Jedro

V primeru obstoja škode na vozilu po principu totalne škode že dolgo in dosledno velja stališče sodne prakse, da je možno takšno škodo ocenjevati le po cenah v času izdaje sodne odločbe, saj se s tem zagotovi, da tožnik prejme odškodnino v višini valorizirane vrednosti vozila glede na čas sojenja. Seveda pa so v tem primeru oškodovancu pripadale zamudne obresti šele od ocenitve te škode (blizu časa sojenja) dalje, saj so v znatnem časovnem obdobju trajanja pravde v bistvu obresti vsebovale v znatnem delu tudi valorizacijski faktor. Res je, da bi tožeči stranki tudi od odškodnine za to obliko škode po sedaj veljavni pravni ureditvi pripadale zamudne obresti od 1.1.2002 dalje (najprej v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, nato pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti), saj gre v tem primeru za tako imenovano nečisto denarno terjatev. Vendar pa je tožeča stranka v tem delu tožbenega zahtevka, ki sloni na oceni škode blizu časa sojenja, to pa je predmet drugega subsidiarnega tožbenega zahtevka, začetek teka zamudnih obresti zahtevala šele od časa cenitve, to je od 27.1.2008 dalje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, s tem, da se k izreku izpodbijane sodbe pod točko IV. doda še naslednji tekst: "Del primarnega tožbenega zahtevka naveden pod točko 1.a modificiranega tožbenega zahtevka tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2008 ter celotni prvi subsidirani tožbeni zahtevek pod točko 1.b tožbenega petita po tožbenem zahtevku oblikovanem v pripravljalni vlogi z dne 17.3.2008, se zavrneta." Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.534,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.050,00 EUR od 1.1.2002 dalje do plačila in od zneska 4.284,80 EUR od 27.1.2008 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku nad 5.334,80 EUR ter drugačen obrestni zahtevek. Toženi stranki je tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.585,09 EUR, tožeči stranki pa povračilo pravdnih stroškov stranskega intervenienta v višini 380,11 EUR, v obeh primerih v roku 15 dni po prejemu sodbe, do takrat brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. Iz obrazložitve sodbe se da razbrati, da je tako sodišče obravnavalo oziroma odločalo o delu primarnega tožbenega zahtevka v delu odškodnine za negmotno škodo, vsebovanem v modificiranem tožbenem zahtevku v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2008 kot primarnem tožbenem zahtevku in to pod točko 2 tega zahtevka, nadalje pa je v bistvu odločalo o drugem subsidiarnem tožbenem zahtevku glede odškodnine za gmotno škodo, vsebovanem pod točko 1.c tožbenega petita, oblikovanega v pripravljalni vlogi z dne 17.3.2008. Glede odškodnine za negmotno škodo (v tej smeri je tožeča stranka zahtevala odškodnino v višini 3.338,40 EUR za telesne bolečine in za strah odškodnino v znesku 2.086,46 EUR) je prisodilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 1.100,00 EUR in za strah v znesku 1.000,00 EUR po višini, odbilo pa nato 50% na račun ugotovljene soodgovornosti samega tožnika za obravnavano škodo. Pri odškodnini za gmotno škodo glede na poškodovanje osebnega vozila je izhajalo iz stališča, da pripade tožniku odškodnina po principu totalne škode, ovrednotene po cenah blizu časa izdaje sodne odločbe in nato tudi priznalo tek zamudnih obresti od časa cenitve te škode dalje (27.1.2008). Pri odškodnini za negmotno škodo je začetek teka zakonskih zamudnih obresti določilo na 1.1.2002. Tudi pri odškodnini za gmotno škodo, ugotovljeno na navedeni način, je nato odbilo 50% na račun soodgovornosti tožnika.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo napada v njenem zavrnilnem delu tako glede odškodnine za negmotno škodo kot tudi glede odškodnine za gmotno škodo. Sama sicer izhaja iz soodgovornostnega razmerja v obsegu 50% sokrivde samega tožnika, glede višine odškodnine za negmotno škodo pa meni, da jo je sodišče prve stopnje prisodilo v prenizkem znesku in da takšna odločitev ne ustreza pravilni uporabi odškodninskopravnih norm. V delu odškodnine za gmotno škodo pritožba graja pristop sodišča prve stopnje, ki je očitno obravnavalo drugi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne da bi zavrnilo preostala dva, s čimer da je zagrešilo postopkovno kršitev, sicer pa pritožba glede same višine odškodnine za gmotno škodo še vedno vztraja na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni te izhajati iz vrednosti stroškov popravila avtomobila v juliju 1991 in od takrat dalje priznati tek zamudnih obresti (predmet primarnega tožbenega zahtevka v delu odškodnine za gmotno škodo). Pritožbena graja zajema tudi očitek nepravilnosti ocene izvedenca Jagra v zvezi z ugotavljanjem nove nabavne vrednosti poškodovanega vozila, prav tako pa ta pritožba graja tudi v določenem delu stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka predlaga spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v skladu s pritožbenimi stališči iz te pritožbe, ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Pritožba tožene stranke graja obsodilni del prvostopenjske sodbe, prav tako ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s tem da prav tako predlaga najprej spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno pa tudi ta pritožnica predlaga razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji s ponovljenim sojenjem pred sodiščem prve stopnje (enako podrejeno tudi tožeča stranka). Ta pritožba graja dejansko in pravno oceno sodišča prve stopnje o soodgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo, za katero meni, da je vzročno povezana zgolj z nepravilnim ravnanjem samega tožnika kot prometnega udeleženca.

