Jedro

Brez soglasja naročnika se sme prevzemnik naročila odmakniti od naročila samo v primeru, če ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega drugega vzroka ne more vprašati za soglasje, vendar zgolj v kolikor po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi (1. odst. 752. člena ZOR). Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah sicer sklicevala na nujnost izvedbe spornih del, kjer naj bi bil obseg potrebnih dodatnih del ugotovljen šele potem, ko je bila streha na objektu že odkrita. Takšne trditve bi sicer bile lahko ustrezna podlaga v smislu 1. odst. 752. člena ZOR za odmik od naročila brez soglasja naročnika. Vendar bi tožeča stranka v tem okviru morala hkrati podati konkretizirane trditve glede okoliščin, na podlagi katerih je utemeljeno mislila, da je odmik od naročila v naročiteljevem interesu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku

58.313,00 SIT, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v okviru sodbe in sklepa opr. št. VI Pg 232/2003-32 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/11051, z dne 28.12.2001 razveljavi v 1. točki izreka za znesek 844.607,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 52.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2001 do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). v preostalem delu je citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka zaradi delnega umika tožbe razveljavilo in postopek ustavilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 206.817,34 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2004 do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo (2. in 3. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano opredelila morebitnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v tem smislu izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, pri čemer tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na dokazno oceno izpovedi zaslišane priče M.H. se pritožbeno sodišče v celoti strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, po kateri je na osnovi izvedenih dokazov sklepalo, da tožeča stranka ni imela mandata s strani lastnikov spornega objekta za izvedbo del v obsegu, ki so presegala dela opredeljena s pogodbo št. 3/30-23/00. Pritožba torej ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za izvedbo dodatnih del in s tem odmik od naročila ni pridobila soglasja etažnih lastnikov za sklenitev spornega aneksa. Brez soglasja naročnika se sme prevzemnik naročila odmakniti od naročila samo v primeru, če ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega drugega vzroka ne more vprašati za soglasje, vendar zgolj v kolikor po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi (1. odst. 752. člena ZOR). Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah sicer sklicevala na nujnost izvedbe spornih del, kjer naj bi bil obseg potrebnih dodatnih del ugotovljen šele potem, ko je bila streha na objektu že odkrita. Takšne trditve bi sicer bile lahko ustrezna podlaga v smislu 1. odst. 752. člena ZOR za odmik od naročila brez soglasja naročnika. Vendar bi tožeča stranka v tem okviru morala hkrati podati konkretizirane trditve glede okoliščin, na podlagi katerih je utemeljeno mislila, da je odmik od naročila v naročiteljevem interesu. Tožeča stranka se je v tem smislu v trditvenih navedbah sklicevala zgolj na nujnost opravljenih dodatnih del za kvalitetno sanacijo strehe. Tožeča stranka torej ni ponudila vseh ustreznih trditev v smislu dejanske podlage iz 1. odst. 752. člena ZOR, zato je sodišče prve stopnje podlago tožbenemu zahtevku pravilno presojalo zgolj v okviru 2. odst. 752. člena ZOR, to je v smislu upravičenosti tožeče stranke do vtoževanega zneska kot poslovodje brez naročila (220. člen ZOR). V tem okviru bi bila tožeča stranka upravičena do povrnitve potrebnih in koristnih izdatkov, zgolj, če bi šlo za nujna in neodložljiva dela. Obseg upravičenj poslovodje brez naročila je v tem okviru ožji od prevzemnika naročila iz 1. odst. 752. člena ZOR, saj za prevzemnika naročila zadostuje, da izkaže, da je utemeljeno mislil, da je odmik od naročila v naročiteljevem interesu. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je na podlagi dokazne ocene izpovedi zaslišane priče M.H. ugotovilo, da ne gre za neodložljiva dela, ki bi jih morala izvršiti tožeča stranka. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče, da bi bila v primeru neizvedbe dodatniih del izvedba del nekvalitetna in nesolidna. Priča je namreč posledico neizvedbe del pojasnila v smislu potrebnih vzdrževalnih del z barvanjem pločevine, ki ne bi bila zamenjana. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklepalo, da zgolj povečani stroški za vzdrževanje stare pločevine na strehi ne predstavljajo okoliščine, ki bi utemeljevala nujnost opravljenih dodatnih del. Glede v pritožbi zatrjevane nenadomestljive škode pa pritožbeno sodišče tudi sicer trditev o bistveno manjših stroških vzdrževanja ne more preizkusiti, saj tovrstne trditve niso konkretizirane. V zvezi z zatrjevano preprečitev škode ob odprti strehi v primeru dežja, pa se je tožeča stranka na to škodo sklicevala zgolj kot grozečo škodo v primeru čakanja na pridobitev soglasja s strani naročnikov. Ker torej ni bilo ovir, da bi tožeča stranka zagotovila realizacijo pogodbe v okviru mandata s strani naročnikov, ne bi šlo za zamudo očitne koristi tožeče stranke v primeru nerealizacije del po spornem aneksu.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenim očitkom glede materialnopravno zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje v delu, ko je utemeljilo zavrnitev zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.

Sodišče prve stopnje je v tem smislu navedeno podlago izključilo z utemeljitvijo, da je tožeča stranka nastopala v razmerju do etažnih lastnikov na pogodbeni podlagi. Sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pogodbeno podlago iz mandatne pogodbe v delu, ki se nanaša na dela po spornem aneksu tožeče stranke z izvajalcem izrecno izključilo, ker je ugotovilo, da niso podane predpostavke iz 752. člena ZOR. Izključitev pogodbene podlage pa samo po sebi še ne izključuje morebitnega obogatitvenega zahtevka, v kolikor bi tožeča stranka zatrjevala in dokazala potrebne predpostavke skladno z 2. odst. 210. člena ZOR. Pritožnica sicer pravilno navaja, kot pravno relevantno dejstvo v tem okviru prehod premoženja v sfero druge osebe. Tožeča stranka pa bi v zvezi z okoriščanjem tožene stranke morala ponuditi ustrezne trditve in predlagati dokaze. Takšne podlage pa tožeča stranka ne more utemeljevati zgolj s trditvami o višini stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s plačilom izvajalca po aneksu, za katerega ni imela podlage v naročilu tožeče stranke. Iz navedenih razlogov se tako izkaže odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

Kot izhaja iz gornjih ugotovitev, tožeča stranka ni izkazala v pritožbi zatrjevanih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je na osnovi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, njegova odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk, povečanih za 20% DDV) v skladu z veljavno Odvetniško tarifo ter za plačano takso (8.550,00 SIT) in za izkazane poštne stroške (263,00 SIT). V primeru neplačila odmerjenih stroškov v naloženem roku je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (1. odst. 378. člena OZ).