Jedro

Sodišče ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi upravna organa preizkušala skladnost nameravane gradnje z določili prostorskega akta. Prvostopenjski organ v tej zvezi navaja le, da tožnik s tovrstnimi ugovori ne varuje svojih pravnih koristi, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati, drugostopenjski organ pa obrazlaga, da tožnik ni pojasnil, kako navedbe, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskim aktom, vplivajo na njegovo pravno korist. Takšno stališče je napačno, saj tožnik ima pravni interes za tak ugovor in je ta tudi podan v obsegu dovoljene obnove postopka. Zato je v upravnem postopku ostalo neodgovorjeno, ali je obravnavana gradnja v resnici bližje tožnikovi nepremičnini, kot je to (brez njegovega soglasja) dovoljeno s prostorskim aktom.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote ... št. 351-160/2017-27-P z dne 9. 5. 2018 se odpravi v 2. in 3. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stranka z interesom ... sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo št. 351-160/2017-27-P z dne 9. 5. 2018 je Upravna enota ... (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) razveljavila svojo odločbo št. 351-160/2017-6-P z dne 19. 6. 2017, s katero je bilo investitorki Občini ... (stranki z interesom v tem upravnem sporu) izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo dela cevovoda za fekalne vode na območju naselja ..., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 125/14, izdelanem v novembru 2016 (1. točka izreka); nato pa investitorki dovolila gradnjo manj zahtevnega objekta - dela cevovoda za fekalne vode (III. faza), na zemljišču s parc. št. 2488/1 k.o. ..., pod tam določenimi pogoji, z navedbo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD), po katerem mora investitorka izvajati gradnjo, ter pridobljenih soglasij, ki skupaj s PGD predstavljajo sestavni del tega dovoljenja (2. točka izreka). V 3. točki izreka izpodbijane odločbe je še odločeno, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ na tožnikov predlog dovolil obnovo postopka, končanega z izdajo zgoraj navedenega razveljavljenega gradbenega dovoljenja z dne 19. 6. 2017, in sicer v obsegu, da se tožnika kot stranskega udeleženca pritegne v postopek izdaje gradbenega dovoljenja. S sklepom z dne 23. 8. 2017, s katerim je bilo ugodeno predlogu za obnovo postopka, je bila tudi zadržana izvršitev nadaljevanja del po gradbenem dovoljenju z dne 19. 6. 2017. Tožnik je svoj pravni interes izkazal z zatrjevanjem, da načrtovana gradnja poteka mimo njegovega objekta z naslovom ..., stoječega na parc. št. 100 k.o. ..., in da mu lahko povzroči nepopravljivo škodo, pri čemer se je skliceval na priloženo strokovno mnenje A. s.p. 3. Prvostopenjski organ je v obnovljenem postopku na dan 11. 10. 2017 razpisal ustno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnik osebno in njegov pooblaščenec A.A. ter predstavniki investitorke in projektanta. Prisotni so se dogovorili, da se projektna dokumentacija dopolni z manjkajočimi vsebinami. Glede na sprejet dogovor je projektant 25. 10. 2017 predložil čistopis PGD s pojasnilom, da je bil čistopis izdelan namesto dopolnitve, v njem pa so zaradi tožnikovih pripomb zajeti tudi detajli, ki bi sicer sodili v projektno dokumentacijo za izvedbo (v nadaljevanju: PZI). Prvostopenjski organ predstavi nato opravljene ustne obravnave. Povzame izjave in pripombe tožnika na obravnavano gradnjo ter odgovor investitorke nanje. Ugotavlja, da je investitorka v decembru 2017 dostavila nov čistopis PGD, s katerim je zagotovljeno, da načrtovana gradnja v smislu mehanske odpornosti in stabilnosti ne bo negativno vplivala na bližnja zemljišča oziroma ne bo ogrožala stabilnosti drugih objektov. Prvostopenjski organ dalje navaja, da je obravnaval vse tožnikove pripombe. Pojasnjuje, da se pripombe v zvezi z vzdrževanjem obstoječe komunalne infrastrukture in zahteve, ki se nanašajo na PZI, ne nanašajo na predmet konkretnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, zato jih ni mogoče upoštevati. Posebej izpostavi pripombe glede soglasja R. d.o.o. (v nadaljevanju: R.) in poudarja, da s spremembo oziroma čistopisom PGD predvideni novi posegi ne bodo posegali v varovalni pas komunalne infrastrukture, ki je v upravljanju R., zato investitorki ni potrebno pridobiti novega soglasja. Ne glede na to je investitorka vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja dopolnila z novima soglasjema št. 801/111/616/V z dne 12. 4. 2018 (vodovod) in št. 801/111/616K z dne 10. 4. 2018 (kanalizacija). Tožnik je predložil še dopis z dne 26. 2. 2018, naslovljen na gradbenega inšpektorja. V tej zvezi je prvostopenjski organ 8. 5. 2018 opravil poizvedbo, s katero je bilo ugotovljeno, da v zvezi z obravnavano gradnjo ni odprt kakršenkoli inšpekcijski postopek; inšpektor si je gradbišče sicer ogledal, a ni zaznal elementov nedovoljene gradnje.

4. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ navaja, da se pravni interes, ki ga za udeležbo v postopku izkazuje tožnik, nanaša na tožnikovo upravičeno pričakovanje, da izvedba nameravanih gradbenih del ne bo povzročila škode na njegovem objektu. S tem v zvezi je vprašanje zagotavljanja mehanske odpornosti in stabilnosti gradnje kot ene izmed z zakonom predpisanih bistvenih zahtev za objekte (v nadaljevanju: bistvene zahteve), hkrati zadeva, ki predstavlja pravno korist, zaradi varstva katere ima tožnik pravico udeleževati se postopka. Načrtovana gradnja namreč ne sme negativno vplivati na bližnja zemljišča in ogrožati stabilnosti drugih objektov. Vendar, kot poudarja prvostopenjski organ, za zagotavljanje bistvenih zahtev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni odgovorna upravna enota, temveč se te zagotavljajo s projektiranjem, izvajanjem del in gradbenim nadzorom. S PGD, izdelanim kot čistopis v decembru 2017, je s strani pooblaščenega projektanta v okviru predpisane vsebine zagotovljeno, da bodo z gradnjo po načrtu izpolnjene vse bistvene zahteve. Glede na navedeno tožnik s pripombami, ki se nanašajo na vsebino PGD v smislu, da ta zaradi nezagotavljanja mehanske odpornosti in stabilnosti ni skladna z zahtevami Pravilnika o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju: Pravilnik), ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi. Podobno velja za pripombo, da PGD glede odmika načrtovane gradnje od tožnikovega zemljišča parc. št. 100 k.o. ... ni skladen z 19. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini ... (Ur. l. RS, št. 1/98 in nasl., v nadaljevanju: PUP), ki v prvem odstavku določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni najmanj 2 m od parcelnih mej zemljišč drugih lastnikov. Po presoji prvostopenjskega organa torej tožnik tudi s to pripombo ne varuje svojih pravnih koristi. Poleg tega navedeno ne velja, ko gre za izvedbo komunalne ureditve (četrti odstavek 19. člena PUP). Sklepno prvostopenjski organ ugotavlja, da je PGD sestavni del gradbenega dovoljenja. Glede na ugotovitev, da je investitor PGD kot sestavni del gradbenega dovoljenja, izdanega v postopku, ki je predmet obnove, delno spremenil (in sicer v delu, kjer načrtovani kanalizacijski vod poteka ob tožnikovem stanovanjskem objektu), so se spremenili tudi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja (66. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1, v zvezi s 125. členom Gradbenega zakona, v nadaljevanju: GZ), ki so po presoji prvostopenjskega organa izpolnjeni. Zato je bilo treba izdano gradbeno dovoljenje z dne 19. 6. 2017 razveljaviti in nadomestiti z novim.

5. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35108-118/2018/2 z dne 16. 8. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in ugotovilo, da stroškov postopka ni bilo. Po tem, ko povzame vsebino pritožbe, drugostopenjski organ citira določbe prvega odstavka 270. in prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru obnova postopka dovoljena na podlagi 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Sklicujoč se tudi na sodno prakso (sodbi tega sodišča II U 49/2013 z dne 5. 2. 2014 in I U 677/2012 z dne 23. 10. 2012) pojasnjuje, da je po navedeni določbi obnova dovoljena le zaradi varstva pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka oziroma stranska udeleženka. Zato so upoštevni le tisti njeni ugovori, ki se nanašajo na koristi, določene v katerem od predpisov, ki jih je treba uporabiti v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, torej na koristi, ki so pravno priznane. Tožnik svojo pravno korist v zadevnem postopku utemeljuje predvsem z navedbami, da PGD nima vseh zahtevanih podatkov, da ni skladen z določili prostorskega akta in da bi z izvedeno gradnjo lahko prišlo do poškodovanja njegove nepremičnine. Navedeno dokazuje s strokovnim poročilom o ustreznosti izvedbe komunalnih vodov, ki ga je v novembru 2017 izdelalo podjetje B. s.p. (v nadaljevanju: strokovno poročilo B. s.p.), in strokovnim mnenjem o vplivu na objekt izdelovalca A. s.p. Iz predloženega strokovnega poročila B. s.p. izhaja, da izkop za gradbeno jamo ne predstavlja nevarnosti za kamniti zid tožnikovega objekta oziroma njegovo temeljenje, predstavlja pa nevarnost za drug oporni zid, ki pa že glede na sedanje stanje ne izkazuje zahtevane mehanske odpornosti in stabilnosti.

6. Drugostopenjski organ se pridružuje prvostopenjskemu stališču, da tožnik s takšnimi ugovori ne varuje svojih na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristi. Kot pojasnjuje, je v vodilni mapi PGD v točki, ki se nanaša na mehansko odpornost in stabilnost objekta, navedeno, da nameravani objekt ne posega v neposredno bližino drugih obstoječih objektov, pri posegih pa je potreben geomehanski nadzor, ki bo podal podrobnejše usmeritve glede varovanja gradbene jame. Izvedena gradnja ne bo povzročila porušitve celotnega objekta ali njegovega dela. Prav tako obstoječim objektom ne bo povzročila deformacij, večjih od dopustnih ravni, oziroma škode zaradi dogodka, katerega obseg je nesorazmerno velik glede na osnovni vzrok. Investitorka je z dopisom z dne 27. 2. 2018 dodatno pojasnila, da podporni zid, ki leži med parcelo 2488/1 k.o. ... (javno dobro) ter parcelo 547/9 iste k.o., ni last tožnika, zato v tem delu ni izkazan njegov pravni interes. Ne glede na to pa je investitorka pojasnila, da bo z načinom razpiranja zagotovljen enakomeren raznos obtežbe (brez koncentriranih sil) in tako ne bo prišlo do poslabšanja obstoječega stanja.

