Jedro

S stališči sodišč, ki zakonitost dejanja kljub odsotnosti (pravočasnega) pouka vidita v neizogibnem odkritju dokazov (t. i. "doktrina neizogibnega odkritja"), se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 izrecno odločilo, da so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma. To pomeni, da se na argument neizogibnega odkritja z uporabo policijskih pooblastil po navedenih členih v tem primeru ni mogoče sklicevati, saj se po trenutku, ko je sum zoper storilca osredotočen, ta ne morejo več aktivirati. V duhu navedene odločbe bi tudi z argumentacijo o neizogibnem odkritju, ki je v konkretnem primeru ni mogoče interpretirati drugače, kot da ta avtomatično predvideva možnost pregleda osebe tudi po osredotočenosti suma in odklonitvi prostovoljne izročitve, povsem izničili temelj privilegija zoper samoobtožbo.

ESČP je res razmejilo (i) situacije, ki pomenijo ugibanje, posplošeno sklepanje o vsebini predmetov ali v skrajnem primeru celo iskanje na slepo - t. i. "fishing expedition"; v teh primerih je privilegij zoper samoobtožbo uporabljiv in (ii) situacije, ko lahko organi pregona predmete pridobijo neodvisno od obsojenčeve volje (npr. listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe, ali npr. vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja), katerim je ESČP veljavo privilegija odreklo. Vendar pa - čeprav v konkretnem primeru ne gre za situacijo iskanja na slepo ("fishing expedition") - obravnavan dogodek sodi v prvo izmed navedenih kategorij. Policisti so namreč o vsebini zaznanih aluminijastih zavojčkov (da se torej v njih nahaja prepovedana droga) sumili, obsojenčeva izročitev pa je tak sum potrdila. Gre za testimonialno naravo akta obsojenca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 8272/2021 z dne 1. 12. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leta zapora. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 mu je odvzelo 189 tablet Bensedin, 0,51 grama heroina in 5,01 grama kokaina, odvzelo pa je tudi 0,36 grama heroina, ki je bil30. 6. 2020 zasežen B. B. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obsojencu v plačilo naložilo znesek deset evrov, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki je bil obtoženemu postavljen po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 8272/2021 z dne 13. 6. 2024 pritožbi vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na eno leto in osem mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter, kot navaja, zaradi odločbe o kazenski sankciji po 374. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, da so policisti skladno s pooblastili iz 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) prepovedane predmete obsojencu zakonito zasegli. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in v odgovoru navedel, da vztraja pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

Temeljni očitek vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti je ta, da obsojencu pred zasegom prepovedane droge dne 17. 6. 2020 in 24. 6. 2020 ni bil dan pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma po 55. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj je bil sum za izvršitev kaznivega dejanja oziroma prekrška takrat vsekakor že osredotočen. Navaja, da bi policisti lahko obsojenca zakonito pozvali na izročitev predmetov in nato opravili pregled osebe po 52. členu ZNPPol šele po tem, ko bi obsojenca ob pozivu na prostovoljno izročitev zaznanih predmetov s prepovedano drogo o temeljnih pravicah, ki mu gredo kot osumljencu v kazenskem oziroma (smiselno) domnevnemu kršitelju v prekrškovnem postopku, tudi seznanili. Glede na navedeno vložnik zatrjuje, da so dokazi, na katere se sodba opira v odločilnem obsegu, pridobljeni nezakonito oziroma s kršitvijo človekovih pravic, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

V zvezi z zasegom z dne 17. 6. 2020

6. V obravnavani zadevi so glede prvega izmed (v zahtevi problematiziranih) dogodkov z dne 17. 6. 2020 pomembna naslednja pravnomočno ugotovljena (procesna) dejstva:

(i)navedenega dne so policisti C. C., D. D., E. E. in F. F. opravljali kontrolo okolice Mercatorja v bližini naslova Kotnikova ulica 38 v Ljubljani; policisti so se s službenim vozilom parkirali za metadonsko kliniko, nato pa je C. C. skupaj z D. D. odšel peš proti Kotnikovi ulici, kjer sta opazila obsojenca, ki je policistom poznan iz predhodnih postopkov v zvezi s prepovedanimi drogami;

(ii)obsojenec je v rokah držal svetleče podolgovate predmete, ki jih je spravil v rokav jakne - o zaznavi sta policista takoj obvestila sodelavca, policista F. F. in E. E., ter jima povedala, da je obsojenec po vsej verjetnosti v rokav pospravil pretisne omote s prepovedanimi tabletami in jima naročila, da predmete zasežeta;