V vloženih pritožbenih odgovorih se pravdni stranki ob oporekanju pritožbenim navedbam zavzemata za zavrnitev pritožbe druge pravdne stranke kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP ter v okviru tako izvršenega pritožbenega preizkusa ocenilo, da je izpodbijana odločitev sicer materialnopravno sprejemljiva in oprta na dovolj razjasnjeno dejansko stanje (s tem da je ob pravilni uporabi materialnega prava samo dopolnilo izrek napadene sodbe v navedeni smeri). Prav tako pa po mnenju pritožbenega sodišča prvo sodišče ni zagrešilo procesnih kršitev takšne teže, da bi vodile k razveljavitvi sodbe iz procesnih razlogov. Predvsem pa pritožbeno sodišče najprej povzema sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, samo pa še dodaja: Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti prvostopenjske ocene o obstoju deljene odgovornosti za nastalo tožnikovo škodo, ki zajema tudi polovični soprispevek tožene stranke in prav tako ne glede ugotovljenega razmerja deljene odgovornosti (tega ne sprejema zgolj tožena stranka). Prometne kršitve samega tožnika, ki jih pritožba poudarja (neprilagojena hitrost vožnje glede na stanje oz. okoliščine na cestišču) je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo in imelo v vidu. Po drugi strani pa tožena stranka ne sme prezreti, da je postavljena barikada predstavljala oviro na tožnikovem voznem pasu in da je s postavitvijo barikade, ne da bi bila ta ustrezno označena in osvetljena (kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje) tožena stranka prav tako zagrešila protipravno ravnanje enako hude teže kot je ravnanje samega tožnika v prometu. V tej smeri pritožbeno sodišče povzema dokazne in dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Trditev pritožbe, da je tožnik vozil celo s hitrostjo cca. 100 km/h ni z ničemer potrjena, sicer pa pritožba sama navaja, da je takšna ocena le plod subjektivne zaznave voznika A.R. Tako nikakor ni mogoče pritrditi stališču pritožbe tožene stranke, da je mogoče izključno krivdo za tožnikovo krivdo iskati zgolj v nepravilnem ravnanju njega samega kot prometnega udeleženca, ko pa je vendar šlo za zaporo njegove voznega pasu s postavljeno barikado.