7. Dalje se drugostopenjski organ pridružuje tudi prvostopenjski ugotovitvi, da je po določilih ZGO-1 temeljna zahteva projektiranja, da mora biti s projektno dokumentacijo dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskim aktom; pri projektiranju je treba poleg predpisov in standardov slovenskega pravnega reda upoštevati tudi druge normativne dokumente (48. člen ZGO-1). Glede na navedeno zaključuje, da upravni organ ne more presojati predložene projektne dokumentacije z vidika v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Te pripravijo projektanti, ki odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in izvira iz njihovega dela. Tožnik ni izkazal, da predložena projektna dokumentacija ne bi imela s Pravilnikom predpisanih sestavin; več od predpisanega pa upravni organ od investitorja ne more zahtevati (sodba Vrhovnega sodišča I Up 928/2006 z dne 26. 2. 2009). S predloženimi strokovnimi poročili ter navedbami, ki se nanašajo na način izdelave projektne dokumentacije in njeno vsebino, tožnik ni pojasnil, kako to posega v njegove pravne koristi. Navedbe, da projektna dokumentacije ni skladna s prostorskim aktom, da naj ne bi bila pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, nakazujejo, da je bilo pri izdaji gradbenega dovoljenja dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno ali napačno uporabljeno materialno pravo, kar pa ni razlog za obnovo postopka (prim. sodbo tega sodišča I U 1147/2011 z dne 14. 6. 2012). Drugostopenjski organ sklepno navaja, da vprašanja, ki jih izpostavlja tožnik, po svoji naravi sodijo v okvir zaščite javne koristi. Navedeno bi sicer res lahko predstavljalo tudi njegov zasebni interes, za kar pa mora stranski udeleženec podati ustrezno trditveno in dokazno podlago, česar tožnik v konkretnem primeru ni zmogel. Glede njegovega ugovora, da ni imel možnosti vpogledati v naknadno pridobljena soglasja R., drugostopenjski organ pojasni, da nova soglasja niso v ničemer vplivala na vsebino projekta. Končno še obrazloži, da zaradi zavrnitve pritožbe tožnik sam nosi svoje stroške postopka (118. člen ZUP).

**Bistvene navedbe strank v vlogah v upravnem sporu**

8. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženki pa naloži, da mu povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V tožbi navaja, da bi z izpodbijano odločbo toženka morala gradbeno dovoljenje z dne 19. 6. 2017 odpraviti. Kot pojasnjuje, so se namreč na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja že izvedla določena dela, le z odpravo odločbe pa je mogoča tudi odprava njenih nezakonitih pravnih posledic. Tožnik je tekom obnovljenega postopka zatrjeval, da PGD ni skladen z določili prostorskega akta, v potrditev svojih navedb je predložil tudi strokovno mnenje A. s.p., vsebino katerega povzema. Poudarja, da neustreznost oziroma pomanjkljivost PGD potrjuje tudi dejansko stanje na terenu, kjer so že vidne posledice na delu kanalizacijskega omrežja, ki je bil izveden, preden je bilo izvrševanje gradbenega dovoljenja s sklepom z dne 23. 8. 2017 zadržano. V upravnem postopku je podal obširne navedbe, s katerimi je utemeljil svoj pravni interes, kar v nadaljevanju tožbe vnovič povzame.

10. Za tožnika je sporno, da na delu trase, kjer je postavitev komunalnih vodov že izvedena, ni pravilno izvedeno odvodnjavanje zalednih podzemnih voda, zaradi česar v kombinaciji z neustreznim nagibom terena in zaključkom asfalta ob močnem deževju prihaja do zamakanja podzemnega dela kamnitega zidu in fasade tožnikovega stanovanjskega objekta. Izvedena dela imajo tako zanj posledice, ki jih prepovedujeta Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ). Sporno je tudi, da na že izvedenem delu trase kanalizacijskega omrežja ni bil izveden jašek (v PGD označen kot JC 2.7), na katerega bi se moral priključiti tožnikov objekt, kar pomeni, da je tožniku onemogočen priklop njegovega objekta na javno kanalizacijsko omrežje. Tožnik nadalje ugovarja, da PGD ni skladen z 19. členom PUP, ki ureja odmike objektov od parcelnih mej oziroma obstoječih stanovanjskih objektov drugih lastnikov. Objekti morajo biti odmaknjeni najmanj 2 m od parcelnih mej. Poleg tega je gradnja objektov dopustna le v takšnem odmiku, da niti pri njeni izvedbi niti poznejšem obratovanju ne prihaja do posegov na tuje zemljišče, pri čemer pri komunalni infrastrukturi varovalni pas ne sme segati v območje sosednjega zemljišča (prvi in peti odstavek 19. člen PUP). Varovalni pas kanalizacije pa skladno z določbo 49.c člena ZGO-1 znaša 3 m, merjeno od osi voda. Glede na vse navedeno tožnik nasprotuje stališču upravnih organov, da se v zadevnem postopku ne more sklicevati na neskladnost PGD s prostorskimi akti, predvsem v delu, ki poteka neposredno ob zunanji severni steni njegovega objekta, kjer odmiki (glede na PGD) znašajo 1,2 - 1,5 m. Sklicujoč se na strokovno poročilo B. s.p. tožnik vztraja, da bo zaradi neposredne bližine kanalizacijskih vodov treba tekom izvedbe v zemljo vkopati gradbeno jamo, ki bo segala do samega kamnitega zidu njegove hiše; predvideni način izvedbe pa ni ustrezen. Zaradi neustreznih odmikov kanalizacijskih vodov od objekta tožnika mu bo v bodoče tudi onemogočeno nemoteno vzdrževanje in obnavljanje objekta. Upravna organa nimata prav, ko odločitev opirata na stališče, da upravna enota v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni pristojna zagotavljati izpolnjevanja bistvenih zahtev (v konkretnem primeru mehanske odpornost in stabilnosti objekta); takšno stališče ni skladno z določbami 18. člena ZGO-1.1 Končno, tožnik oporeka tudi odločitvi o stroških postopka z navajanjem stroškov, ki so mu nastali tekom zadevnega upravnega postopka. Kot dokaze je v tožbi predlagal: vpogled v upravne spise zadeve in pri tem izpostavil izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, drugostopenjsko odločbo, odločbo Upravne enote ... (gradbeno dovoljenje) z dne 19. 6. 2017, njen sklep z dne 23. 8. 2017, svoje pripombe na PGD z dne 20. 11. 2018 in 26. 2. 2018, dopis Ministrstva za okolje in prostor št. 351-432/2017/2 z dne 9. 11. 2017, strokovno mnenje A. s.p. ter strokovno poročilo B. s.p., zapisnike ustnih obravnav z dne 11. 10. 2017, 25. 10. 2017, 22. 11. 2017, 12. 2. 2018 in 28. 2. 2018; nadalje je kot dokaz predlagal izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino s parc. št. *100 k.o. ... in vpogled v evidence Geodetske uprave RS (GURS) za stavbo št. 78 na navedeni parceli, predlagal je tudi svoje zaslišanje, zaslišanje priče A.A., postavitev izvedenca ustrezne stroke (projektiranje in gradbeništvo) ter predložil račun B. s.p. št. 26/2017 z dne 4. 12. 2017. 11. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