(iii)policist F. F. je obsojencu povedal, da je v predel rokava skril predmete, za katere obstaja sum, da gre za prepovedano drogo, nakar mu je obsojenec izročil pretisni omot, v katerem je bilo 14 tablet;

(iv)policist F. F. je nato obsojenca pozval, da izroči še preostale pretisne omote, saj sta sodelavca pri njem zaznala več svetlikajočih predmetov in ga opozoril, da če predmetov ne bo izročil, bo opravljen pregled po 52. členu ZNPPol;

(v)ko je obsojenec nato sam slekel jakno, je ven padlo še dodatnih 120 tablet, zato ga je policist F. F. glede na količino tablet seznanil, da gre za sum storitve kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 in s pravicami po 148. členu ZKP;

(vi)obsojenec je skupno tega dne izročil pretisni omot tablet Bensedin s 14 tabletami in 8 pretisnih omotov s 15 tabletami Bensedin.

7.Da je bil sum v konkretnem primeru zoper obsojenca v okviru prvega izmed obravnavanih dogodkov dne 17. 6. 2020 v trenutku (prvega) poziva na izročitev predmetov že osredotočen (torej, da je bil s strani policistov obravnavan vsaj kot kršitelj v prekrškovnem postopku oziroma osumljenec v kazenskem postopku), kar je treba ugotoviti v prvem koraku uporabe privilegija zoper samoobtožbo, je sodišče prve stopnje glede na navedene okoliščine razumno ugotovilo (točki 14 in 20 prvostopenjske sodbe; te ugotovitve je pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v točki 10 drugostopenjske sodbe, potrdilo). V nadaljevanju presoje pa je ključno ugotoviti, ali je situacija konkretnega primera takšne narave, da je privilegij zoper samoobtožbo (še) uporabljiv.

8.Vrhovno sodišče je v novejših sodbah I Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024 terI Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 ob upoštevanju stališč, zavzetih že v sodbiI Ips 41786/2016 z dne 16. 11. 2020, presodilo, da sam akt izročitve predmetov ali listin predstavlja ravnanje, ki ga obdolženec lahko voljno obvladuje in je v tem delu primerljivo njegovi izjavi. Takšno dejanje (izročitev), ki ga pričakujemo od storilca, se hkrati razlikuje na primer od odvzema krvi, brisa sluznice in drugih dejanj, ki jih mora obdolženec (z vidika privilegija) zgolj pasivno trpeti.

V sodbi I Ips 8271/202 z dne 14. 11. 2024 je izrecno poudarilo, da zato kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo privilegij zoper samoobtožbo varuje. To velja tudi v primeru ukaza policista iz drugega odstavka 52. člena ZNPPol, naj obdolženec ali kršitelj sam izroči predmete, saj s takšno (voljno obvladujočo) izročitvijo tvega svojo samoobremenitev. Vrhovno sodišče kontinuirano vztraja pri stališču, da je nujen pogoj za to, da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, prostovoljna izročitev predmeta. Pri presoji prostovoljnosti je ključnega pomena, da je obdolženec ali kršitelj ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. To velja tudi ob odsotnosti prisile ali pritiska, saj se posameznik, ko je v osebnostno podrejenem položaju, že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist, ki predstavlja določeno avtoriteto, ne zaveda, da mu predmeta ni treba izročiti oziroma misli, da to mora storiti. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo nedopusten poseg v jamstva iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

Drži, kar po drugi strani v prid svojim zaključkom utemeljujeta sodišči prve in druge stopnje, da obdolženec v trenutku izročitve na samo vsebino predmeta (v tem primeru aluminijastih zavojčkov s prepovedano drogo) ne more več voljno vplivati in ta o(b)staja, takšna kot je, ne glede na voljo obdolženca. Vendar pa slednje na dejstvo, da organi pregona v predhodnem koraku, ko je obdolženec pozvan na izročitev predmetov - ta moment je v obravnavani zadevi tudi edini problematiziran - od njega zahtevajo aktivno (potencialno samo-obremenjujoče) ravnanje, v ničemer ne vpliva. Takšno ločnico je v svojih sodbah soglasno naredilo tudi že Vrhovno sodišče.