Tožena stranka se ne more razbremeniti s sklicevanjem na potrebnost posebnih ukrepov glede na tedanjo agresijo na Republiko Slovenijo, kot je na primer omejitev gibanja udeležencev v prometu, zapore cest in podobno. V kolikor je šlo za stanje, kjer je bila sicer upravičena uporaba takšnih obrambnih ukrepov (na primer postavitev barikad), bi morala tožena stranka vseeno po drugi strani poskrbeti za zadostno varnost udeležencev v cestnem prometu. Zgolj opozarjanje na postavitev barikad po radiu, televiziji in preko različnih časopisov, kar pritožba poudarja (tudi poročanje preko tiskovne konference v Cankarjevem domu) po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje, saj je pač spremljanje dogodkov preko medijev pri ljudeh različno intenzivno in ne doseže vedno svojega namena, prav gotovo pa tudi ni moglo zajemati obvestila o natančnih lokacijah barikad. Država bi kljub posebnim razmeram vseeno morala poskrbeti za varnost cestnega prometa, saj zgolj obstoj navedenih posebnih okoliščin ni mogel izničiti veljavnosti in pravnih učinkov predpisov, ki so urejali cestni promet. Na drugi strani pa le ni mogoče prezreti, da je sicer tožnik vozil z neprilagojeno hitrostjo glede na dane razmere, vendar pa ni presegal dovoljene hitrosti v skladu s splošnimi omejitvami, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa pod opr. št. K ... takratnega Temeljnega sodišča v ..., enote v ..., ki ga je sodišče prve stopnje v dokazne namene vpogledalo. Ob tako ugotovljenih dejstvih se pokaže prvostopenjska ocena o polovičnem deležu soodgovornosti za nastalo škodo pri tožniku na strani tožene stranke kot povsem primerna in pravilna. Pritožbi tožene stranke, ki se nanaša na temelj vtoževane obveznosti tožeče stranke, tako ni mogoče priznati uspeha in se nasprotna pritožbena izvajanja iz te pritožbe zavračajo kot neutemeljena.

V zvezi z višino prisojene odškodnine za tožnikovo negmotno škodo (telesne bolečine in strah), kar je predmet pritožbene graje iz pritožbe tožeče stranke, pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnopravnih norm, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, prav tako poudarja, da nima pomislekov glede primernosti višine prisojene odškodnine za uveljavljani obliki negmotne škode tožnika. Sodišče prve stopnje pravilno povzema, da je v bistvu tožnik v obravnavani nezgodi utrpel le odrgnine v predelu čela in levega zgornjega uda, pretres možganov je bil le lažje stopnje, defekt roženice desnega očesa pa je bil le površinski in tako hudih telesnih bolečin sploh ni trpel. Srednje hude bolečine so le trajale tudi sorazmerno krajši čas (3 - 4 dni), nato so obstojale sicer lahke bolečine v trajanju 3 - 4 tedne po nezgodi, vendar je pa očitno v tem primeru šlo le za lažjo intenziteto telesnih bolečin. Iz izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke O., ki ga je sodišče prve stopnje v dokazne namene vpogledalo in ga tudi povzema (list. št. 41 - 48 spisa) pa tudi ne izhaja, da bi tožnik trpel kakšne obremenjujoče neugodnosti med zdravljenjem. Ob tako ugotovljeni stopnji njegove negmotne škode te oblike se pokaže prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 1.100,00 EUR kot povsem primerna in pravična denarna satisfakcija za to obliko negmotne škode tožnika. Nasprotnemu pritožbenemu stališču ni mogoče slediti.

Enako velja glede odškodnine za strah. Tudi tu je sodišče prve stopnje upoštevalo obstoj, trajanje in intenziteto tako primarnega kot sekundarnega strahu pri tožniku ter tudi imelo v vidu dejstvo, da je bil sekundarni strah občasno intenzivnejši zaradi strahu pred morebitno okvaro vida na desnem očesu. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča ob tako ugotovljeni stopnji te škode denarna odškodnina v znesku 1.100,00 EUR povsem primerna in predstavlja prav tako primerno satisfakcijo za to obliko škode pri tožniku, odškodnina za obe obliki negmotne škode pa je tudi primerno vpeta v nivo višin odškodnin, kot jih določajo sodišča v primeru drugih oškodovancev s podobnimi škodami oziroma v sorazmerju z znatno hujšimi škodami. Tudi v tej smeri pritožbenemu zavzemanju za prisojo višje denarne odškodnine ni mogoče slediti.