12. Tožba je bila vročena tudi Občini ... kot stranki z interesom, ki nanjo ni odgovorila.

**Glavna obravnava**

13. Dne 23. 11. 2021 je sodišče v upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožnik osebno in njegova pooblaščenka, odvetnica B.B., stranko z interesom pa je kot pooblaščenec zastopal odvetnik C.C..

14. Tožnik je vztrajal pri tožbi in tam podanih navedbah ter predlaganih dokazih. kot dokaze je predložil še fotografije stanja pred izvedbo del v avgustu 2017 in današnjega stanja. Dve od njih, kot je pojasnil, izkazujeta škodo, nastalo v tožnikovem objektu (madeži vlage na zidovju); vlaga se pojavlja tudi v dimniku štedilnika in zgornjih prostorih objekta. Fotografije sicer dokazujejo to, kar izhaja že iz strokovnega mnenja A. s.p., tožnik pa je dodatno predlagal še ogled na kraju samem. Stranka z interesom je navedla, da sta odločbi prvo- in drugostopenjskega organa pravilni in zakoniti. Vsebina gradbenega dovoljenja je predpisana v 68. členu ZGO-1, 66. člen tega zakona pa določa pogoje za njegovo izdajo, kar je okvir odločanja upravnega organa, ki je v obnovljenem postopku dodatno utesnjen na varovanje koristi stranskega udeleženca. Tožnikovi ugovori presegajo predpisani okvir in se nanašajo na postopke, ki so v pristojnosti drugih upravnih ali sodnih organov. Nanašajo se namreč pretežno na nepravilno izvedbo del, kar sodi na področje izdaje uporabnega dovoljenja oziroma na področje gradbene inšpekcije. Ugovori v zvezi z emisijami, ki naj bi izhajale iz gradnje, pa sodijo v sodno pristojnost civilnih sodišč. Stranka z interesom je še navedla, da varovalni pas ščiti kanalizacijo in ne zemljišč v tem pasu, zaščiti le-teh so namenjeni občinski predpisi, ki so bili v zadevi spoštovani. Zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi morala upravna enota prvotno gradbeno dovoljenje odpraviti. Zakon namreč določa, da mora upravni organ v postopku obnove presoditi vse posledice, ki jih je pravnomočna odločba že povzročila. Če bi se z odpravo odločbe poseglo v že izvedeno gradnjo, bi bil podan kvečjemu razlog za razveljavitev odločbe in ne njeno odpravo. Tožnikove trditve glede varovalnega pasu in onemogočenega vzdrževanja ter obnavljanja njegove stavbe so tudi prepozne, saj bi jih moral podati že pred upravnim organom prve stopnje. Iz istega razloga so prepozni tudi na obravnavi predlagani dokazi (vpogled v fotografije in izvedba ogleda), tožnik je prekludiran tudi glede predloga za dokazovanje z izvedencem. V postopku predložena strokovna mnenja ne pomenijo izvedenskih mnenj, temveč zgolj trditve tožnika. Glede na vse navedeno je stranka z interesom predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik je menil, da glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca ni prekludiran, saj je že v upravnem postopku predložil dve izvedenski mnenji, s katerimi je dokazoval svoje trditve, postavitev izvedenca pa je predlagal tudi v tožbi. Glede nepravilne izvedbe del je še navedel, da bi moral biti upravni organ pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja vezan tudi na projekte za izvedbo del, ki so ravno tako del gradbene dokumentacije. Prav tako tožnik meni, da ni prekludiran glede na obravnavi predloženih fotografij, saj jih, ker prikazujejo sedanje stanje, po naravi stvari ni mogel predložiti prej. Navedel je še, da so se dela nadaljevala tudi po izdaji sklepa z dne 23. 8. 2017. 15. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo upravne spise zadeve, med katerimi so tudi izpodbijana odločba, tožnikova pritožba zoper to odločbo, drugostopenjska odločba, odločba (gradbeno dovoljenje) Upravne enote ... z dne 19. 6. 2017, njen sklep z dne 23. 8. 2017, zapisniki ustnih obravnav pri Upravni enoti ... z dne 11. 10. 2017, 25. 10. 2017, 22. 11. 2017, 12. 2. 2018 in 28. 2. 2018, pripombe tožnika z dne 20. 11. 2018, 4. 12. 2017 in 26. 2. 2018, strokovno mnenje A. s.p. iz avgusta 2017 in njegovo strokovno mnenje iz novembra 2017, strokovno poročilo B. s.p. iz novembra 2017 ter dopis Ministrstva za okolje in prostor z dne 9. 11. 2017. 16. Tožnikove dokazne predloge za zaslišanje tožnika in priče A.A., za postavitev izvedenca ter za opravo ogleda na kraju samem je sodišče zavrnilo, ker gre za novote, ki jih v tem sodnem postopku ni dopustno upoštevati. Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Čeprav je tožnik to možnost imel, iz upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi te dokaze predlagal že tekom upravnega postopka. Upravičenih razlogov za to tožnik oziroma njegova pooblaščenka tudi na sodni obravnavi ni navedla. Pooblaščenka je sicer vztrajala, da predlog za postavitev izvedenca ni prepozen zaradi strokovnih mnenj in poročil, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik, vendar pa, kot je na glavni obravnavi pravilno nakazala že stranka z interesom, takšno (s strani ene stranke pridobljeno) strokovno mnenje lahko pomeni zgolj trditve (te) stranke in ga ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca. Da ne bi imel možnosti predlagati teh dokazov že v upravnem postopku, kar je tudi po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 pogoj, da takšni predlogi v upravnem sporu niso nedopustne novote, pa sicer, kot že rečeno, tožnik ni navedel. 17. Tožnikova dokazna predloga za vpogled v zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. *100 k.o. ... in evidence GURS za stavbo številka 78 na navedeni parceli je sodišče zavrnilo kot nepotrebna, ker dejstva, ki naj bi se s tem dokazovala (obstoj in lastništvo tožnikove nepremičnine), med strankami niso sporna. Iz razlogov, ki so razvidni iz nadaljevanja obrazložitve, je sodišče zavrnilo tudi tožnikov predlog, da se kot dokazi vpogledajo fotografije, predložene na glavni obravnavi, in račun B. s.p. z dne 4. 12. 2017. **K I. točki izreka:**

18. Tožba je delno utemeljena.

_Splošno_

19. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba (z vsebino, kot je razvidna iz uvoda te obrazložitve), ki jo je upravni organ izdal v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Med strankami je predvsem sporno, ali nameravana gradnja cevovoda za fekalne vode (III. faza) izpolnjuje pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, čemur tožnik nasprotuje.

_Posebej glede tožnikovega pravnega interesa_

20. Glede na tožbene ugovore ter razloge prvo- in drugostopenjskega organa sodišče najprej ugotavlja, da se je tožnik udeleževal postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec. Njegov pravni položaj zato opredeljuje 43. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. S pravno koristjo je opredeljen tudi obseg udeležbe take osebe v konkretnem postopku, kar pomeni, da ta oseba ne more opravljati dejanj ali dajati navedb, ki niso namenjene varovanju njene koristi, saj se postopek ne vodi na njeno zahtevo, pravica, ki jo varuje, pa ni identična s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku.2 Pravica oziroma pravna korist izhaja iz (tistih) materialnopravnih predpisov, ki jih mora uporabiti upravni organ pri odločanju v zadevi. V tej zvezi je treba poudariti, da lahko določena pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Ali ima stranski udeleženec pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je torej odvisno od ugotovitve, ali je posamezna norma namenjenega tudi zaščiti njegovega zasebnega interesa. Povedano drugače: tožnik kot stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazuje pravni interes (le) toliko, kolikor gre za zaščito njegovih neposrednih interesov, ki jih ima kot lastnik nepremičnine na vplivnem območju nameravane gradnje ter temeljijo na določbah zakona, ki ureja gradnjo (v konkretni zadevi ZGO-1), prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Opisana stališča sledijo ustaljeni sodni praksi tega sodišča3 in Vrhovnega sodišča.4 _Glede tožbenih ugovorov o vznemirjanju lastninske pravice_

21. Tožnik v tožbi (enako kot v upravnem postopku) navaja, da z izvedbo del, kot jih dovoljuje gradbeno dovoljenje, prihaja oziroma bo prihajalo do vznemirjanja njegove lastninske pravice. Navaja, da na njegovem stanovanjskem objektu že nastaja materialna škoda in da je zato treba, poleg določb ZGO-1, upoštevati tudi določbe SPZ ter OZ in na tej podlagi presojati zatrjevane posege v njegovo lastninsko pravico.

22. Sodišče v zvezi z navedenim najprej pojasnjuje, da se pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v upravnem sporu presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njene izdaje, torej v času odločanja prvostopenjskega organa. Kolikor tožnik uveljavlja morebitne kasnejše, po izdaji izpodbijane odločbe nastale okoliščine, to ne more biti predmet upravnega spora. Tudi sicer varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem kot tako ni predmet upravnega spora, ampak so temu namenjene tožbe po določbah SPZ (prim. prvi odstavek 99. člena) oziroma OZ (prim. prvi in drugi odstavek 133. člena). Prav tako se o uporabi tuje nepremičnine zaradi vzdrževalnih del ne odloča v upravnem sporu, pač pa gre za zahtevke na podlagi 76. člena SPZ oziroma, kolikor gre za trajne posege, je tem namenjen institut stvarne služnosti. Vseh opisanih zahtevkov tožnik torej ne more uveljavljati v postopku upravnega spora, ampak v za to predpisanih civilnopravnih postopkih pred sodišči splošne pristojnosti. Kolikor tožnik navaja, da gradnja v že izvedenem delu ni skladna z gradbenim dovoljenjem, pa mu je še pojasniti, da nepravilnosti pri izvedbi gradnje niso stvar presoje pravilnosti in zakonitosti gradbenega dovoljenja. Nadzor nad tem je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb (2. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ZIN), in sicer nadzor nad gradnjo, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, izvaja gradbeni inšpektor.

