Jedro

Skladno s določbo 74. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) pri delitvi skupnega premoženja velja domneva, da sta deleža zakoncev enaka, vsak od njiju pa lahko dokaže, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih se pri tem ne upošteva. V sporu o tem, kolikšen je delež razvezanih zakoncev na skupnem premoženju, kakršen je obravnavani, upošteva sodišče tudi vse okoliščine iz drugega odstavka 74. člena DZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank, ki sta ga ustvarila v času trajanja zakonske zveze, predstavlja nepremičnina ID znak parcela ... in da znaša delež tožnika na tem premoženju 75 %, delež toženke pa 25 %. Zavrnilo je tudi zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, na osnovi katerega bi se tožnik v zemljiški knjigi pri zgoraj navedeni nepremičnini lahko vpisal kot lastnik do 75 % glede na celoto. Prav tako je zavrnilo tožnikov stroškovni zahtevek (I. točka izreka). Skladno z II. točko izreka je tožnik dolžan toženki povrniti vse pravdne stroške, ki jih bo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti izpodbijane sodbe odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da so navedbe tožnika glede vlaganj zgolj pavšalne in nepojasnjene. Tožnik je v svoji drugi pripravljalni vlogi namreč natančno specificiral vlaganja in jih listinsko izkazal. Poudarja, da je bil v času trajanja zakonske zveze tisti, ki je v celoti finančno skrbel za družino. On je preživljal toženko, prav tako je večino svojih prihodkov investiral v izgradnjo in kasneje v opremo stanovanjske hiše. Nenazadnje je tudi vso delo na hiši opravljal sam. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bil tožnik od leta 1990 družbenik in direktor družbe A d.o.o., katera je od ustanovitve naprej zelo dobro poslovala. Prav tako je tožnik kot direktor družbe B d.o.o. dne 23. 5. 1990 sklenil zakupno pogodbo, na podlagi katere je po sodni poravnavi prejel znesek v skupni višini 29.500 takratnih DEM, kar znaša 15.000,00 EUR. Vse to predstavlja tožnikovo premoženje in njegova lastna sredstva, katera je vložil v izgradnjo stanovanjske hiše na sporni nepremičnini. Da je bistveno več investiral v skupno premoženje, je tožnik izkazal s predloženimi dvigi gotovine iz računa družbe A d.o.o. v letih 2007 in 2009 v skupni višini 139.100,00 EUR. Ves ta denar je vložil v nepremičnino in v dokončanje stanovanjske hiše. Prav tako je tožnik predložil račune za kupljeno opremo za to hišo v vrednosti več kot 41.000,00 EUR. Predložil je tudi račun v višini 59.688,26 EUR. Iz navedenega izhaja, da je bil tožnik dejansko izključni investitor, saj je vso pohištvo in notranjo opremo kupil sam iz svojih sredstev. Tožnik je sodišču v dokaz uspešnega poslovanja družbe A d.o.o. predložil tudi notarske zapise kupoprodajnih pogodb, iz katerih izhaja, da je kot njen direktor prodal tri nepremičnine v skupni vrednosti 266.400,00 EUR. Iz tega naslova je tožnik tudi v celoti financiral sporno nepremičnino, tako s finančnimi vložki in nakupom opreme, kot z lastnim delom in sredstvi, ki jih je imel preden sta s toženko sklenila zakonsko zvezo. Ker je bil tožnik uspešen poslovnež, toženka ni hodila v službo, saj to ni bilo potrebno. Tožnik se zaveda, da je delo gospodinje ter skrb za otroka prav tako zahtevno, zato toženki priznava 25 % delež na skupnem premoženju. Pri tem izpostavlja, da toženka svojih vlaganj v izgradnjo stanovanjske hiše ni z ničemer izkazala, saj tega ne more, ker dejansko ni imela nobenih sredstev, ki bi jih lahko prispevala v izgradnjo ter dokončanje nepremičnine. Tožnik je v sporno nepremičnino v celoti vložil tudi svoje posebno premoženje iz naslova življenjskega zavarovanja (6.719,58 EUR) ter izplačanih škod (22.000,97 EUR). Sodišče prve stopnje pa ni le zmotno ugotovilo dejanskega stanja in zmotno uporabilo materialnega prava, temveč je sklep (pravilno sodba) sodišča prve stopnje obremenjena tudi s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zlasti ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je nerazumljiva in nasprotuje razlogom. V sklepu (pravilno sodbi) tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z listinskimi dokazi. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo vseh tožnikovih stroškov postopka, vključno s pritožbenimi.

