Jedro

Če splošni akt delodajalca ne določa, za katere hujše kršitve delovnih obveznosti se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, se tak ukrep zakonito lahko izreče za vse hujše kršitve, če je bila s kršitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje. Ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin je dejansko vprašanje in jih mora ugotoviti že disciplinska komisija pri delodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revzijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov o odstranitvi iz podjetja ter o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Presodilo je, da je tožnik odgovoren za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, storjeno z odklonitvijo potnega naloga. Ker so bile podane kvalifikatorne okoliščine, ki jih predpisuje 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), je potrdilo tudi odločitev disciplinskih organov o izrečenem ukrepu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom o odločilnih dejstvih, ki so tudi sicer nejasna in sama s seboj v nasprotju. Podano je tudi nasprotje o tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini določenih listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi listinami in zapisniki. Pri tem se sklicuje na pisno izjavo priče K. L. z dne 28. 12. 1993, reviziji pa prilaga še njegovo izjavo z dne 27. 3. 2001. Disciplinski ukrep je bil revidentu izrečen na podlagi Pravil podjetja, ki niso bila zakonito sprejeta in z odločitvijo disciplinske komisije, katere člani niso bili neposredno izvoljeni. V disciplinskem postopku ni bil zaslišan, pa tudi sindikat ni bil obveščen. Odločitev je bila sprejeta v nasprotju s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in 89. členom ZDR.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti ZPP, zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Zato je revizijsko sodišče sklicevanje v reviziji na določbe novega ZPP upoštevalo kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Očitki, da ima izpodbijana sodba take pomankljivosti, da se ne da preizkusiti, niso utemeljeni. Obe sodbi obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta tudi jasno dokazno oceno. Ker imata razloge o vseh pomembnih pravnih in dejanskih vprašanjih, uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Edina konkretna navedba tožeče stranke v zvezi s tem pomeni nestrinjanje z dokazno oceno pisne izjave njegovega sodelavca, ki je namesto njega opravil službeno pot in se nanaša na opis vsebine in pomena obiska v N. Krško. S tem pa revizija želi posredno uveljaviti zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tudi druge - sicer obsežne - navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Zato ni mogoče upoštevati navedb o dokazni oceni izpovedi priče Z. L. in izjave K. L. Med dejanske spadajo tudi vse ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožeči stranki očitane disciplinske kršitve ter na obstoj kvalifikatornih okoliščin po 89. členu ZDR.

Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik kot vodja komercialnega sektorja dne 21. 12. 1992, brez opravičenega razloga, odklonil potni nalog za poslovni obisk v N. Krško. S tem je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 13. točke 7. člena Pravil podjetja T.: odklonitev potnega naloga. Navedba v reviziji, da ta Pravila niso bila veljavna, ker niso bila sprejeta z referendumom, je neutemeljena. V času storitve disciplinske kršitve in v času disciplinskega postopka še veljavni Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 7/88 in nasl. - ZP) je določal, da delavci odločajo na referendumu le o statutu družbenega podjetja (peti odstavek 46. člena ZP), samoupravne splošne akte pa sprejema delavski svet (49. člen ZP).

Navedbe tožnika, da v disciplinskem postopku ni bil zaslišan in da o disciplinskem postopku sindikat ni bil niti obveščen, so v nasprotju z listinskimi dokazi. Iz zapisnika o disciplinski obravnavi dne 18. 2. 1993 izhaja, da je tožnik na tej obravnavi podal svoj zagovor, predstavnik sindikata pa na obravnavo ni prišel. V sklepu disciplinske komisije z dne 31. 3. 1993 je obrazloženo, da tožnik ni bil član sindikata v podjetju, ni pa tudi uveljavljal, da je član kakšnega drugega sindikata oziroma zahteval sodelovanja sindikata, katerega član je morda bil. Pravila podjetja T. niso določala hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinska komisija je zato lahko tak ukrep zakonito izrekla le ob upoštevanju določb 89. člena ZDR. Ta določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene s splošnim aktom, če je bilo s kršitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije (t. i. kvalifikatorne okoliščine). Ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin sodi med dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne sme obravnavati. Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bistveno, da jih je disciplinska komisija tožene stranke ugotavljala in jih v disciplinskem sklepu tudi navedla: da bi ravnanje tožeče stranke lahko povzročilo izgubo pomembnih poslov za podjetje. Ob taki dejanski podlagi pa je bil tožniku zakonito izrečen disciplinki ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Revizijske navedbe o volitvah in sestavi disciplinske komisije pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno. Iz zapisnika disciplinske obravnave dne 18. 2. 1993 izhaja, da je disciplinska komisija - tudi na podlagi opozorila tožeče stranke - odločala v senatu treh članov, zahteva za izločitev predsednika disciplinske komisije pa je bila zavrnjena. Šele v pritožbi zoper sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 1812/98 z dne 26. 5. 1999, je tožeča stranka ugovarjala sestavi disciplinske komisije. Najprej zato, ker naj ne bi bila izvoljena "neposredno", v reviziji pa še zato, ker pri odločanju ni sodeloval "zunanji član". Za tako stališče revizije v zakonu ni podlage. ZTPDR v 59. členu predpisuje le, da o disciplinski odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti, za katere se (lahko) izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča disciplinska komisija, torej kolegijski organ. V 61. členu ZTPDR pa je določeno, da mora imeti disciplinska komisija oziroma senat, ki odloča v konkretni zadevi, najmanj tri člane in da se člani disciplinske komisije volijo za dve leti. Zato ni v nasprotju z zakonom, če disciplinsko komisijo izvoli za to pristojni organ podjetja oziroma družbe in ne delavci neposredno, kot tudi ne, če so člani disciplinske komisije le delavci podjetja oziroma družbe.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, trpi sama svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP-77). Navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, zato trpi svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).