Jedro

Tožena stranka je tretji osebi poravnala škodo, ki jo je povzročil tožnik, kar pomeni, da je imela zoper tožnika regresni zahtevek. Ta zahtevek bi morala uveljavljati skladno z zakonom, brez pisnega soglasja tožnika zaradi regresnega zahtevka ni mogla zakonito zadržati izplačila plače oziroma ga pobotati s plačo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 237,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje, mu povrne znesek 696,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2009 dalje in mu povrne stroške postopka v višini 68,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka. Zavrnilo je višje obrestne zahtevke tožnika.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da izpodbijana sodba temelji izključno na neresničnih izjavah tožnika. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče B.M., ki bi lahko potrdila, koliko pogovorov in kontaktov ter ustnih dogovorov je bilo v soglasju s tožnikom. Prav tako bi sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe moralo kontaktirati preddelavce, delovodje in razporejevalce tako iz tožene stranke kakor tudi odgovorne v L.K. V prisotnosti tožnika so zatrjevali, da bo del škode poravnan iz podjetja, v katerem je tožnik zaposlen, del pa iz njegove plače. Tožena stranka je bila dolžna tudi upoštevati navodila nadrejenih iz L.K., da tožnika ne razporejajo na delo upravljavca stroja, temveč na slabše plačano delo. Tožena stranka sicer res nima pisnih privoljenj tožnika, temveč le ustna, kar pa potrjujejo številne priče. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka izpodbija celotno prvostopenjsko sodbo, vendar je očitno, da ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo le v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo izključno na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede domnevnega ustnega dogovora s tožnikom o poravnavi škode, ki naj bi jo povzročil tožnik. Vendar pa dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče B.M., saj domnevni ustni dogovor oziroma ustno soglasje tožnika, da se škoda poračuna pri izplačilu plače, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Drugi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) namreč izrecno določa, da delodajalec brez delavčevega pisnega soglasja ne sme pobotati svoje terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni dal pisnega soglasja za pobot, kakršnega je tožena stranka izvedla, zato morebitni ustni dogovori v tej smeri ne bi mogli povzročiti drugačne odločitve sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer navajala, da je iz plačilne liste tožnika za april 2006 razviden le odtegljaj v višini 35.975,00 SIT oziroma 149,89 EUR, zaradi česar je tožbeni zahtevek „prikazan neresnično in tendeciozno“. Vendar pa se je sodišče pri odločanju o višini zahtevka iz naslova neupravičenega pobota domnevne terjatve tožene stranke z obveznostjo izplačila plače utemeljeno oprlo na dopis tožene stranke z dne 23. 3. 2009, naslovljen na tožnikovega pooblaščenca. V tem dopisu tožena stranka namreč sama navaja, da naj bi tožnik zaradi drobnih prometnih prekrškov povzročil nastanek materialne škode v skupnem znesku 2.051,21 EUR, da je poravnal znesek 696,42 EUR in da mu zadnje čase odtegljaji niso bili odbiti od plače zaradi pomanjkanja dela za toženo stranko v L.K. Tudi tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da mu je bil od plač odtegnjen v citiranem dopisu navedeni znesek.

Glede na to, da 2. odstavek 136. člena ZDR izrecno zahteva pisno soglasje delavca za izvršitev pobota, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževani znesek, saj je bil pobot opravljen nezakonito. Iz dopisov tožene stranke je razvidno, da je ta L.K. že poravnala škodo, ki naj bi jo povzročil tožnik, kar pomeni, da je tožena stranka zoper tožnika imela regresni zahtevek v smislu določbe tretjega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Vendar bi tožena stranka tak zahtevek morala uveljavljati v skladu z zakonom, ni pa imela pooblastila, da brez pisnega soglasja tožnika zadrži del njegove plače. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe moralo kontaktirati preddelavce, delovodje in razporejevalce, zaposlene pri toženi stranki in v L.K., saj tožena stranka takšnega dokaznega predloga ni podala.

Pritožba vsebinsko niti ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede obveznosti plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, kar je razumljivo, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da povračilu dela regresa niti ne oporeka, da pa skuša to obveznost poravnati v medsebojnem pobotu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen najmanj do takšnega sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009, kakršnega vtožuje. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo pred 1. julijem in sicer 5. 6. 2009, zato je bil v skladu z določbo 4. odstavka 131. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 162. člena ZDR upravičen do 5/12 celotnega regresa za letni dopust, kar je celo več, kot pa tožnik vtožuje.

Odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od samovoljno zadržane plače tečejo od 3. 4. 2009, pa je itak v korist tožene stranke, saj gre dejansko za zahtevek za plačilo premalo izplačane plače in bi zaradi tega zakonske zamudne obresti lahko tekle že od dneva, ko je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom vsakomesečne razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zakonske zamudne obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust dosodilo od njegove zapadlosti dalje, to je od 1. 7. 2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.