Jedro

Prejem pravnomočne sodbe s strani zagovornika ne more podaljšati roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki se šteje od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 800 EUR.

Obrazložitev

Obsojeni J.G. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 8 mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Izrečen mu je bil tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov na prostosti. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obdolžencu varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov na prostosti ne izreče, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega J.G. je zoper pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v zahtevi je uveljavil, da sta sodišči dejansko stanje ugotovili izključno na izpovedbah bivše žene in skupnih otrok, zato se poraja vprašanje pravilne uporabe dokaznega standarda onstran razumnega dvoma. V opisu dejanja očitki iz obtožnega predloga niso časovno konkretizirani. Po mnenju zagovornika je podan resen dvom o resničnosti očitkov, obrazložitvi pa sta nejasni. Zagovornik na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo predlagala, da se zavrže kot prepozna, ker se je trimesečni rok za vložitev zahteve dne 5.12.2006 iztekel in je bila zahteva vložena prepozno, dne 6.12.2006. Na odgovor vrhovnega državnega tožilstva je obsojenčev zagovornik podal izjavo, da je prejel sodbo Višjega sodišča v Kopru dne 7.9.2006, zahtevo za varstvo zakonitosti vložil neposredno 6.9.2006, torej znotraj 3-mesečnega roka, ki se je iztekel 7.9.2006. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je najprej preverilo pravočasnost vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenčev zagovornik sicer nima prav, ko trdi, da zanj velja 3-mesečni rok od dneva, ko je prejel sodbo sodišča druge stopnje. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti se namreč na podlagi določbe tretjega odstavka 421. člena ZKP šteje od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Prejem pravnomočne sodbe s strani zagovornika torej ne more podaljšati tega roka. Obsojenemu J.G. je bila sodba Višjega sodišča v Kopru vročena 5.9.2006, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, 3-mesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je glede na določbo drugega odstavka 88. člena ZKP začel teči šele prvi naslednji dan, to je 6.9.2006, glede na določbo tretjega odstavka 88. člena ZKP pa je bil zadnji dan tega roka 6.12.2006. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 6.12.2006 in jo je vložil torej pravočasno.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja, da dejanje ni časovno konkretizirano. S tem smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar mu je na to trditev odgovorilo že sodišče druge stopnje ob reševanju njegove pritožbe. V opisu dejanja v sodbi sodišča prve stopnje je namreč časovno opredeljeno prvo dejanje od 7.1.2000 do 12.4.2002, pri čemer se slednji datum nanaša tudi na konkretno ravnanje, na-to pa še do 16.2.2005, ki se nanaša na drugo dejanje. Sodišče druge stopnje pri tem pravilno ugotavlja, da se obsojencu očita nadaljevano kaznivo dejanje, ki se je kontinuirano izvajalo skozi celotno časovno obdobje, kar izhaja tudi iz navedb v opisu dejanja, da je namreč obsojenec "nenehno fizično obračunaval z ženo in otrokoma, jih žalil in grozil." Nedvomno je s tem dovolj opredeljeno časovno obdobje, v katerem je obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje.

Kršitev kazenskega postopka je zagovornik opredelil le s tem, da so razlogi obeh izpodbijanih sodb nejasni, takšna nejasna trditev zagovornika pa ne more biti upoštevana.

V osrednjem delu zahteve obsojenčev zagovornik izpodbija dejansko stanje s trditvami, da dejansko stanje sloni le na izpovedbah obsojenčeve bivše žene in otrok. Glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov in ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje.