Jedro

Ker je v zadevi sporna zgolj višina priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, je pri presoji zadeve potrebno uporabiti tudi tretji odstavek 33. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2019 in št. ... z dne 27. 6. 2019 ter da se ugotovi, da je tožnica upravičena do izredne denarne socialne pomoči v višini 402,00 EUR in da se ji izplača odškodnina za nematerialno škodo v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da se ji povrnejo materialni stroški v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do nepristranskega sojenja in tudi ni presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke. Višina izredne denarne socialne pomoči je določena na podlagi posebnih zakonskih in matematičnih meril in tudi ni odvisna od diskrecijske pravice državnega organa. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in sicer Korošec proti Sloveniji. Sodba ima tudi pomanjkljivo obrazložitev. Tožnica tudi ni mogla dokazovati svojih zahtevkov. Sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila tožnica. V zadevi ni sporno, da nima premoženja in da se je znašla v materialni ogroženosti. Posledično je Center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) pravilno ugotovil dejansko premoženjsko stanje tožnice. Pravilna je tudi odločitev, da je upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Organ pa nima diskrecijske pravice, da bi zakonsko predpisani znesek, ki je tedaj znašal 392,75 EUR, dodelil v manjšem znesku od zakonsko predpisanega. Tožnica nadalje navaja, da so nerazumljive navedbe v točki 4 obrazložitve glede varstvenega dodatka. Tožnica namreč ni prejemnica varstvenega dodatka, pač pa denarne socialne pomoči. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede minimalnega dohodka. Prav tako je tudi napačno stališče, da se izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli samo za "stroške naravne nesreče ali višje sile". Tudi praksa CSD-ja kaže, da se lahko dodeli tudi za druge namene. Ne strinja se z navedbo sodišča, da zaslišanje priče A.A. ne bi v ničemer prispevalo k dodatni razjasnitvi zadeve. Najmanj, kar bi lahko priča pojasnila je, kakšen je namen dodelitve izredne denarne socialne pomoči. V zvezi z uveljavljanjem odškodnine za nematerialno škodo pa tožnica navaja, da je sodišču predložila vse potrebne dokaze in da je s tem v zvezi tudi citirala sodbe ESČP. Tožnica je utrpela stiske zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Tako je tudi odškodnina, ki jo uveljavlja tožnica in sicer v znesku 3.500,00 EUR, sorazmerna in razumna po višini. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo določb postopka, kot jih v pritožbi navaja tožnica. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Svojo odločitev je tako glede ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi glede uporabe materialnega prava argumentirano obrazložilo. Glede na navedeno tožnici tudi ni bila kršena pravica do nepristranskega sojenja.

5. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 27. 6. 2019. Z navedeno odločbo je bila tožnici priznana pravica do izredne denarne socialne pomoči v enkratnem znesku v višini 150,00 EUR za nakup oblačil in obutve.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do višjega zneska izredne denarne socialne pomoči. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica 31. 5. 2019 vložila vlogo za izredno denarno socialno pomoč in sicer je kot namen navedla, da izredno denarno socialno pomoč potrebuje za nakup obutve in oblačil za obdobje poletje - jesen ter zima 2019, kajti zaradi inflacije in podražitve, z denarno socialno pomočjo navedenega ni zmožna kupiti. Tožnica je samska oseba. Upravičena je tudi do denarne socialne pomoči, ki ji je bila za čas od 1. 3. 2019 do 31. 8. 2019 priznana v višini 392,75 EUR mesečno (odločba št. ... z dne 9. 3. 2019). Z navedeno odločbo ji je bila priznana tudi pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, vse za obdobje od 1. 3. 2019 do 31. 8. 2019. 8. Pravna podlaga za presojo sporne zadeve je podana v 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre).2 Določeno je, da se ne glede na določbe tega poglavja, ki se nanašajo na priznanje pravice do denarne socialne pomoči, lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

9. Kot je to ugotovil prvostopenjski organ in kar med strankama tudi ni sporno, se je tožnica znašla v položaju materialne ogroženosti in sicer iz razlogov, na katere ni mogla vplivati oziroma izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnih dohodkom ne more pokriti.

10. Ker je v zadevi sporna zgolj višina priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, je pri presoji zadeve potrebno uporabiti tudi tretji odstavek 33. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.

11. Glede na navedeno določbo je v času izdaje prvostopenjske odločbe višina izredne denarne socialne pomoči znašala 392,75 EUR (gre za minimalni dohodek samske osebe), kot je to tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožnica več od navedenega zneska ne more pridobiti, saj za to ni zakonske podlage. Izredna denarna socialna pomoč se torej lahko prizna v višini, ki je enaka navedenemu znesku, ali pa manj, kar vse pa je odvisno od ugotovitve pristojnega organa za kakšen namen in v kakšni višini upravičenec potrebuje izredno denarno socialno pomoč. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, gre v tem primeru za odločanje po prostem preudarku. Na prosti preudarek kaže besedilo 33. člena ZSVarPre po katerem organ "lahko" dodeli izredno denarno socialno pomoč kot posebno obliko denarne socialne pomoči. V tem primeru torej lahko prizna tudi enak ali nižji znesek od zakonsko določenega zneska. Tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča,3 ki jo omenja tudi sodišče prve stopnje izhaja, da je odločanje o izredni denarni socialni pomoči diskrecijsko, torej organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)4 v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno odločila, da je tožnica upravičena do izredne denarne socialne pomoči v višini 150,00 EUR in sicer za nakup obutve in oblačil. Kot je to določeno v drugem odstavku 34. člena ZSVarPre mora vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje. Tožnica je v vlogi zgolj pavšalno navedla, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč za nakup oblačil in obutve. Pri tem pa ni opredelila višine sredstev, ki jih potrebuje. V tem primeru je torej organ upoštevaje tožničino vlogo, odločil v mejah pooblastila in v skladu z namenom zakona. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka priznati znesek izredne denarne socialne pomoči v višini, kot ga je uveljavljala s tožbo. Za rešitev zadeve tudi niso odločilne sodbe ESČP, na katere se sklicuje tožnica. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz po zaslišanju priče A.A.. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo navedeni dokazni predlog. S tako obrazložitvijo pritožbeno sodišče soglaša. V pritožbi namreč tožnica navaja, da bi lahko zaslišana priča pojasnila "namensko dodelitev izredne denarne socialne pomoči". Iz izpodbijanih odločb pa jasno izhaja, da je namen dodelitve izredne denarne socialne pomoči nakup obutve in oblačil, kot je to tožnica tudi uveljavljala v vlogi z dne 31. 5. 2019. 13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s priznanjem odškodnine za nematerialno škodo. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ)5 v prvem odstavku 131. člena določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Skladno s prvim odstavkom 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Odškodnino je mogoče priznati le v primeru, če so podani vsi elementi odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode.

14. V sporni zadevi tožnica ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožena stranka je namreč z upravno odločbo odločila o pravici tožnice do izredne denarne socialne pomoči. V postopku je bilo ugotovljeno, da so odločbe pravilne in zakonite. Ker ni podano protipravno ravnanje in s tem en od elementov odškodninskega delikta, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nematerialno škodo utemeljeno zavrnilo.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 3 Glej Psp 258/2018 in Psp 315/2018. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 81/2001 s spremembami.