala za njima v strm klanec in ju pričela ustavljati; - ukrepe zoper voznika sta policista izvedla tam, kjer je voznik mopeda naposled ustavil, to pa je bilo na strmi cesti z deloma poledenelimi bankinami, za bankino je bila strmina, ki je vodila v gozd; - vinjeni voznik kolesa z motorjem se je fizično upiral pridržanju oziroma obema policistoma in je želel pobegniti s kraja dogodka; - policista sta bila prisiljena uporabiti prisilni strokovni prijem, ker se je voznik pridržanju upiral tako, da je krilil z rokami in brcal, z namenom, da ne bi bil pridržan oziroma da bi odšel s kraja dogodka; - tekom poskusa pridržanja je prišlo do padca vseh udeležencev na tla, pri čemer si je tožnik poškodoval roko (zvin levega zapestja); - zoper voznika kolesa z motorjem je bil že pred spornim dogodkom odrejen uklonilni zapor, zaradi morebitnega pridržanja ter neurejenih družinskih razmer pa mu je grozil odvzem mladoletne hčerke s strani Centra za socialno delo.

7. V konkretnem primeru ni bilo sporno, da je tožnik kot policist ob intervenciji opravljal svojo zakonsko dolžnost in vse od začetka posredovanja do nastopa škodnega dogodka ravnal v skladu z določili predpisov, ki urejajo njegova pooblastila.

8. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da delo policista v prometni patrulji samo po sebi ni nevarno, lahko pa delo policista v določenih posebnih okoliščinah postane nevarno. Tožnikova dejavnost je postala nevarna zaradi aktivnega fizičnega upiranja vinjenega voznika z motorjem ter njegove težnje po pobegu s kraja, ki je v polni meri ni bilo mogoče imeti pod nadzorom, kljub temu, da sta intervencijo izvajala dva policista, ter dejstvo, da so se prisilni ukrepi, ki so bili nujni in takojšnji, izvajali na poledenelih tleh. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da policist pri nujnem poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je poleg tega še vinjena, ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolno obvladovati, še zlasti, če aktivnost poteka na delno poledenelih tleh. Tehtno je bilo ob upoštevanju tožnikove izpovedbe tudi pojasnjeno, da četudi sta bila policista nasproti vozniku številčno močnejša, je vinjeno osebo veliko težje obvladati, ker zaradi vinjenosti nima tolikšnega občutka za bolečino kot trezna oseba.

9. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je splet konkretnih okoliščin, ki so časovno sovpadale, predvsem potrebe po nujnem in takojšnjem posredovanju na poledenelih tleh zoper vinjenega voznika, ki se je pridržanju upiral, želel pobegniti s kraja dogodka in zoper katerega je bil že pred zadevnim dogodkom odrejen uklonilni zapor, narekoval zaključek, da je tožnik v presojanem primeru opravljal nevarno dejavnost. Res je poledenelost tal v zimskem času običajen pojav, kot to navaja pritožnica, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je narava tožnikovih nalog v konkretni situaciji terjala takojšnje in nujno ukrepanje. Pri tem pa tožnik ni imel možnosti, da bi se prepričal, kam in na kakšen način bo varno stopil na strmi in poledeneli površini. Tudi pritožbeno sodišče kot ključno ocenjuje, da kljub še tako veliki skrbnosti zaradi izpostavljenih okoliščin tožnik nastanka škode ne bi mogel preprečiti, saj je moral naloge, ki jih je dolžan opravljati v okviru zakonskih pooblastil, opraviti nemudoma.

10. Opisan dejanski stan se prilega teleološkemu izhodišču objektivne odgovornosti zaradi opravljanja nevarne dejavnosti. To pa je, da gre za nevarno dejavnost v smislu odškodninskega prava takrat, ko je dejavnost splošno koristna, a zaradi dinamike in okoliščin te dejavnosti, nastanka škode tudi ob povsem skrbnem ravnanju ni mogoče preprečiti. Tedaj naj riziko nastanka tovrstne škode nosi tisti, v čigar korist se ta dejavnost opravlja in se zato šteje za njenega nosilca. To pa je tu država, ki je hkrati zavarovanec tožene stranke.

11. Pritožnica graja, da je bila naloga, ki jo je tožnik izvajal, nekaj povsem pričakovanega in običajnega ter da je bil tožnik za navedeno delo usposobljen. Pritožbeno sodišče odgovarja, da navedeno drži, vendar pa je bil v konkretnem primeru prav celoten splet okoliščin (natančno opisan in obravnavan v 8. in 9. točki obrazložitve te sodbe) tisti, ki je običajno delo prelevil v nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Dejansko stanje v zadevi VSRS II Ips 370/2004, na katero se sklicuje pritožnica, ni primerljivo, saj je šlo v tem primeru za zdravnico, ki je opravljala nujno intervencijo pri pacientki, pri kateri je bila pot do hiše poledenela. V obrazložitvi navedene odločbe pa je bilo celo poudarjeno, da je ocena, ali gre za nevarno dejavnost, odvisna predvsem od dejanskih okoliščin. Te so bile v konkretno presojanem primeru (kot obrazloženo) drugačne.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnim razlogom o neobstoju krivdne odgovornosti (ki jim pritrjuje tudi pritožba) in tudi razlogom glede višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka, ko si je zvil levo zapestje (ki jih tudi sicer pritožba ne izpodbija).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izračun stroškov „po temelju“ in „po višini“, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, ni pravilen. Po presoji sodišča druge stopnje je bil konkretno pravilno zapolnjen zakonski dejanski stan „ustreznega dela stroškov“ drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (2). Gre namreč za pojmovno odprto dikcijo, ki se zapolnjuje ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera. V konkretni zadevi je bil tudi sicer najbolj sporen prav temelj odškodninskega zahtevka, ki mu je pritožnica oporekala še na pritožbeni stopnji, zato ni prepričljivo naziranje, da ugotavljanje temelja ni terjalo nikakršnih posebnih stroškov. Drugačna stroškovna odločitev bi tudi sicer izničila tožnikov uspeh v pravdi.

14. Sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ta ni bil potreben in sam krije stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami in dopolnitvami

(2) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami