Jedro

Sklep o priporu (odreditvi ali podaljšanju) se ne more izpodbijati "kot sodni postopek" v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, sicer bi šlo za nedovoljeno podaljševanje zakonskega prekluzivnega roka, predpisanega za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu med kazenskim postopkom.

Za izrek varnostnega ukrepa po 66. členu KZ ni pomembno, ali je bil storilec v času kaznivega dejanja pod vplivom alkohola ali mamil, marveč je odločilno, da je kaznivo dejanje storil zaradi odvisnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega V.S. in obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca se oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.3.2005 sta bila imenovana obsojenca spoznana za kriva: V.P. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ (točka V/1,2,3), V.S. pa nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ (točka VI/1a,b,c) ter nadaljevanega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ (točka VI/2a,b,c). V.P. je bila izrečena kazen tri leta in deset mesecev zapora, V.S. pa je bila za prvo navedeno dejanje določena kazen eno leto in deset mesecev zapora, za drugo dejanje pa kazen štiri mesece zapora, nato pa mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen dve leti zapora. Obsojenca sta dolžna deloma povrniti stroške kazenskega postopka, plačila povprečnine pa sta bila oproščena (4. odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.9.2005 prvostopenjsko sodbo deloma razveljavilo glede obsojenih D.S. in S.P. (točka I drugostopenjske sodbe), glede obsojenega V.S. pa jo je spremenilo tako, (točka II), da je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 18.3.2004 od 7.00 ure do 20.3.2004 do 17.47 ure, v ostalem pa je pritožbe V.S., njegove zagovornice, obsojenega V.P. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornik obsojenega V.S., odvetnik L.K. ter obsojeni V.P. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: prvi zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, obsojeni V.P. pa je zahtevo vložil iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Oba sta predlagala, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na obe zahtevi za varstvo zakonitosti odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj ju Vrhovno sodišče zavrne, ker sta neutemeljeni. Glede prve zahteve ugotavlja, da zagovornik obsojenega V.S. ne konkretizira zatrjevanega precejšnega nasprotja v razlogih prvostopenjske in drugostopenjske sodbe. Glede kršitve obdolženčeve pravice do obrambe pa navaja, da obramba, ki je predlagala odreditev izvedenca medicinske stroke v zvezi z ugotavljanjem obdolženčeve prištevnosti, ni utemeljila pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti, zato je sodišče utemeljeno štelo, da je izvajanje tega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč.

V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega V.P. ugotavlja, da je izrek sodbe popoln in da ne držijo vložnikove navedbe, da sodba ni določno opredelila količine, vrste in cene mamil, ki jih je obsojenec prodal ali nameraval prodati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila pri preiskavi zemljišča in najdbi heroina navzoči obe priči, zato nasprotno zatrjevanje obsojenca ni utemeljeno. Ne drži tudi trditev, da je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bil v zadevi predsednik senata sodnik A.K., ki je poprej odločal o podaljšanju pripora obsojencu; po 4. točki 39. člena ZKP namreč to ni razlog za izločitev sodnika. Obsojencu tudi ni bila kršena pravica obrambe, ker se zaradi amnezije ni mogel zagovarjati, sodišče pa je štelo, da se zagovoru odpoveduje, saj je na obravnavi dne 28.9.2004 izjavil, da naj se šteje, da se bo branil z molkom. Z ostalimi navedbami obsojenec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

1. K zahtevi zagovornika obsojenega V.S. - Zagovornik najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi v obeh izpodbijanih sodbah v precejšnjem nasprotju: v zvezi z varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov po 66. členu KZ sodišči ugotavljata, da obsojenec ni bil zmožen premagati odvisnosti od mamil (zagovornik na podlagi tega sklepa, da naj bi bila obsojenčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana), to pa naj bi bilo v nasprotju z ugotovitvijo sodišč, da je bil obsojenec ob izvrševanju kaznivega dejanja popolnoma prišteven.

- Kršena naj bi bila tudi obsojenčeva pravica obrambe, ker je sodišče zavrnilo zagovornikov dokazni predlog, da naj se z izvedencem psihiatrom presodi vprašanje obsojenčeve prištevnosti; obsojenec je namreč še vedno odvisnik od mamil, stopnja prištevnosti pa je pomembna okoliščina tako za presojo kazenske odgovornosti kot tudi za izbiro in odmero kazenske sankcije.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZPP) v smislu zagovornika navedb pod prvo alinejo je podana, kadar so si razlogi sodbe glede odločilnih dejstev v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Že na podlagi jezikovne razlage določbe je jasno, da zatrjevanje nasprotja lahko izhaja le iz drugačne oziroma različne utemeljitve istega odločilnega dejstva. Takšno nasprotje pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

Sodišče prve stopnje (sodba, stran 45) ugotavlja obstoj zakonskih pogojev za izrek varnostnega ukrepa po 66. členu KZ, to je da je obsojenec kaznivo dejanje storil zaradi odvisnosti od mamil in da obstaja nevarnost, da bo ponavljal kazniva dejanja, kar utemelji z ugotovitvijo, da obsojencu med kazenskim postopkom ni uspelo premagati odvisnosti od mamil in da je izgubil službo. V tej zvezi sodišče prve stopnje nikjer ne ugotavlja, da naj bi bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja "bistveno zmanjšano prišteven", kot domneva vložnik zahteve. (Zahteva ne uveljavlja, da lahko sodišče o uporabi tega varnostnega ukrepa odloči le, ko si priskrbi izvid in mnenje izvedenca, kot določa 497. člen ZKP in da sodišče druge stopnje sodbe ni razveljavilo po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP).

V zvezi z obsojenčevo kazensko odgovornostjo pa je sodišče prve stopnje na podlagi analize obsojenčevega ravnanja ugotovilo (sodba, stran 42), da "niti v enem trenutku ni dvomilo v obstoj obsojenčeve prištevnosti" in da zato tudi predlog zagovornika za odreditev izvedenca psihiatrične stroke ni utemeljen. Višje sodišče je razlogom prvostopenjske sodbe v tem delu pritrdilo in med drugim pravilno poudarilo, da za izrek varnostnega ukrepa po 66. členu KZ ni pomembno, ali je bil storilec v času kaznivega dejanja pod vplivom alkohola ali mamil, marveč je odločilno, da je kaznivo dejanje storil zaradi odvisnosti. V ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obsojenec še vedno zasvojen z mamili in da je bil v času storitve kaznivega dejanja popolnoma prišteven, zato ni nobenega nasprotja; to obstaja zgolj v obrazložitvi zahteve, ki pri (neutemeljenem) uveljavljanju procesne kršitve izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, na katerega pa je Vrhovno sodišče vezano pri presoji kršitev zakona.

V zvezi s kršitvijo pravic obrambe je treba pritrditi načelnim razlogom vložnika zahteve o pomenu prištevnosti kot pomembni sestavini kazenske odgovornosti storilca. Prištevnost je normalno duševno stanje, ki se domneva, z izvedencem ustrezne stroke se ugotavlja samo, kadar obstajajo razlogi za dvom vanjo. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja (stran 42), da sodišče ni našlo podlage za sum v obsojenčevo prištevnost, kar je po prvem odstavku 265. člena ZKP zakonski pogoj za odreditev izvedenca psihiatrične stroke. Zato je utemeljeno in obrazloženo zavrnilo predlog obrambe za izvedbo tega dokaza. Tudi Višje sodišče se je strinjalo z oceno, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker obsojenčeva prištevnost ni bila vprašljiva (sodba, stran 20 in 21). Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga skladno z načelom proste presoje dokazov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj zagovornik ni z verjetnostjo izkazal suma glede obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 265. člena ZKP).

2. K zahtevi obsojenega V.P. Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP smejo upravičenci vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni zakonski določbi zahteve ni mogoče vložiti. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Da se takšen preizkus lahko opravi, morajo biti zatrjevane kršitve zakona določno in natančno navedene.

Vložnik se uvodoma sklicuje na vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti in jih po tematskih sklopih prikaže v točkah I. do VII.. Zaradi preglednosti obrazložitve tudi Vrhovno sodišče na navedbe zahteve odgovarja v enakem zaporedju.

K točkama I in II Zahteva uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba naj ne bi imela nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, konkretno o številu prodaj, o vrsti in ceni droge. Takšno pomanjkljivost sodbe zahteva zatrjuje tako v zvezi s prodajo kokaina D.V. (kaznivo dejanje pod točko V/1, točka I zahteve) kot v zvezi s prodajo heroina P.S. (kaznivo dejanje pod točko V/2, točka II zahteve).

