Jedro

Ker je bilo že v drugem postopku pravnomočno ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili veljavno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, tožnik v tem postopku ne more uspeti s trditvijo, da pogodba ni odraz njene pogodbene volje in je navidezna.

Čeprav stranko v postopku zastopa skrbnica za poseben primer, sodišče lahko zasliši stranko, če oceni, da je to glede na njegovo stanje, mogoče.

Izrek

Pritožba proti sodbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba proti sklepu se zavrže. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 380,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe. Tožbeni zahtevek, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 7.3.2002, nima učinka med pogodbenima strankama in je nična, zato se po uradni dolžnosti izbriše prepoved obremenitve, odsvojitve in oddaje v zakup brez pisnega soglasja preživljalca pri nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe ter podredni zahtevek, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 7.3.2002 razveže ter izbriše po uradni dolžnosti prepoved obremenitve, odsvojitve in oddaje v zakup brez pisnega soglasja preživljalca pri nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe, je sodišče zavrnilo. Zaradi zavrnitve zahtevkov je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.503,37 s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedenima sklepu in sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da ugodi podrednemu zahtevku tožnika v celoti s stroškovno posledico oziroma sodbo in sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker tožnik ni bil zaslišan v skladu z določbo 260. člena ZPP. Po njegovem mnenju bi morala biti kot stranka zaslišana skrbnica in ne tožnik sam. Pritožnik namreč meni, da ni bil sposoben za zaslišanje. Predlaganih dokazov z izvedencem in zaslišanjem lečeče zdravnice, ki bi pojasnila, kakšno je tožnikovo zdravstveno stanje, sodišče prve stopnje ni izvedlo in je samo ugotovilo, da je sposoben razumeti in slediti postopku. Ta ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča na naroku 24.9.2009, predloženo medicinsko dokumentacijo in odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Šiška, zato je podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno ves čas po uradni dolžnosti paziti na pravdno sposobnost stranke. Ker ni usposobljeno za presojo, ali je tožnik sposoben biti pravdna stranka, bi moralo izvesti predlagane dokaze. Ker tega ni storilo, je podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati tožnika zaradi njegovih zdravstvenih težav, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je odločitev oprlo le na zaslišanje toženca. Toženec ni znal pojasniti, zakaj se je najemnina znižala za polovico. Zaključki sodišča prve stopnje o logični in sprejemljivi razlagi toženca so nesprejemljivi. Ker je sodišče oprlo odločitev le na izpoved toženca, je podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je nasprotje o tem, kar je sodišče v sodbi navedlo o odločilnih dejstvih in zapisnikom o izpovedbi toženca. Nelogičen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil interes toženca, da si zagotovi čim cenejši poslovni prostor. Sodišče se ob tem ni vprašalo, kakšen pa je bil interes tožnika, saj je po sklenitvi sporne pogodbe prejemal bistveno manj kot prej. Predmet sporne pogodbe je zemljišče s tremi poslopji in dvorišče. Jasno je, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj soglasja volj ob sklepanju sporne pogodbe ni bilo, kar je toženec potrdil. Tožnik pa ves čas zatrjuje, da je bila njegova volja le skleniti najemno pogodbo. Sodišče bi moralo ugotoviti dejanski interes tožene stranke. Pogodba ni sklenjena, če ni soglasja volj, zato je odločitev v nasprotju z določbo 16. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nasprotne ugotovitve prvostopnega sodišča predstavljajo kršitev materialnega prava. Tožnik je bil ves čas s tožencem le v poslovnem najemnem razmerju in ni imel interesa sklepati pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je bil lastnik vrednega premoženja. Zato bi bila edino pravilna presoja, da je bila v resnici sklenjena le najemna pogodba. Toženčev namen ni bil skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj njegov namen ni bil skrbeti za tožnika. Sklenjena pogodba služi le zaščiti toženčevih interesov v primeru vlaganj v nepremičnino. To pa ne kaže na voljo skleniti prav pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki običajno temelji na zaupnem odnosu, preživljalec pa je dolžan zagotoviti pomoč in oskrbo preživljancu. Tega pa v konkretnem primeru ni. Nadalje tožnik pojasnjuje, da potrebuje stalno pomoč in oskrbo zaradi nesreče, bolezni in starosti. Zdravstveno stanje se mu je od sklenitve sporne pogodbe poslabšalo in to okoliščino bi moralo sodišče ugotoviti glede utemeljenosti podrednega zahtevka. Ne drži ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi moral tožnik ob sklepanju računati na spremenjene okoliščine. Sodišče bi moralo upoštevati okoliščine na strani obeh strank, česar pa ni storilo. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec je v obširnem odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteval je tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba proti sklepu ni dovoljena, pritožba proti sodbi ni utemeljena.

Glede pritožbe proti sklepu: Tožnik je v teku postopka tožbo razširil tako, da je postavil tudi podredni zahtevek na razvezo sporne pogodbe. Toženec se je spremembi tožbe protivil, zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odst. 185. člena ZPP spremembo tožbe dovolilo, saj je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev spornega razmerja med strankama. Kljub takšni odločitvi se tožnik pritožuje proti sklepu, ki je bil izdan v njegovo korist. Glede na navedene ugotovitve pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe proti sklepu, zato je ob upoštevanju določbe 4. odst. 343. člena ZPP njegova pritožba proti sklepu nedovoljena. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP tožnikovo pritožbo proti sklepu zavrglo.