Pritožbi tožeče stranke tudi ni mogoče priznati uspeha v zvezi z grajo odločitve o prisoji odškodnine za materialno škodo nastalo tožniku zaradi poškodovanja osebnega vozila, udeleženega v prometni nezgodi. Sprejemljiv je tudi izvršen pristop sodišča prve stopnje k ugotavljanju obsega in višine te škode, ko je izhajalo iz ocene škode po principu totalne škode v začetku leta 2008 (tedaj blizu izdaje sodne odločbe), ne pa višine škode, ki bi jo bilo mogoče ugotoviti izhajajoč iz stroškov popravila (tedaj že nastalih stroškov odprave škode), niti ne izhajajoč iz ocene škode po cenah v času škodnega dogodka oziroma vložitve tožbe. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno ocenilo, da je pri tožeči stranki v zvezi z njenimi navajanji dejstev glede odprave škode s strani samega tožnika oziroma izvršenega popravila avtomobila, nastopila prekluzija v smislu člena 286 ZPP. Takšna ocena je povsem pravilna. Tožeča stranka nikakor ne more spregledati, da je cel čas dolgega trajanja pravde sama navajala, da je treba škodo na vozilu ocenjevati po principu totalne škode, vse do povsem zaključne faze pravde, tedaj že znatno po uveljavitvi novele ZPP, ki je uzakonila načelo eventualne maksime v sedanjem obsegu. V primeru obstoja škode na vozilu po principu totalne škode pa že dolgo in dosledno velja stališče sodne prakse, da je možno takšno škodo ocenjevati le po cenah v času izdaje sodne odločbe, saj se s tem zagotovi, da tožnik prejme odškodnino v višini valorizirane vrednosti vozila glede na čas sojenja. Seveda pa so v tem primeru oškodovancu pripadale zamudne obresti šele od ocenitve te škode (blizu časa sojenja) dalje, saj so v znetnem časovnem obdobju trajanja pravde v bistvu obresti vsebovale v znatnem delu tudi valorizacijski faktor. Res je, da bi tožeči stranki tudi od odškodnine za to obliko škode po sedaj veljavni pravni ureditvi pripadale zamudne obresti od 1.1.2002 dalje (najprej v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, nato pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti), saj gre v tem primeru za tako imenovano nečisto denarno terjatev. Vendar pa je tožeča stranka v tem delu tožbenega zahtevka, ki sloni na oceni škode blizu časa sojenja, to pa je predmet drugega subsidiarnega tožbenega zahtevka, začetek teka zamudnih obresti zahtevala šele od časa cenitve, to je od 27.1.2008 dalje.

Nasprotna pritožbena izvajanja iz pritožbe tožeče stranke v zvezi s prisojo odškodnine za gmotno škodo zaradi poškodovanega osebnega vozila, na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo imeti vpliva. Glede na vse navedeno tožeča stranka tudi ne more zahtevati odškodnino v višini ocene škode po cenah na dan vložitve tožbe in tek zamudnih obresti od takrat dalje. Prav tako pa ne more biti utemeljeno njeno zavzemanje za prisojo odškodnine v višini stroškov popravila avtomobila po cenah v juniju 1991, ko naj bi tožnikova terjatev prešla v čisto denarno terjatev, zaradi že navedene prekluzije, kot je to pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Trditev tožnika, da je že v tožbi, vloženi 1.6.1994 postavil zahtevek na plačilo odškodnine po cenah v času odprave škode na avtu, ki je bila odpravljena s popravilom avta v juliju 1991, kar naj bi vseboval tudi cenilni zapisnik Zavarovalnice Maribor d.d. z dne 11.7.1991, ni utemeljena in je v določeni meri celo protispisna. Že v tožbi tožnik poudarja, da je tudi navedena zavarovalnica škodo ocenjevala po principu totalne škode in temu je sledil tudi sam pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Tudi še v času vložitve v pritožbi navedenega sedmega pripravljalnega spisa z dne 6.2.2004, ki je po stališču pritožbe bil vložen že pred prvim narokom po sprejetju ZPP z leta 1999, je pri oblikovanju tožbenega zahtevka tožeča stranka še izhajala iz obstoječe totalne škode na vozilu. Res je, da je tožeča stranka ves čas stala na stališču, da tudi pri oceni škode po principu totalne škode tožniku pripadajo zamudne obresti od začetne ocene škode v času škodnega dogodka, vendar pa takšno stališče glede na vse navedeno nikakor ni pravilno in utemeljeno. Trditev tožeče stranke podana v zaključni fazi pravde, da je treba pri oceni škode izhajati iz stroškov popravila, je bila dejansko takrat nova in je pomenila v bistvu navajanje nove dejanske podlage. Zato so utemeljeno pravila o prekluziji učinkovala. Na nastop procesne prekluzije v navedeni smeri pa mora paziti tudi pravdno sodišče samo. Tako pa se pokaže kot pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zamudnih obresti od odškodnine za to gmotno škodo tožnika, saj gre za nečisto denarno terjatev. Citiranje judikatnega primera revizijskega sodišča, ko je tovrstna odškodninska terjatev prešla v čisto denarno terjatev, se nanaša ravno na primere, ko ocena škode utemeljeno temelji na stroških odprave škode oziroma popravilu vozila. V danem primeru pa glede na nastalo prekluzijo tovrstna ocena ni upoštevna. S prisojo odškodnine za to gmotno škodo tožnika po cenah blizu časa sojenja tudi ni prizadeta pravica oškodovanca do popolne odškodnine (določbe člena 190 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, na katere se sklicuje pritožba), saj aktualna ocena škode blizu časa sojenja zagotavlja oškodovancu prejem odškodnine v višini valorizirane vrednosti vozila. Zamudne obresti pa itak tečejo od časa ocenitve dalje.