Sodišče mora v sodbi obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe. V primeru obsodilne sodbe so odločilna dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem vsa tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). Ker so tudi podatki o predmetu kaznivega dejanja ter drugi podatki in okoliščine, ki zakonske znake kaznivega dejanja kar najbolj natančno označujejo (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) pomembne sestavine opisa kaznivega dejanja, se mora sodišče v obrazložitvi sodbe tudi do teh opredeliti in povedati ali jih šteje za dokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP).

Obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni mogoče očitati, da glede navedenih podatkov oziroma okoliščin nima nobenih razlogov oziroma, da se do njih ni določno opredelilo. Iz obrazložitve sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko V/1 (stran 30 in 31) izhaja, da sodišče v tem delu v celoti sledi obtožbi. Podaja izčrpno in natančno dokazno presojo in ne verjame D.V., da je dva zavitka kokaina, ki sta mu bila dne 9.3.2004 zasežena, kupil v L., temveč ugotavlja, da ga je kupil od obsojenca, s katerim se je tega dne srečal. Zapisnik o zasegu predmetov in opravljen preliminarni test po ugotovitvi sodišča potrjujeta, da je bil D.V. zasežen kokain v količini 1,92 g, navedeni v opisu kaznivega dejanja. Sodišče je nadalje ugotovilo, da sta obsojenec in V. v času od decembra 2003 do marca 2004 intenzivno komunicirala (po telefonu), da sta "vedela, v zvezi s čim se pogovarjata", ter da je posredna priča kriminalist J.S. "potrdil in zanesljivo opisal okoliščine, v katerih je bilo dano obvestilo". Tudi iz navedenih razlogov sodbe, četudi ne ponavlja konkretnih okoliščin, ki jih pogreša obsojenec v obrazložitvi, dovolj jasno izhaja, da sodišče obtožbo v celoti sprejema in ugotavlja, da je dokazano, da je obsojenec D.V. vsaj petkrat prodal kokain, vsakokrat odmerek od 1 - 2 g, za znesek 10.000 SIT za gram. Zahteva s tem v zvezi ne trdi, da se sodba opira na nedovoljene dokaze, vprašanje prepričljivosti dokazne ocene pa sodi v okvir izpodbijanja dejanskega stanja.

Zaradi smiselno enakih razlogov Vrhovno sodišče zavrača tudi vsebinsko enake očitke zahteve o kršitvi zakona v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko V/2. Na straneh 32 in 33 obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje določno in obrazloženo opredelilo do očitka obtožbe, da je obsojenec v času od začetka aprila 2003 do 31.12.2003 najmanj trikrat tedensko V.S. prodal heroin, vsakokrat od 0,5 g do 1,5 g po ceni od 8.000 do 10.000 SIT za gram. Obtožbo je sprejelo v celoti in se med drugim oprlo tudi na popolno in prepričljivo izpovedbo S. v preiskavi, ki jo v obrazložitvi sodbe v celoti povzema v obsegu, kot izhaja iz izreka sodbe in ugotavlja, da je podprta tudi z drugimi dokazi. Vse ostale obširne navedbe zahteva v tem delu (točka II/1, 2 in 3) sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

K točki III V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 196. člena KZ (točka V/3), kjer sodišče ugotavlja, da je obsojenec zakopano v zemlji hranil skupno 118,12 g heroina zaradi nadaljnje prodaje, vložnik zahteve uveljavlja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP): v opisu kaznivega dejanja se zatrjuje hramba 118,12 g heroina, v odločbi o odvzemu mamila pa količina 118 g (19,9 g in 98,1 g).

Ugotovitev zahteve glede zatrjevanega nasprotja je pravilna, vendar pa je razlika v količini mamila, ki je podlaga za očitek nasprotja v izreku tako majhna (0,12 g), da je v kazensko pravnem smislu glede na celotno količino mamila zanemarljiva in zato ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve, zaradi katere bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Neutemeljene so trditve zahteve glede nezakonitosti preiskave zemljišča, na katerem je bilo najdena droga. Zahteva s tem v zvezi izpostavlja: a. da je bila sporna droga najdena na sosedovem zemljišču, last M.S. in ne na obsojenčevem zemljišču in da je sodišče na ta način hotelo opravičiti nezakonito razširjeno preiskavo na sosedovo zemljišče (točka III/3 zahteve); b. da ob najdbi droge v skladu s tretjim odstavkom 216. člena ZKP nista bili prisotni dve priči; ob tem se vložnik zahteve tudi ne strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega sodišča, da ta določba ni bila kršena in trdi, da je bila v času najdbe mamila priča Z.S. v hiši in da ob sami najdbi ni bila prisotna, zaradi česar domneva, da mu je mamilo podtaknjeno (točka III/5 zahteve); c. izvedba hišne preiskave je bila nezakonita, ker mu kriminalisti niso omogočili prisotnosti in ker A.A., ki jo nižji sodišči štejeta kot njegovo pooblaščenko, takšnega pooblastila ni imela (točka III/6 zahteve).