3. Toženka pritožbenega odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, ne ugotavlja. Prvostopenjska sodba ima namreč razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti kot skladno razumsko celoto. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljena že zato, ker se tožnik nanjo zgolj pavšalno sklicuje. Izhajajoč iz razpoložljivega procesnega gradiva pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) je sodišče prve stopnje vse ključne okoliščine primera v celoti in pravilno razjasnilo, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev z izpodbijano sodbo hkrati pravno pravilna.

6. Sodišče druge stopnje je vse pritožbene navedbe tožnika obravnavalo v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega ter posledično zmotne uporabe materialnega prava, kamor so te vsebinsko usmerjene. Navedeno velja tudi v zvezi s pritožbeno zatrjevano protispisnostjo (procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj pritožba z njo uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (nasprotovanje razlogov izpodbijane sodbe listinskim dokazom).

7. Skladno s določbo 74. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) pri delitvi skupnega premoženja velja domneva, da sta deleža zakoncev enaka, vsak od njiju pa lahko dokaže, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih se pri tem ne upošteva. V sporu o tem, kolikšen je delež razvezanih zakoncev na skupnem premoženju, kakršen je obravnavani, upošteva sodišče tudi vse okoliščine iz drugega odstavka 74. člena DZ.1 Po izvedenem dokaznem postopku, upoštevaje razpoložljivo procesno gradivo pravdnih strank,2 pa je pravilna prvostopenjska presoja, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, da je k oblikovanju skupnega premoženja v trideset let trajajoči zakonski zvezi3 prispeval bistveno več (75 %) kot toženka (25 %). Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom ali odplačno v času trajanja zakonske zveze, kot skupno pa šteje tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen DZ). Za uveljavitev nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju bi moral tožnik izkazati, da je z delom v času trajanja zakonske zveze za oblikovanje skupnega premoženja prispeval bistveno več kot toženka, povečanje deleža na skupnem premoženju enega zakonca pa je lahko tudi posledica vložka posebnega premoženja tega zakonca v skupno premoženje.4 Tožnik je v predmetnem postopku zatrjeval oboje, in sicer, da je prispeval bistveno več iz naslova dela ter da je v skupno nepremičnino vložil tudi vse svoje posebno premoženje. Pravilna pa je prvostopenjska presoja, da tožnik dokaznega bremena glede teh zatrjevanj ni zmogel. Navedeno je deloma posledica zgolj posplošenih zatrjevanj tožnika glede njegovega dobrega zaslužka kot direktorja družbe A d.o.o. ter dobrega poslovanja te družbe, kot tudi družbe B d.o.o. S temi trditvami je tožnik, prav tako le na pavšalni ravni, utemeljeval tako preživljanje družine, kot v skupno nepremičnino opravljena vlaganja izključno v svoje breme, pri čemer naj bi vlaganja pokrival celo s posebnim premoženjem. Deloma pa je tožnikov neuspeh z zahtevkom posledica dejstva, da v postopku na prvi stopnji izvedeni dokazi, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno pretehtalo skladno s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP, ob pravilnih materialno pravnih izhodiščih za pravno presojo, niso potrdili tožnikovih navedb, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

8. Tožnik še tudi v pritožbi vztraja, da je v času trajanja zakonske zveze finančno skrbel za družino izključno on, preživljal toženko ter večino prihodkov investiral v izgradnjo ter kasneje v opremo sporne stanovanjske hiše. Vse to naj bi bilo po njegovem prepričanju mogoče, ker je bil od leta 1990 družbenik in direktor družbe A d.o.o., ki naj bi zelo dobro poslovala. V postopku pa prvi stopnji je tožnik zatrjeval tudi, da je imenovano družbo ustanovil on in osnovni kapital zagotovil iz svojega posebnega premoženja. Na osnovi procesnega gradiva (navedbe in dokazi) toženke pa je dokazni postopek pokazal drugače. Dokazne listine, ki jih je predložila toženka, so namreč v celoti potrdile njene navedbe o tem, da je ona v času trajanja zakonske zveze leta 1999, torej s skupnimi sredstvi, saj vložka posebnega premoženja ni zatrjevala, kupila 100 % poslovni delež v družbi A d.o.o. od A. A. in postala edina družbenica družbe (Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža - notarski zapis z dne 29. 1. 1999 v prilogi A12). Šele leta 2010 je toženka s Pogodbo o prenosu poslovnega deleža ta poslovni delež neodplačno prenesla na tožnika, ki je s tem postal edini družbenik družbe A d.o.o. (Pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža - notarski zapis z dne 22. 10. 2010 v prilogi B2). Navedeno je razvidno tudi iz zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra za družbo A d.o.o., ki jih je predložila toženka (priloga B3 in B4). Je pa bil toženec direktor družbe A d.o.o. od leta 1999 in vse do leta 2016, ko je bila družba iz sodnega registra izbrisana brez likvidacije (zgodovinski izpis iz sodnega registra - priloga B3).