9.Tudi s stališči sodišč, ki zakonitost dejanja kljub odsotnosti (pravočasnega) pouka vidita v neizogibnem odkritju dokazov (t. i. "doktrina neizogibnega odkritja"), se ni mogoče strinjati. Okoliščina, ki jo napačno kot odločilno navajata, da so policisti prepovedan predmet neposredno zaznali že pred pozivom na njegovo izročitev in bi zaradi tega na vsak način imeli pooblastila opraviti pregled osebe po 52. členu ZNPPol - v skladu (predvsem) s stališči sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 - ni bistvena oziroma takšen argument ne vzdrži. Vrhovno sodišče je namreč v navedeni sodbi izrecno odločilo, da so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma.

To pomeni, da se na argument neizogibnega odkritja z uporabo policijskih pooblastil po navedenih členih v tem primeru ni mogoče sklicevati, saj se po trenutku, ko je sum zoper storilca osredotočen, ta ne morejo več aktivirati. V duhu navedene odločbeI Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 bi tudi z argumentacijo o neizogibnem odkritju, ki je v konkretnem primeru ni mogoče interpretirati drugače, kot da ta avtomatično predvideva možnost pregleda osebe tudi po osredotočenosti suma in odklonitvi prostovoljne izročitve, povsem izničili temelj privilegija zoper samoobtožbo. Ta se namreč nanaša na vsa voljna, aktivna ravnanja obdolženca in slednjemu omogoča, da v postopku (kazenskem ali prekrškovnem) ostaja povsem pasiven; s tem ga varuje pred položaji, v katerih bi bil primoran tvegati svojo samoobremenitev ali trpeti poseg policistov v svojo zasebnost (osebno preiskavo) brez ustavno in zakonsko zahtevane odredbe.

10.Sodišči prve in druge stopnje neustrezno razlagata tudi stališča sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Res je sicer ESČP razmejilo (i) situacije, ki pomenijo ugibanje, posplošeno sklepanje o vsebini predmetov ali v skrajnem primeru celo iskanje na slepo - t. i. "fishing expedition"; v teh primerih je privilegij zoper samoobtožbo uporabljiv in (ii) situacije, ko lahko organi pregona predmete pridobijo neodvisno od obsojenčeve volje (npr. listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe, ali npr. vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja), katerim je ESČP veljavo privilegija odreklo. Vendar pa - čeprav v konkretnem primeru ne gre za situacijo iskanja na slepo ("fishing expedition") - obravnavan dogodek, v nasprotju s stališči sodišč, sodi v prvo izmed navedenih kategorij. Policisti so namreč - kot je pravnomočno ugotovljeno - o vsebini zaznanih aluminijastih zavojčkov (da se torej v njih nahaja prepovedana droga) sumili, obsojenčeva izročitev pa je tak sum potrdila. Gre za testimonialno naravo akta obsojenca.

Prav tako je odločilna okoliščina ravno v tem, da se je predmet obremenilne narave nahajal v posesti obsojenca in je bil slednji s pozivom na izročitev postavljen v položaj aktivnega sodelovanja pri zbiranju dokaznega gradiva. Glede na že zavzeta stališča Vrhovnega sodišča je od osredotočenosti suma dalje takšne predmete mogoče pridobiti le na dva načina: prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi; drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno, pri čemer mora biti, kot uvodoma predstavljeno, o svojih temeljnih pravicah ustrezno poučen.

11.Vložnik ima torej prav, da bi morali v obravnavani zadevi policisti pred pozivom na izročitev predmetov obsojencu dne 17. 6. 2020 dati pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma po 55. členu ZP-1, česar niso storili. S tem so mu bila kršena temeljna ustavna jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave, sodba pa se posledično v odločilnem obsegu opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