Z navedenim obsojenec ponavlja stališča obrambe, ki jih je natančno in s prepričljivo argumentacijo zavrnilo že sodišče prve stopnje (sodba, stran 35 - 39), sodišče druge stopnje pa je tej sodbi v celoti pritrdilo (sodba, stran 10 - 11) in kot neutemeljene zavrnilo vse pritožbene navedbe o kršitvah zakona v zvezi z opravljanjem preiskave obsojenčevega zemljišča. Iz ugotovitev pravnomočne sodbe tako izhaja, da je bila z odredbo preiskovalnega sodnika (z dne 16.3.2004) odrejena preiskava stanovanjske hiše na naslovu L. s pritiklinami, med katere po oceni sodišča spada tudi zemljišče, na katerem stoji obsojenčeva stanovanjska hiša. Obsojencu je bila pred preiskavo dana možnost, da je navzoč in da sodeluje pri preiskavi, vendar je to odklonil (zaradi bolečin v roki, zaradi česar je bil odpeljan k zdravniku). Pač pa je bila ob preiskavi navzoča njegova zunajzakonska partnerka A.A., ki jo je zaradi narave razmerja in kot odraslega družinskega člana mogoče šteti kot obsojenčevo zastopnico. Določba prvega odstavka 216. člena ZKP, ki pravi, da ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik, zato tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni bila kršena. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe preiskava tudi ni bila protipravno razširjena na sosedovo zemljišče; mamilo je bilo najdeno na meji s sosedovim zemljiščem ali znotraj obsojenčeve parcele, sosedovo zemljišče je bilo uporabljeno zgolj za dostop za preiskavo. Pravnomočna sodba tudi obširno zavrača očitke o kršitvi tretjega odstavka 216. člena ZKP in ugotavlja, da sta bili med preiskavo navzoči dve polnoletni priči (M.S. in Z.S.) in da ravnanje policije ni bilo odtegnjeno njunemu nadzoru niti v času najdbe mamila. Če vložnik zahteve trdi drugače, znova v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) tudi pojasnilo, zakaj zaslišanje A.A. ni bilo potrebno. Ker po navedenem določbe prvega in tretjega odstavka 216. člena ZKP, kot pravilno ugotavlja pravnomočna sodba, niso bile kršene se vložnik tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev 219. člena ZKP, ko trdi, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na tako pridobljene dokaze.

Zanikanje hrambe heroina, namigovanje, da bi na mestu najdbe utegnil hraniti mamilo tudi kdo drug in trditve, da v izreku sodbe ni naveden motiv, zakaj naj bi obsojenec hranil heroin, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, na katerega je Vrhovno sodišče vezano. Iz enakih razlogov so neupoštevne tudi navedbe: o opustitvi geometrske izmere zemljišča in o neupoštevanju videoposnetka rekonstrukcije najdbe mamila (točka III/4), kar vse naj bi osvetlilo mesto najdbe stekleničke z mamilom. Uveljavljanje enakega nedovoljenega razloga pomeni tudi vložnikovo nestrinjanje z ugotovitvijo Višjega sodišča o dokazni vrednosti video nadzora hiše, ki po oceni vložnika zahteve mesta najdbe mamila ne pokriva ter njegovi dvomi v objektivnost kriminalista J.S., ki je vodil hišno preiskavo (točka III/7). V ta sklop pa sodijo tudi očitki sodišču prve stopnje (točka III/2), da je prezrlo najpomembnejši dokaz, to je prstne odtise na steklenički, najdeni ob ograji in da kljub zahtevi obrambe in soglasju državnega tožilstva ni hotelo pridobiti poročila o prstnih odtisih in o tem zaslišati kriminalističnega tehnika. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 34 in 35) izhaja, da je sodišče izvedbo teh dokazov ocenilo kot nepotrebno, ker je postopek zavarovanja najdenih predmetov v zadostni meri opisal že zaslišani J.S. (zavarovanje je bilo tudi fotografsko dokumentirano), ki je naročil Centru za kriminalistično tehnične preiskave ugotavljanje morebitnih kontaktnih sledi, vendar te niso bile ugotovljene, kar je omenjeni Center potrdil tudi z dopisoma z dne 30.3.2004 in 15.4.2004. K točki IV Vložnik zahteve neutemeljeno vztraja pri kršitvi 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da je na glavni obravnavi sodeloval sodnik mag. A.K., ki pa bi po njegovem mnenju moral biti izločen, ker je sodeloval pri odločanju o podaljšanju pripora in se je seznanil z izjavami, ki jih je policija zbrala od osumljenca, torej z listinami, ki bi morale biti po zakonu iz spisa izločene. Pri tem se ne strinja z oceno Višjega sodišča, da so bile te listine izločene iz spisa že pred odločanjem o podaljšanju pripora.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo enake pritožbene navedbe kot neutemeljene in ugotovilo (sodba, stran 12) da so bile vse omenjene izjave iz spisa izločene že 22.3.2004 pred odločitvijo zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora in da se zato predsednik razpravljajočega senata z njimi ni mogel seznaniti. Vložnikovo vztrajanje pri drugačni trditvi tudi v zahtevi sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanje dejanskega stanja in je zato neupoštevno.

