Jedro

Prepoved pobotanja po 316. členu OZ ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita drugače. Nobene pravne ovire za pobot terjatve ni, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.

Ker je namen prepovedi pobotanja zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se ta glasi, je takšno pravilo že po naravi stvari smiselno zgolj v primerih, ko gre za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. To pa ne velja v primeru, ko je predmet hrambe denar kot generična stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izjave tožene stranke o medsebojni kompenzaciji z dne 27. 2. 2018 in 27. 2. 2018 izvedene medsebojne kompenzacije v znesku 11.764,98 EUR ter izjave tožene stranke o medsebojni kompenzaciji z dne 6. 3. 2018 in 6. 3. 2018 izvedene medsebojne kompenzacije v znesku 17.857,35 EUR ter zahtevek za plačilo zneska 29.622,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glavni pritožbeni argument je ponovno navajanje pravnega naziranja iz postopka na prvi stopnji, da določba 2. točke 316. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da s pobotom ne more prenehati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal, predstavlja kogentno določbo. Ustaljena sodna praksa naj bi po mnenju tožeče stranke zavzela stališče, da je prepoved 316. člena OZ absolutna, edino izjemo pa lahko prestavljajo bančni posli v primeru vnaprej sklenjenega pisnega dogovora s komitentom.

6. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka za tožečo stranko na podlagi Ponudbe z dne 31. 1. 2018 (priloga A5) opravljala prevoze paketov po sistemu COD (plačilo po povzetju) in da denarja, ki ji je bil zaupan v hrambo od prejetih odkupnin za dostavljene pakete, ni izročila tožeči stranki. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka za tožečo opravila storitve prevoza, za katere je izdala tri račune (priloge A9-11), ki jih tožeča stranka ni plačala. V skladu z 2. točko 316. člena OZ tožena stranka svojih terjatev po izstavljenih računih za prevoze paketov ne bi smela pobotati s prejetimi odkupninami. Vendar, kot je že pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je sodna praksa zavzela stališče, da prepoved pobotanja po 316. členu OZ ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita drugače.1 Po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire za pobot terjatve, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka (upnik) tako izjavo izrazila že s samim sprejemom Ponudbe tožene stranke z dne 31. 1. 2018, ki v drugi alineji točke 4. Plačilni pogoji določa, da se pogodbeni stranki strinjata, da se neporavnane obveznosti tožeče stranke do tožene kompenzirajo iz naslova odkupnin oziroma denarnih sredstev, ki jih v sklopu storitve COD – dostava paketa z odkupnino, v imenu in za račun pogodbene stranke pobere tožena stranka. Pa tudi, da je tožeča stranka svoje soglasje za pobot v znesku 11.764,98 EUR še dodatno potrdila s podpisom izjave o pobotu z dne 27. 2. 2018, za pobot v znesku 17.764,98 EUR pa konkludentno z nenasprotovanjem izjavi o pobotu z dne 31. 1. 2018. Ker torej pobot ni bil izveden v nasprotju z zakonom in si tožena stranka prejetih zneskov ni zadržala protipravno, v konkretnem primeru ne moremo govoriti o pobotu, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali morali (86. člen v zvezi z 2. točko 316. člena OZ), pa tudi ne načelu vestnosti in poštenja (2. člen OZ). Po oceni pritožbenega sodišča zato niso podani zakonski pogoji za ničnost takšnih izjav.

7. Pritožbenega stališča, da naj bi se stranki lahko dogovorili drugače zgolj v primeru bančnih poslov, v sodni praksi ni zaslediti.2 Ker pa je namen prepovedi pobotanja zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se ta glasi,3 je takšno pravilo že po naravi stvari smiselno zgolj v primerih, ko gre za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. To pa ne velja v primeru, ko je predmet hrambe denar kot generična stvar.

8. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka prejete odkupnine protipravno pridržala, čeprav nasprotna obveznost tožeče stranke do nje ni obstajala, pa so neupoštevne, saj predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Tožeča stranka namreč navedenega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, v pritožbi pa konkretnejših trditev v zvezi s tem ne poda.

9. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Glej na primer VSRS Sodba III Ips 75/2018-3, VSRS Sklep II Ips 310/2011. 2 V sodni praksi je mogoče zgolj zaslediti odločbe, ki pojasnjujejo, da se bančni posli (na primer pogodba o denarnem depozitu), kljub odsotnosti izrecne omembe, uvrščajo med posle po 2. točki 316. člena OZ. Glej na primer VSRS Sklep II Ips 310/2011. 3 M. Juhart v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik (OZ), posebni del s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 407.