Jedro

Ker solastnica objekta ni podpisala izjave o sofinanciranju, ni zagotovila, da bo svoj finančni delež k projektu tudi dejansko prispevala, kar je bil eden od razpisnih pogojev. Tožnikova vloga je bila tako nepopolna, po takrat veljavnih določbah ZUJIK pa bi jo bilo mogoče dopolniti le do poteka razpisnega roka.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za kulturo med ostalim zavrglo tudi vlogo tožeče stranke, ki jo je ta vložila na podlagi javnega razpisa št. JPR2-SVP 2010/11, z obrazložitvijo, da je vloga tožeče stranke, ki se je na navedeni razpis prijavila za sanacijo zunanjega ometa – fasade hiše v B., nepopolna, ker na obrazcu prijave ni podpisa sofinancerja, ki zagotavlja sofinancerski delež.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je imel pooblastilo za oddajo predmetne vloge tudi od svoje sestre A.A. in je zato izjavo o lastništvu, kjer se zahteva podpis predlagatelja vloge, in ne solastnika, tudi sam podpisal. Zato bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati kot nepopolno in ga pozvati k dopolnitvi vloge. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je tožnikova vloga sposobna za nadaljnjo obravnavo. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da je bil eden od razpisnih pogojev za sodelovanje na razpisu ta, da mora imeti predlagatelj zagotovljena finančna sredstva v višini najmanj 50 % od predlaganih gradbeno obrtniških posegov. Glede na podatke vloge, bi od skupne vrednosti sanacije, ki znaša 10.399,99 €, Ministrstvo za kulturo krilo 50 %, 25 % tožnik in 25 % solastnica nepremičnine in tožnikova sestra A.A. A.A. bi kot sofinancerka morala podpisati izjavo o svojem 25 % sofinancerskem deležu v višini 2.600,00 €. S to izjavo se namreč sofinancer zavezuje, da bo v primeru odobritve projekta zagotovil svojo finančno participacijo. A.A. te izjave ni podpisala, prav tako pa tudi ni podpisala 11. priloge prijavnega obrazca „Izjava o sofinancerskem deležu“, ki jo je za oba investitorja podpisal tožnik. S to izjavo sofinancer jamči, da ima zagotovljena sredstva za svoj delež. Ker A.A. navedenih listin ni podpisala, je tožnikova vloga nepopolna. Tožena stranka še navaja, da tožnik pooblastila za oddajo vloge, na katerega se sklicuje v tožbi, vlogi ni priložil, to pooblastilo pa za oddajo vloge tudi ni potrebno, saj je vlagatelj vloge lahko eden od solastnikov, ki priloži soglasje solastnika, kar je tožnik tudi storil. V času objave predmetnega razpisa še ni bila uveljavljena sprememba Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki sedaj dopušča dopolnjevanje vlog, v času predmetnega razpisa pa je bilo mogoče vloge dopolnjevati le do preteka razpisnega roka. Tožena stranka tako vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev ministrstva, ki je z izpodbijanim sklepom (med ostalim tudi) vlogo tožeče stranke na javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine, ki jih bo v letih 2010-2011 (so)financirala Republika Slovenija iz dela proračuna, namenjenega za kulturo (JPR2-SVP-2010-11), objavljen v Uradnem listu RS, št. 107/2009 z dne 24.12.2009, kot nepopolno zavrglo. Tožnik se je prijavil na sklop 1 po predmetnem razpisu, to je sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturnovarstvenih vsebin na kulturnih spomenikih. Med pogoji za sklop 1 je tudi, da ima predlagatelj zagotovljena finančna sredstva v višini najmanj 50 % upravičenih stroškov predlaganih gradbeno obrtniških posegov. Zaradi dokaza o izpolnjevanju tega razpisnega pogoja je treba vlogi, da se bo obravnavala kot popolna, predložiti izpolnjen in podpisan obrazec „Izjava o zagotovljenem sofinancerskem deležu“. V skladu z razpisnimi pogoji se vloga, ki ne vsebuje vseh sestavin, ki jih navajajo razpisni pogoji, torej tudi izpolnjenega in podpisanega obrazca „Izjava o zagotovljenem sofinancerskem deležu“, šteje za nepopolno. Dopolnjevanje vlog je možno le v razpisnem roku z obvezno oznako, na katero vlogo se dopolnitev nanaša. V času predmetnega razpisa je bil v veljavi Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK, Uradni list RS, št. 77/2007-UPB1, 65/2007 in 56/2008). Ta je v 116. členu določal, da lahko stranka vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka. Kasneje poslana vloga je prepozna. Vloge, ki niso popolne, minister zavrže s sklepom (117. člen ZUJIK). Ta določila so povzeta tudi v predmetnem javnem razpisu, tožena stranka pa jih je po presoji sodišča pravilno uporabila pri izdaji izpodbijanega sklepa.

Glede na navedbe v vlogi bi naj razen tožnika tudi A.A. participirala 25 % finančnih sredstev k predmetnemu projektu, vendar pa navedena ni podpisala izjave, da bo v primeru odobritve projekta zagotovila zgoraj navedeno finančno participacijo, v rubriki IV. „Podatki o sofinancerju 2“, niti „Izjave o sofinancerskem deležu“, s katero sofinancer jamči, da ima zagotovljena sredstva v višini svojega sofinancerskega deleža. Predloženo soglasje solastnika, ki ga je A.A. sicer podpisala, te pomanjkljivosti ne more odpraviti, saj je to le soglasje k izvedbi projekta in ne izjava o sofinancerskem prispevku.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve. Za izpodbijano odločitev namreč ni bistveno, kdo je podpisal izjavo o lastništvu, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, ampak okoliščina, da A.A. ni podpisala izjave o sofinanciranju, zato ni zagotovila, da bo svoj 25 % finančni delež k projektu tudi dejansko prispevala, to pa je eden od razpisnih pogojev brez katerega odobritev projekta ni mogoča. Tožena stranka glede na v času objave javnega razpisa veljavno zakonsko ureditev in razpisne pogoje ni mogla tožeče stranke pozvati k dopolnitvi vloge, saj je bilo vloge mogoče dopolnjevati le do preteka razpisnega roka.

Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.