K točki V Vložnik zahteve ponavlja tudi pritožbene navedbe v zvezi z kršitvijo pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ker je med postopkom zbolel zaradi amnezije, zaradi česar se, kot navaja, ni bil zmožen zagovarjati. Kot netočne zavrača ugotovitve pritožbenega sodišča, da je na glavni obravnavi izjavil, da naj se šteje, da se bo branil z molkom, saj naj bi takrat zgolj rekel, da bi se želel zagovarjati, vendar zaradi amnezije in posledične izgube spomina zagovora ne more podati.

Sodišče druge stopnje je tudi te pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene (sodba, stran 13): deloma zaradi nejasnosti očitka, v čem naj bi bil obsojenec sploh prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Predvsem pa zato, ker je sodišče prve stopnje, potem ko je obsojenca pregledal psihiater, ugotovilo, da je sposoben sodelovati na glavni obravnavi in ker je obsojenec na glavni obravnavi dejansko izjavil to, kar navaja Višje sodišče, to je, da naj se šteje, da se bo branil z molkom. Za takšno pasivno obrambo pa se je odločil tudi že v fazi preiskave. Zaradi navedenega zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni z ničemer izkazana.

K točki VI Zahteva uveljavlja kršitev zakona po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v zvezi s sklepom o podaljšanju pripora z dne 28.6.2005, ki naj bi bil nezakonit, ker "zaradi amnezije ponovitvena nevarnost ni utemeljena".

Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Sklep o priporu (odreditvi ali podaljšanju) pa se ne more izpodbijati "kot sodni postopek" v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Drugačna razlaga bi pomenila nedovoljeno podaljševanje zakonskega prekluzivnega roka, ki je v četrtem odstavku 420. člena ZKP predpisan za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu med kazenskim postopkom (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 910, točka 16).

K točki VII Vložnik zahteve navaja, da je policija ob hišni preiskavi nezakonito zasegla stvari, ki niso bile predmet kaznivega dejanja in ki niso njegova last. Iz prvostopenjske sodbe izhaja (strani 8 in 45), da je sodišče prve stopnje obsojencu odvzelo mamila in denar, navedene so količine oziroma zneski in tudi pravna podlaga za takšno odločitev. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zakonita (stran 24) in zavrnilo pritožbene navedbe, da naj bi bil del zaseženega denarja last obsojenčeve hčerke A. Trditve zahteve o zasegu otroškega dodatka hčerke R., socialne podpore partnerke ter o zasegu gospodinjske tehtnice, na kateri ni bilo sledov mamila, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in zato Vrhovno sodišče njihove utemeljenosti ni presojalo. Enako velja tudi za vložnikovo trditev o "vrtoglavih" stroških, ki jih mora plačati, s čimer vložnik ne uveljavlja kršitve zakona v zvezi z odločbo o stroških postopka, pač pa njihovo odmero, kar sodi med razloge, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, zato ju je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Odločitev o oprostitvi (obsojenih S. in P.) plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o njunem premoženjskem stanju, kot izhaja iz spisa.