_Glede tožbenih ugovorov o tem, da PGD ne izpolnjuje bistvenih zahtev_

23. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da obravnavani PGD nima vseh zahtevanih podatkov ter da zlasti ni izpolnjena bistvena zahteva mehanske odpornosti in stabilnosti, sodišče pojasnjuje, da so vsi pristojni organi in udeleženci pri graditvi objektov po 18. členu ZGO-1 vsak zase in v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določa ta zakon, dolžni zagotavljati, da bodo objekti ter njihovi posamezni deli zanesljivi in skladni s prostorskimi akti. Kdaj in ob kakšnih pogojih upravni organ izda investitorju dovoljenje za gradnjo, je predpisano v ZGO-1. Ta določa, da pristojni organ investitorju na njegovo zahtevo izda gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta ali izvedbo drugih del po tem, ko ugotovi, da so bile k zahtevi za izdajo upravnega dovoljenja priložene priloge in dokazila iz 54. člena ZGO-1. Pred izdajo dovoljenja je upravni organ dolžan preveriti, ali so izpolnjeni tudi pogoji, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja določa 66. člen ZGO-1, med njimi, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) in ali ima projekt predpisane sestavine (4. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Bistvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati objekti, določa že prvi odstavek 9. člena ZGO-1, med katerimi je v 1. alineji navedena zahteva po mehanski odpornosti in stabilnosti. Temeljne zahteve projektiranja so dalje določene v 48. členu ZGO-1; po prvem odstavku tega člena mora biti s PGD dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane zahteve (med katere sodi tudi nosilnost in stabilnost tal) in da bo v skladu s prostorskimi akti. Zagotavljanje bistvene zahteve "mehanska odpornost in stabilnost" opredeljuje tudi 4. člen Pravilnika.

24. Iz opisane ureditve izhaja, da se pri preizkusu pogojev iz 66. člena ZGO-1 upravni organ ni dolžan spuščati v presojo predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev, temveč mora preveriti, ali ima PGD vse sestavine in ali so te skladne s prostorskim aktom. Stranka, ki gradnji nasprotuje, lahko preizkus teh vprašanj doseže le, če predloži nasprotne strokovne študije, ki bi utegnile izpodbiti pravilnost rešitev v PGD (prvi odstavek 65. člena ZGO-1). Če takšne argumentirane ugovore in dokazila poda, jih mora upravni organ presoditi oziroma nanje konkretno odgovoriti.

25. Tožnik ugovarja, da lahko nameravana gradnja škodljivo vpliva na stabilnost njegovega objekta. Glede na bližino njegovega objekta in zatrjevane vplive izkazuje pravni interes za take ugovore in so ti podani v obsegu dovoljene obnove postopka. Ni namreč mogoče šteti, da se v tej smeri podane tožbene navedbe ne nanašajo na varstvo tožnikovega neposrednega osebnega interesa. Pri tem ne gre le za izpolnitev splošnih pogojev v javnem interesu, temveč so ti pogoji obenem namenjeni tudi zagotoviti kakovostnih bivalnih razmer, zato je podan pravni interes tožnika za uveljavljanje ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje bistvenih zahtev (konkretno mehanske odpornosti in stabilnosti).

26. V zvezi s tem je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovil, da je vprašanje pravilne rešitve mehanske odpornosti in stabilnosti kot ene izmed bistvenih zahtev, ki jih predpisuje zakon, tudi zadeva, ki predstavlja pravno korist, zaradi varstva katere se ima tožnik pravico udeleževati postopka; nato pa pojasnil, da so projekt izdelale osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za projektanta, in da ima projekt vse predpisane zahteve. Glede na navedeno po mnenju prvostopenjskega organa tožnik s pripombami, ki se nanašajo na vsebino projekta, v smislu, da ta ni skladna z določili Pravilnika, ne varuje svojih pravnih koristi in jih v tem postopku ni mogoče upoštevati. Po presoji sodišča je v takšnem razlogovanju notranje neskladje, saj tožniku priznava upravičenost za podajo tovrstnih ugovorov in mu jo hkrati odreka. Poleg tega prvostopenjski organ na podane tožnikove ugovore ni konkretizirano odgovoril. Ni namreč odgovoril, ali je bilo preverjano zagotavljanje mehanske odpornosti in stabilnosti z vidika varovanja tožnikovega objekta in ali so v primeru tveganj za nastanek škode načrtovane ustrezne rešitve. Vendar pa je pomanjkljive prvostopenjske razloge dopolnil drugostopenjski organ, ki v svoji obrazložitvi ugotavlja, da je v PGD izjava odgovornega projektanta, da bo objekt mehansko odporen in stabilen. Tako je v Vodilni mapi (točka 0.8.6.4. Vplivi z mehansko odpornostjo in stabilnostjo) navedeno, da objekt ne posega v neposredno bližino drugih obstoječih objektov, izvedena gradnja pa tudi ne bo povzročila porušitve celotnega objekta ali dela objekta v okolici nameravane gradnje, niti na obstoječih objektih povzročila deformacij, večjih od dopustne ravni oziroma škode. Kot dalje ugotavlja drugostopenjski organ, tudi iz strokovnega poročila B. s.p., ki ga je predložil sam tožnik, izhaja, da izkop gradbene jame ne predstavlja nevarnosti za kamniti zid tožnikovega objekta oziroma njegovo temeljenje. Nevarnost predstavlja le za drug oporni zid,5 ki pa ni v lasti tožnika, zato v tem delu ni izkazan njegov pravni interes. Na takšno presojo drugostopenjskega organa tožnik s podanimi navedbami v upravnem sporu ne more vplivati. V upravnem postopku je tožnik sam predložil dve strokovni poročili oziroma mnenji (strokovno poročilo B. s.p. in strokovno mnenje A. s.p., čistopis november 2017), ki sicer nimata značaja izvedenskih mnenj, ampak jih je mogoče upoštevati kot trditve tožnika. Iz obeh pa, kot ugotavlja tudi sodišče, izhaja, da s predvidenim načinom gradnje ni izkazan obstoj nevarnosti za stabilnost tožnikovega objekta. Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na strokovno mnenje A. s.p., izdelano v avgustu 2017, iz katerega je razvidno, da bi z izvedeno gradnjo lahko prišlo do poškodovanja stanovanjskega objekta, vendar pa sodišče ugotavlja (kar med strankami niti ni sporno), da je tožnik nato predložil še strokovno mnenje istega strokovnjaka iz novembra 2017, ki je torej novejše. Drugostopenjski organ je svojo presojo utemeljeno oprl na to, novejše mnenje.