9. Že sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da je družba samostojni pravni subjekt in kot taka, prav tako pa ne njeno premoženje, ne predstavlja skupnega premoženja partnerjev, temveč je skupno premoženje poslovni delež v družbi,5 ki pa je, kot pojasnjeno že zgoraj, v družbi A d.o.o. predstavljal skupno premoženje pravdnih strank. Dohodek, ki ga je tožnik prejemal kot direktor te družbe, ker je bil ustvarjen z delom v času trajanja zakonske zveze, je prav tako predstavljal skupno premoženje. Poudariti velja, da tožnik svojih prejemkov iz tega naslova po višini niti ni specificiral, na osnovi listin FURS, ki jih je predložil (priloga A13) in ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče (priloga C3 in C4), pa je izkazal, da je v času trideset let trajajoče zakonske skupnosti osebni dohodek iz naslova dela prejel zgolj v dvanajstih letih. Listin, ki bi dokazovale, da je družba A d.o.o. ves čas dejansko dobro poslovala, kot so računovodski izkazi in bilance stanje za vsako posamezno leto, tožnik niti ni predložil. Tudi na prodajo treh nepremičnin, ki jo je opravil kot direktor te družbe, se sklicuje brez uspeha. Že sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno pojasni, da je kupnina, prejeta za te nepremičnine, predstavljala premoženje družbe kot samostojnega pravnega subjekta. Trditev o tem, da bi kot edini družbenik družbe A d.o.o. letno dobival prejemke iz naslova bilančnega dobička, ali da je po izbrisu te družbe iz sodnega registra brez likvidacije leta 2016 še ostalo kaj premoženja, ki bi mu pripadlo kot družbeniku in je bilo oboje navedeno vloženo v sporno nepremičnino, pa tožnik niti ni postavil. Tudi v kolikor bi takšna izplačila prejel, bi ta z ozirom, da je poslovni delež v družbi štel za skupnega, predstavljala skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbenim zatrjevanjem, da je tožnik s prejetimi kupninami iz naslova prodaje treh nepremičnin družbe A d.o.o., kot njegovim posebnim premoženjem, v celoti financiral sporno nepremičnino, vključno s stanovanjsko opremo, zato ni mogoče slediti. Pri tem ne gre prezreti tudi, da je bila sporna nepremičnina po podatkih GURS (priloga A12) zgrajena že leta 1998, kupoprodajne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik, pa so bile sklenjene šele leta 2009 in 2012 (priloga A20, A21 in A22).

10. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zatrjevanja tožnika, da je gotovino, ki jo je kot direktor družbe A d.o.o. v letih 2007 in 2009 v skupni višini 139.000,00 EUR, dvignil iz računa te družbe, v celoti vložil v sporno nepremičnino. Drži, kot navaja sodišče prve stopnje, da tožnik zaslišan kot stranka ni prepričljivo pojasnil in tudi sicer ni z ničemer izkazal, na kakšni osnovi bi bil kot direktor (družbenik tožnik takrat še ni bil) upravičen do teh denarnih zneskov. Dejstva, da bi si z dvigi v takšni višini (93.400,00 EUR v letu 2007 in 45.750,00 EUR v letu 2009) pokrival stroške malice in potne stroške, tudi sodišče druge stopnje ne sprejema, saj ob splošnem izkustvu stroški iz tega naslova v takšni višini na letni ravni niso realni, temveč pretirani. Da bi tožnik z dvignjenimi denarnimi zneski pokrival kredit, ki ga je najel za družbo in ga sam odplačeval, kakor je vsaj smiselno izpovedal, pa ni izkazal (na primer s predložitvijo kreditne pogodbe na njegovo ime). Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da denarni znesek v skupni višini 139.000,00 EUR ni predstavljal posebnega premoženja tožnika, prav tako pa ne premoženja iz naslova dela (skupno premoženje) in z njim investicije v sporno nepremičnino niso bile opravljene. Tudi sicer pa tožnik v zvezi s tem denarnim zneskom, enako kot tudi glede drugih zatrjevanih finančnih vložkov v sporno nepremičnino (odškodnine in zavarovalnine), niti okvirno ni opredelil, kdaj in za katere vrste vlaganj naj bi bil ta znesek porabljen. Tožnik sicer predloži račune za nakup notranje stanovanjske opreme v skupni vrednosti več kot 41.000,00 EUR (priloga A18) in v vrednosti 59.688,26 EUR (priloga A19), vendar pa ob tem, ko računi niti ne glasijo nanj, temveč na skupno družbo A d.o.o., sodišče prve stopnje pravilno zavrne tožnikovo prepričanje, da gre pri tem za vložek njegovega posebnega premoženja v sporno nepremičnino. Tožnik v zvezi z zatrjevanimi vlaganji v sporno nepremičnino, zaslišan kot stranka, ni izpovedal ničesar relevantnega in v zvezi tem ni podal kakršnihkoli pojasnil ali predlagal izvedbe še drugih dokazov (na primer zaslišanje prič, predložitev fotografij, ipd.). Pojasnil je zgolj, da sta s toženko zgradila hišo na zemljiški parceli, ki sta jo prejela od njegove matere, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno.

11. Kot vložek svojega posebnega premoženja v sporno nepremičnino tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi, na osnovi sodne poravnave, prejet znesek v skupni višini 29.500 takratnih DEM oziroma 15.000,00 EUR (sodna poravnava pripeta k Zakupni pogodbi v prilogi A15). Tožnik sam navaja, da je Zakupno pogodbo dne 23. 5. 1990 (priloga A15) sklenil kot direktor družbe B d.o.o. Tudi iz predložene sodne poravnave, ki je bila sklenjena v zvezi s to zakupno pogodbo, jasno izhaja, da je stranka le-te družba B d.o.o. in ne tožnik kot fizična oseba. Prejem, na osnovi poravnave izplačanih denarnih zneskov, je tožnik tudi potrdil v svojstvu direktorja družbe B d.o.o. Tako je jasno, da je denarni znesek, prejet na osnovi sodne poravnave, pripadal imenovani družbi in ne tožniku. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da je poslovni delež v tej družbi, ki je bila sicer ustanovljena leta 1990 v času trajanja zakonske zveze s toženko, predstavljal njegovo posebno premoženje. Prav tako ni postavil nobenih trditev o tem, da bi kot družbenik prejemal bilančni dobiček. Z ozirom, da iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra v prilogi B5 izhaja, da je bila družba B d.o.o. dne 21. 12. 1988 iz sodnega registra izbrisana zaradi zaključka stečajnega postopka, pa je jasno, da o preostalem premoženju v korist tožnika kot družbenika, ne glede na to ali kot posebnem ali kot skupnem, že pojmovno ni mogoče govoriti.

12. Zneska, ki jih je tožnik prejel iz naslova življenjskega zavarovanja v višini sedaj 6.719,58 EUR ter iz naslova odškodnin v višini 22.000,97 EUR, kar je vse tudi listinsko izkazal (priloga A7 in A8), predstavljata tožnikovo posebno premoženje. Gre namreč za denarna sredstva, ki so bila sicer pridobljena v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom in tudi niso povezana s sredstvi iz naslova dela. Tožnik, ob povsem pavšalnih zatrjevanjih o opravljenih vlaganjih v sporno nepremičnino, ni niti okvirno pojasnil, kdaj in kakšna vlaganja naj bi bila s temi sredstvi izvedena, prav tako pa ni ponudil nobenega dokaza v tej smeri in niti zaslišan kot pravdna stranka ni izpovedal prav ničesar v tej zvezi. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zato utemeljeno podvomilo o tem, da so bila ta denarna sredstva sploh investirana v sporno nepremičnino. Tudi v kolikor je znesek v skupni višini 28.720,55 EUR predstavljal vložek tožnikovega posebnega premoženja v skupno nepremičnino pravdnih strank, pa glede na rezultate dokaznega postopka kljub temu vzdrži prvostopenjska pravna presoja, da tožnik zakonske domneve o enakih deležih pravdnih strank na skupni nepremičnini ni uspel izpodbiti.

13. Tožnik je prejemke iz naslova osebnega dohodka v primerjavi s toženko izkazal za bistveno krajše časovno obdobje trajanja njune zakonske zveze. Z izjemo zneska iz naslova prejetih zavarovalnin ter odškodnin, obstoja posebnega premoženja ni izkazal. Povsem nekonkretizirane so ostale navedbe, da je razpolagal s posebnim premoženjem že iz časa pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko. Zaslišan kot pravdna stranka je tudi izpovedal, da po letu 1993 oziroma 1994, ko firme po razpadu Jugoslavije več niso poslovale, več ni bil zaposlen. Že sam je zatrjeval, da je bil od leta 1995 do 1998 v bolniškem staležu zaradi nezgode pri delu na sporni nepremičnini in v tem času ni prejemal dohodka. Ob zaslišanju pa je potrdil tudi navedbe toženke, da je bil tri leta in pol (toženka je sicer zatrjevala štiri leta) na prestajanju zaporne kazni. Na drugi strani je toženka ovrgla nasprotna zatrjevanja tožnika o tem, ki jih ponavlja tudi predmetni pritožbi, in izkazala (listine v prilogah B1, A13, C3 in C4), da je bila večino časa trajanja zakonske zveze, z izjemo enega leta in devet mesecev, zaposlena ter je ustvarjala prihodek. O investiranju tega v sporno nepremičnino, pričajo z njene strani prevzete dolgoročne in kratkoročne kreditne obveznosti, ki jih je toženka listinsko izkazala (izpis o informativnem stanju dolga Banke Intesa Sanpaolo d.o.o. - priloga C2 in dopis NKBM d.d na list. št. 69). Pri sporni nepremičnini je v zemljiški knjigi tudi vknjižena hipoteka za zavarovanje prevzetih krednih obveznosti (glavnica 80.000,00 EUR) v korist Banke Intesa Sanpaolo d.o.o. (prej Banka Koper d.d.) (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A6). Glede na izpostavljeno je tako pravilen prvostopenjski zaključek, da tožnik ni izkazal, da bi v času trajanja zakonske zveze s toženko, za preživljanje družine ter izgradnjo sporne nepremičnine, prispeval bistveno višja finančna sredstva iz naslova dela, kot jih je prispevala toženka.

14. Upoštevaje načelo celovitosti skupnega premoženja je sodišče prve stopnje pri oceni deležev pravdnih strank pri oblikovanju in ohranitvi skupnega premoženja, pravilno upoštevalo tudi, da niso merodajni zgolj denarni prispevki, temveč tudi druge v drugem odstavku 74. člena DZ primeroma naštete prispevne oblike. Tožnik je toženki skrb za skupno gospodinjstvo ter za varstvo in vzgojo dveh skupnih otrok sam priznaval in to stori še tudi v predmetni pritožbi. Ni pa uspel dokazati, da bi s toženko, s sredstvi iz naslova dela, k oblikovanju skupnega premoženja, prispevala neenakovredno njemu v korist. Tudi v kolikor upoštevamo tožnikov nedenarni prispevek v obliki dela na sporni nepremičnini, ki mu toženka ni oporekala, in vložek njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje v skupnem znesku 28.720,55 EUR (zavarovalnina in odškodnine), je zato po stališču sodišča druge stopnje tudi v tem primeru pravilna prvostopenjska presoja, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Z ozirom, da sta tožnik in toženka pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi že vknjižena kot lastnika vsak do idealne polovice (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A6), je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno v celoti zavrnilo.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Glede na neuspeh s pritožbo tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Drugi odstavek 74. člena DZ: "V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja." 2 V dispozitivnem pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Skladno s tem je razpravljajoče sodišče na procesno gradivo pravdnih strank vezano. O zahtevku tako lahko odloči zgolj v mejah navedb pravdnih strank in v tej zvezi predlaganih dokazov. 3 Pravdni stranki sta v zakonski zvezi živeli od leta 1989 do 2019. 4 VS RS sodba II Ips 424/2011 z dne 12. 9. 2013 (Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vpliva le na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti). 5 VS RS sodba II Ips 905/2008 z dne 22. 10. 2009