V zvezi z zasegom z dne 24. 6. 2020

12.Glede drugega izmed problematiziranih dogodkov z dne 24. 6. 2020 Vrhovno sodišče ugotavlja, da zanesljivih in nedvoumnih razlogov o odločilnih dejstvih za presojo v konkretnem primeru v obrazložitvi sodišč niti prve niti druge stopnje ni zaslediti. Kot je razvidno iz točke 22 obrazložitve prve stopnje je namreč sodišče povzelo, da je policist C. C. izpovedal, da obsojencu ni dovolil, da bi predmet izročil sam, saj je pred tem že poskusil ta predmet uničiti oziroma skriti. V nasprotju z izpovedbo policista C. C. pa sodišče prve stopnje v točki 23 povzema izpovedbo policista D. D., ki je izpovedal, da je policist C. C. obsojenca pozval, naj izroči tisto, kar ima v žepu. Ker obsojenec tega ni želel storiti in je hkrati z roko segel proti svojemu žepu, je obstajala nevarnost, da bi obsojenec predmet uničil, zato mu ga je bilo treba zaseči, kar je storil policist C. C. Sodišče v nadaljevanju obrazložitve v točki 24 prvostopenjske sodbe svojo presojo opravi na način, kot da je bilo nedvomno ugotovljeno, da je policist C. C. obsojenca pozval na izročitev predmetov, čeprav se do protislovnih izpovedb zaslišanih policistov glede tega odločilnega dejstva sploh ni opredelilo. Temu je sledilo tudi drugostopenjsko sodišče v točkah 11 in 12 drugostopenjske sodbe. Glede na navedeno se je Vrhovnemu sodišču na podlagi 427. člena ZKP vzpostavil precejšen dvom o odločilnih dejstvih, kar mu presojo zatrjevanih kršitev onemogoča. Slednje je skupaj z že ugotovljeno kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vodilo v razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno izvesti dokaze na glavni obravnavi, celovito opraviti dokazno oceno in med drugim z gotovostjo razčistiti, ali je v okviru dogodka z dne 24. 6. 2020 policist C. C. obsojenca pozval na izročitev domnevno prepovedanih predmetov ali ne.

C.

13.Glede na vse obrazloženo je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo, hkrati pa je na podlagi 427. člena ZKP Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

14.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodnik in sodnice Barbara Zobec, Maja Baškovič, mag. Aleksander Karakaš inmag. Andreja Sedej Grčar. Vrhovni sodnik dr. Primož Gorkič je glasoval za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti in napovedal odklonilno ločeno mnenje.

-------------------------------

1O razsežnostih privilegija zoper samoobtožbo glej na primer tudi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/97-117 z dne 14. 3. 2002, Up-1678/2008-13 z dne 14. 10. 2010 in Up-1293/2008 z dne6. 7. 2011, na katere se Vrhovno sodišče v svojih odločbah sklicuje; primerjaj tudi P. Gorkič, v: Edicijska dolžnost domnevnega storilca v kazenskem postopku, Ljubljana, Pravnik, 131 (2014) 5-6, str. 376.

2Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025, I Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024 in I Ips 41786/2016 z dne 16. 11. 2020.

3Glej zlasti sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024 in I Ips 41786/2016 z dne16. 11. 2020.

4Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 (tč. 14); nasprotne razlage ni mogoče razbrati niti iz sodb Vrhovnega sodišča I Ips 8271/202 z dne 14. 11. 2024 in I Ips 41786/2016 z dne 16. 11. 2020, v katerih slednje možnostma pregleda osebe in uporabe policijskih pooblastil iz 51. ter 52. člena ZNPPol ne daje pomena, kot jima ga dajeta sodišči prve in druge stopnje v obravnavani zadevi.

5Sodbe ESČP v zadevah Funke proti Franciji (10828/84) z dne 25. 2. 1993, tč. 44; J.B. proti Švici (31827/96) z dne 3. 5. 2001, tč. 64 in 69 ter De Legé proti Nizozemski (58342/15) z dne30. 1. 2023, tč. 76.

6Sodbe ESČP v zadevah Saunders proti Združenemu kraljestvu (19187/91) z dne 17. 12. 1996, tč. 69; J.B. proti Švici (31827/96) z dne 3. 5. 2001, tč. 68; P.G. in J.H. proti Združenemu kraljestvu (44787/98) z dne 25. 9. 2001, tč. 80; Jalloh proti Nemčiji (54810/00) z dne 11. 7. 2006, tč. 102, O'Halloran and Francis proti Združenemu Kraljestvu (15809/02, 25624/02) z dne 29. 6. 2007, tč. 47.

7Situacija glede zaznave domnevno prepovedanih predmetov je povsem primerljiva tisti v zadeviI Ips 8271/2021 z dne 14. 11. 2024, v kateri so policisti pri obdolžencu prav tako zaznali "alu zavojček", v katerem so celo že opazili dele posušene rastline zeleno rjave barve, z značilnim vonjem prepovedane droge konoplje.

8Primerjaj predvsem sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 (tč. 16) inI Ips 41786/2016 z dne 16. 11. 2020 (tč. 16).

****************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. PRIMOŽA GORKIČA

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186/1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/4, 371, 371/1, 371/1-8, 427

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 51, 52

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.