_Glede tožbenega ugovora o tem, da PGD ni skladen z določili prostorskega akta_

27. Tožnik v tožbi ugovarja tudi, da nameravana gradnja ni skladna z določili prostorskega akta, to je 19. člena PUP glede odmikov. Navedeni člen PUP je izrecno izpostavil že v postopku pred prvostopenjskim organom (vloga z dne 26. 6. 2018), zato ni mogoče šteti, da bi bil z ugovori v tej smeri prekludiran oziroma prepozen, kot to zatrjuje stranka z interesom.

28. PUP v prvem odstavku 19. člena določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelnih mej z zemljiščem drugih lastnikov (sosednjih parcelnih mej) najmanj 2 m, od obstoječih stanovanjskih objektov drugih lastnikov pa, kot je to določeno v nadaljevanju tega odstavka. V soglasju z lastnikom obstoječega objekta oziroma sosednjega zemljišča se nov objekt lahko gradi oziroma poseg izvaja tudi v manjšem odmiku, kot je zgoraj določeno (drugi odstavek 19. člena PUP). Določbe prvega odstavka tega člena ne veljajo za novogradnjo ograj, mejnih in podpornih zidov za izvedbo tlakovanja, prometne in komunalne ureditve in izvedbo drugih posegov v prostor ter za gradnjo objektov pod obstoječim nivojem zemljišča (četrti odstavek 19. člena PUP). Gradnja teh objektov oziroma izvedba posegov v prostor je dovoljena v takšnem odmiku od tujih zemljišč ali objektov, da niti pri njeni izvedbi niti zaradi obratovanja ne prihaja do posegov na tuje zemljišče. Pri komunalni in prometni infrastrukturi tudi varovalni pas ne sme segati v območje sosednjega zemljišča (peti odstavek 19. člena PUP).

29. Ker 19. člen PUP določa odmike, ki jih je treba upoštevati pri novogradnjah, tožnik pa je lastnik sosednje nepremičnine, je ta določba PUP namenjenega (tudi oziroma zlasti) varovanju tožnikovega zasebnega interesa, tj. njegovemu upravičenemu pričakovanju, da na tem območju ne bo prišlo do poslabšanja razmer in spremembe načina uživanja lastninske pravice preko dovoljenih meja. Zato tožnik izkazuje pravni interes za presojo ugovora, da pri izdaji gradbenega dovoljenja ni bil spoštovan 19. člen PUP, in sicer konkretno določba petega odstavka tega člena, po kateri pri komunalni in prometni infrastrukturi varovalni pas ne sme segati v območje sosednjega zemljišča. Stališčem, s katerim je to poskušala omajati stranka z interesom na glavni obravnavi, ni mogoče slediti. Kot izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (prim. sodbo in sklep I U 1094/2016-12 z dne 10. 5. 2017) in Vrhovnega sodišča (prim. sodbo v zadevi X Ips 254/2014), je namreč lastninska pravica lastnikov zemljišč v varovalnem pasu omejena. Lastnik zemljišča je v izvrševanju svoje lastninske pravice omejen, četudi neposredna gradnja ne poteka na zemljiščih v varovalnem pasu. Obseg omejitve določa že zakon, ki za posamezne konkretne posege določa obseg vpliva na okolje in s tem širino varovalnega pasu. Ker lastniki nepremičnin v varovalnem pasu svoje lastninske pravice ne morejo več izvrševati tako neomejeno, kot so jo lahko oziroma bi jo lahko pred izdajo gradbenega dovoljenja, se z izdajo te upravne odločbe spremeni njihov pravni položaj. Povedano drugače: določitev varovalnega pasu kot takega je res namenjena zaščiti komunalne infrastrukture, citirana določba petega odstavka 19. člena PUP pa po navedenem očitno ščiti tudi zasebni interes lastnika sosednjega zemjišča. 30. Sodišče ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi upravna organa sploh preizkušala skladnost nameravane gradnje z navedeno določbo PUP. Prvostopenjski organ v tej zvezi navaja le, da tožnik s tovrstnimi ugovori ne varuje svojih pravnih koristi, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati, v nadaljevanju pa povzema določbe prvega in četrtega odstavka 19. člena PUP ter zaključuje, da je konkretni projekt, ki obravnava kanalizacijsko omrežje kot del komunalnega urejanja, glede odmikov skladen s tem določilom prostorskega akta. Drugostopenjski organ obrazlaga, da tožnik ni pojasnil, kako navedbe, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskim aktom, vplivajo na njegovo pravno korist. Takšno stališče je iz zgoraj navedenih razlogov napačno, saj tožnik ima pravni interes za tak ugovor in je ta tudi podan v obsegu dovoljene obnove postopka. Zato je v upravnem postopku ostalo neodgovorjeno, ali je obravnavana gradnja v resnici bližje tožnikovi nepremičnini, kot je to (brez njegovega soglasja) dovoljeno s prostorskim aktom.

31. Glede na navedeno je obrazložitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Ker iz navedenega izhaja, da toženka izpodbijane odločitve ni v celoti obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo je odpravilo v 2. točki izreka in (ker je odločitev o stroških postopka akcesorne narave, odvisna je namreč od končnega uspeha v postopku) tudi v 3. točki izreka in v tem delu zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da v njem ponovno odloči ob upoštevanju četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. 32. Glede na navedene razloge in odločitev sodišče ni izvajalo dokaza z vpogledom v na glavni obravnavni predložene fotografije, s katerimi je tožnik dokazoval stanje pred in po izvedeni gradnji. Predlog za dokazovanje s fotografijami, ki prikazujejo stanje pred izvedbo del v avgustu 2017, je neupoštevna novota v smislu razlogov iz predhodne obrazložitve (52. člen ZUS-1), saj bi te dokaze tožnik lahko predložil že v upravnem postopku. Glede fotografij, ki prikazujejo današnje stanje, pa sodišče ponavlja, da je za presojo izpodbijane odločbe relevantno stanje ob njeni izdaji, po tem nastale okoliščine za odločanje niso pomembne. Kolikor tožnik s tem želi dokazovati, da so se dela izvajala tudi po izdaji sklepa z dne 23. 8. 2017, gre za ugovore, ki se nanašajo na izvajanje del brez ustrezne pravne podlage (gradbenega dovoljenja), kar ni stvar tega upravnega spora, temveč morebitnega inšpekcijskega postopka. Ker je odločitev o stroških upravnega postopka akcesorne narave in bo odločanje o tem stvar ponovnega upravnega postopka, sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za vpogled v račun B. s.p..

**K II. točki izreka:**

33. Sodišče pa tožbi ni ugodilo v delu, v katerem se z njo izpodbija 1. točka izreka izpodbijane odločbe; v tem delu namreč sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Res je pravni učinek razveljavitve upravne odločbe (kot je bilo odločeno v obravnavanem primeru) drugačen od pravnega učinka odprave (281. člen ZUP), saj odprava odločbe učinkuje za nazaj, razveljavitev pa za najprej. Prav zato, ker se z odpravo upravne odločbe vzpostavlja stanje, kot če odločba nikoli ne bi bila izdana, je po ustaljeni upravnosodni praksi6 odprava mogoča samo v primeru, če je sklep o dovolitvi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki gradnjo zadrži, izdan, preden se je gradnja na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja začela, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile koriščene. V obravnavani zadevi, kot izhaja že iz navedb samega tožnika, ne gre za takšen primer. Zato je prvostopenjski organ pravilno odločil, da se predhodno izdano (pravnomočno) gradbeno dovoljenje z dne 19. 6. 2017 razveljavi, saj bi bilo sicer prekomerno poseženo v pravni poločaj stranke z interesom. Glede na navedeno je torej odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe pravilna ter zakonita, zato je sodišče tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

**K III. točki izreka:**

34. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnik je v obravnavanem primeru s tožbo deloma uspel, pri čemer je uspel izpodbiti bistven del odločitve, stroški postopka pa so bili enaki, kot če bila tožba vložena le v tem delu. Zato mu je sodišče, skladno z ustaljeno sodno prakso, ter ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopala odvetnica, priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena omenjenega Pravilnika). Ta znesek mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe; od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

**K IV. točki izreka:**

35. Odločitev iz IV. točke izreka ima podlago v določbah ZPP, ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Stranka z interesom je v upravnem sporu zagovarjala odločitev toženke in nastopala proti tožniku. Dosegla je zavrnitev tožbe glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe, medtem ko je glede 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe uspel tožnik. Glede na navedeno ne bi bilo utemeljeno, da bi si medsebojno povračala stroške postopka, zato je sodišče ob uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranka z interesom sama trpi svoje stroške tega postopka.

1 Ta (med drugim) določa, da so pristojni organi pri graditvi objektov v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določa ta zakon, dolžni zagotavljati, da bodo objekti ter njihovi posamezni deli zanesljivi, skladni s prostorskimi akti in evidentirani in da bodo tudi pri uporabi zagotavljali funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih in komunikacijskih ovir. 2 Prim.: Janez Čebulj in ostali: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 334 - 344. 3 Prim. sodbe II U 151/1018-11 z dne 2. 12. 2020, I U 1721/2019-14 z dne 26. 11. 2020 in III U 163/2019-19 z dne 1. 4. 2021. 4 Prim. sodbo I Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005. 5 S tem misleč na zid, ki leži med parcelo 2488/1 in parcelo 547/9, obe k.o. .... 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 in sklep X Ips 4/2019 z dne 23. 10. 2019 ter sodbo tega sodišča I U 1290/2019-16 z dne 2. 7. 2020.