Jedro

Do nadomestne izpolnitve je prišlo, še preden je tožeča stranka postala insolventna, zaradi česar ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Zato ni relevantno, kdaj sta pravdni stranki izvedli pobot medsebojnih terjatev, saj bi te po 261. členu ZFPPIPP veljale za pobotane tudi v primeru, če nobena od pravdnih strank ne bi podala pobotne izjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek sklenitve in izvršitve medsebojne kompenzacije dne 17. 9. 2012, na podlagi katere je tožeča stranka pobotala svojo terjatev po računu PRK-12-1943, tožena stranka pa je prejela plačilo po svojem računu 12/2011 z dne 31. 12. 2011 v znesku 1.065,84 EUR, po računu št. 1/2012 z dne 31. 1. 2012 v znesku 372,02 EUR, po računu št. 2/2012 z dne 29. 2. 2012 v znesku 3.640,80 EUR in plačilo po računu št. 3/2012 z dne 20. 3. 2012 v znesku 75,60 EUR (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 5.154,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pravnomočnosti sodbe do plačila (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 692,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ali pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje učinka sklenitve in izvršitve medsebojne kompenzacije dne 17. 9. 2012, ki naj bi potrditvah tožeče stranke prikrivala nadomestno izpolnitev tožeče stranke, ker tožeča stranka ni dokazala dogovora med pravdnima strankama o nadomestni izpolnitvi in zato posledično izpodbijani pobot ne pomeni zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke in ker je tožena stranka uspešno izpodbila tudi domnevo objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

6. Po 1. odstavku 271. člena ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (tako imenovani objektivni pogoj izpodbojnosti – 1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP) in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (tako imenovani subjektivni pogoj izpodbojnosti – 2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Že iz dikcije zakona o subjektivnem pogoju izpodbojnosti izhaja, da mora v času oprave izpodbijanega pravnega dejanja stečajnega dolžnika obstajati pri stečajnem dolžniku stanje insolventnosti.

7. Kot bistveno za presojo izpodbojnosti učinkov medsebojne kompenzacije je zato po stališču pritožbenega sodišča ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka postala insolventna v septembru 2012, ki je tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku sama trdila, da je izvedena kompenzacija dejansko prikrivala nadomestno izpolnitev obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, saj je tožena stranka z naročilom asfaltiranja dosegla nadomestno izpolnitev tako, da je tožeča stranka namesto plačila toženi stranki izročila blago in delo (trditve tožeče stranke v točki XIII pripravljalne vloge z dne 18. 6. 2014, list. št. 35 in 36). Učinek nadomestne izpolnitve, ki je v prenehanju obveznosti, pa nastane, ko upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (283. člen OZ).

8. Glede na navedeno je (tudi če bi sodišče sprejelo tožnikovo trditev, da je med pravdnima strankama prišlo do dogovora o nadomestni izpolnitvi), bistveno vprašanje, kdaj je do nadomestne izpolnitve tožeče stranke z opravljenim asfaltiranjem prišlo. Šele z opravljenim delom je namreč tožeča stranka imela podlago za izstavitev računa za plačilo le-tega. Iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča nadalje izhaja, da so se pogoji za pobot glede zneska 3.381,56 EUR iztekli 29. 7. 2012, glede zneska 1.775,55 EUR pa dne 30. 8. 2012 (da se oba zneska terjatve tožeče stranke do tožene stranke nanašata na opravljeno delo asfaltiranja, med pravdnima strankama ni sporno), torej so navedene terjatve tožeče stranke zapadle v plačilo na navedena dneva. Edini možen logični zaključek torej je, da je bilo delo asfaltiranja opravljeno že pred navedenima datumoma, ko tožeča stranka, kot je bilo zgoraj obrazloženo, še ni bila insolventna. Če pa je tako, je do nadomestne izpolnitve prišlo še preden je tožeča stranka postala insolventna, zaradi česar ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP (da je tožena stranka takrat, ko je bila nadomestna izpolnitev opravljena, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik – tožeča stranka postal insolventen). Zato ni relevantno, kdaj sta pravdni stranki izvedli pobot medsebojnih terjatev, saj bi te po 261. členu ZFPPIPP veljale za pobotane tudi v primeru, če nobena od pravdnih strank ne bi podala pobotne izjave, kot je pravilno razlogovalo že prvostopenjsko sodišče. Sicer pa je trditev, da je šlo za pogodbeni pobot in s tem za dogovor, da se obe terjatvi pobotata na dogovorjeni dan in se do tega dne tudi obrestujeta, tožeča stranka prvič podala šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče zato teh trditev kot pritožbenih novot skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati.

9. Ob povedanem se izkaže kot nerelevanten pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da pravdni stranki nikoli prej za prenehanje obveznosti nista uporabili kompenzacije in da je način izpolnitve s kompenzacijo zmotno presojalo pri izpodbijanju domneve obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti ter pritožbene navedbe o tožnikovi izpolnitvi z zamudo.

10. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je zato odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Ker pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.