Pritožbena graja na račun ocene izvedenca pri ocenjevanju tožnikove škode na dan 27.1.2008, prav tako ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj je izvedenec v zadostni meri utemeljil svoj pristop pri ugotavljanju škode in tudi ugotavljanju nove nabavne vrednosti tožnikovega vozila, kar je moglo biti znano pravdnima strankama, pa v tej smeri pritožnica pritegnitve morebitnega nadaljnjega izvedenca te stroke ni predlagala.

Tudi pritožbena graja tožeče stranke na račun izvršene stroškovne odmere ni utemeljena. Pri odmeri pravdnih stroškov stranskega intervenienta je sicer sodišče prve stopnje res priznalo nagrado v višini 100 tarifnih točk za konferenco s stranko, vendar pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da ta konferenca s stranko ni bila povezana s sestavo kakršnekoli vloge. Edino v tem primeru velja stališče sodne prakse, da nagrada za sestavo same vloge konzumira tudi nagrado za konferenco s stranko. Pri priznanju povračila za odsotnost iz pisarne v obsegu 16o tarifnih točk (prihod pooblaščenca iz Ljubljane) je pač sodišče prve stopnje izhajalo iz nekoliko ohlapnejše ocene potrebnega časa za odsotnost tega, kar je po mnenju pritožbenega sodišča povsem dopustna toleranca in tudi tovrstna pritožbena graja ni utemeljena.

Iz obrazložitve sodbe tako izhaja, da je kot rečeno sodišče prve stopnje pri odločitvi za negmotno škodo obravnavalo tovrstni del primarnega tožbenega zahtevka, pri odškodnini za gmotno škodo pa drugi podrejeni tožbeni zahtevek. Res je, da bi moralo v izreku sodbe odločiti tudi o usodi preostalega dela primarnega tožbenega zahtevka ter prvega subsidiarnega tožbenega zahtevka, kar pa izrek sodbe ne vsebuje (to pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja). Vendar pa iz razlogov sodbe vseeno izhaja, da se je sodišče prve stopnje odločilo za obravnavanje drugega podrejenega tožbenega zahtevka v zvezi z odškodnino za gmotno škodo in odločanje o tem, ker je ocenilo, da je to utemeljeno. Tako se izpodbijana odločitev vseeno da preizkusiti, čeprav sodišče prve stopnje res ni ravnalo procesno povsem pravilno, ko ni o vseh tožbenih zahtevkih odločilo v izreku sodbe. Vendar pa je glede na posebne okoliščine obravnavanega primera, ko je v bistvu dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka pri vseh zahtevkih ista, različen je le pristop pri ugotavljanju obsega in višine škode, pritožbeno sodišče smelo samo v okviru pravilne uporabe materialnega prava (4. točka člena 358 ZPP) izrek napadene sodbe dopolniti tako, da je vneslo še tekst odločitve o zavrnitvi dela primarnega tožbenega zahtevka in prvega podrejenega tožbenega zahtevka, kar je v skladu s prvostopenjsko odločitvijo, razvidno sicer iz razlogov sodbe. Sicer pa glede na vse navedeno pritožbama ni bilo mogoče ugoditi in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 365 ZPP in je plod pritožbenega neuspeha pravdnih strank. Stroški vloženih pritožbenih odgovorov, s katerima pravdni stranki nista bistveno prispevali k razjasnitvi spornega razmerja, pa niso potrebni pravdni stroški in jih ni mogoče naprtiti v breme druge pravdne stranke.