Glede pritožbe proti sodbi: V obravnavani zadevi je tožnik po svoji pooblaščenki - odvetnici vložil tožbo. V teku postopka je Center za socialno delo Ljubljana Šiška tožniku postavil skrbnico za poseben primer na podlagi določbe 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Za skrbnico je bila določena M.M.G., ki je tudi predlagala postavitev pod skrbništvo. Njena naloga je zastopanje tožnika v sodnih zadevah. Po postavitvi je skrbnica sodelovala v postopku v okviru pravic, ki jih skrbniku daje zakon. Sodišče prve stopnje do postavitve skrbnika ni podvomilo v pravdno sposobnost tožnika.

Iz navedenih ugotovitev izhaja, da tudi, če tožnik ni sposoben skrbeti za svoje pravice in interese v pravdnem postopku, kot ugotavlja Center za socialno delo Ljubljana Šiška, kar pomeni, da je njegova pravdna sposobnost omejena, ravnanju sodišča prve stopnje, ki je izvedlo postopek, ni mogoče očitati zatrjevane kršitve določbe pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je tožnika v postopku zastopala skrbnica za poseben primer, njo pa pooblaščenka - odvetnica.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem strank in na strani tožeče stranke zaslišalo tožnika in ne skrbnice, saj je v skladu z določbo 260. člena ZPP presodilo, da je njegovo zaslišanje možno. Kot dokazno sredstvo stranka ne nastopa kot subjekt postopka, ki izjavlja pravno upoštevno procesno voljo, pač pa kot posrednik informacij o obstoju zatrjevanih pomembnih dejstev. Kadar je v tej vlogi, ni pomembna njegova pravdna sposobnost. Tudi, če ne more samostojno in veljavno opravljati procesnih dejanj, ne pomeni, da nima tudi dejanske sposobnosti sodišča seznaniti z dokaznimi informacijami. Bistveno je, da oseba izpolnjuje vsaj minimalne pogoje, ki jih mora izpolnjevati priča, torej, da je sposobna zaznavati in poročati, kar je zaznala. Kdaj bo sodišče zaslišalo zakonitega zastopnika ali skrbnika, kdaj pa stranko samo, je tako odvisno od dejanske sposobnosti stranke za zaslišanje in od primernosti enega ali drugega subjekta kot posrednika informacij (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, J. Zobec, stran 520). Ravnanje sodišča, ki je zaslišalo tožnika kot pravdno stranko, torej ne predstavlja zatrjevane kršitve določbe pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s členom 260 ZPP.

Ker je bilo uveljavljanje tožnikovih procesnih pravic v postopku ustrezno zavarovano s sodelovanjem skrbnice za poseben primer in njene pooblaščenke, pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema dejansko presojo prvostopnega sodišča, da je bilo zaslišanje tožnika v zvezi s spornimi vprašanji mogoče opraviti, ni bilo nobene potrebe po zaslišanju tožnikove lečeče zdravnice in po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, saj naj bi bila z izvedbo teh dokazov ugotovljena le tožnikova pravdna sposobnost v času vodenja postopka. Tožniku ni bila niti deloma omejena poslovna sposobnost niti ni bilo kaj takšnega predlagano. Življenjsko sprejemljivo je, da se pri človeku pri 85-ih letih začnejo pojavljati znaki demence, posledično pa takšen človek ni več sposoben v celoti skrbeti za vse svoje pravice in dolžnosti, zlasti v sodnih postopkih. Zaradi takšnega stanja je bila tožniku postavljena skrbnica, katere pooblastila so omejena le na zastopanje v sodnih postopkih, saj je očitno tudi Center za socialno delo ugotovil, da na ostalih področjih tožniku pomoč skrbnika ni potrebna. Vse navedene okoliščine, pa tudi ravnanje in obnašanje tožnika na naroku, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji, ali tožnika lahko zasliši kot stranko, zato so očitki pritožnika, da je takšna presoja v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo, odločbo centra za socialno delo in rezultatom zaslišanja tožnika kot stranke, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse tiste dokaze, ki so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Z dokazno oceno, ki je logično sprejemljiva in življenjsko prepričljiva, saj je posledica skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij, kot tudi ne med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika, o izpovedbi toženca in samim zapisnikom o izpovedbi, saj se zatrjevano nasprotje, ki predstavlja iztrgan izsek iz izpovedbe toženca, ne nanaša na pomembne okoliščine. Glede na povedano nista podani niti zatrjevani kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, niti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1738/2004, izhaja, da je bilo v tem postopku že pravnomočno odločeno, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki v obliki notarskega zapisa sklenili 7.3.2002, ni neveljavna zaradi napak volje ali nesorazmerja vzajemnih dajatev, niti ni nična, ker bi bila sklenjena v nasprotju z moralo, ali bi bila oderuška, niti ni pogojev za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani preživljalca.

V obravnavanem primeru tožnik primarno zatrjuje ničnost dne 7.3.2002 sklenjenega pravnega posla na podlagi določbe 50. člena OZ, saj naj bi pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavljala le navidezno pogodbo, v resnici pa je bila med pravdnima strankama sklenjena le najemna pogodba, zato navidezna pogodba nima učinka med pravdnima strankama. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v primerih simulacije stranki hočeta, da nastane posel le navidez, na zunaj. Za stranki posel ne velja. Dostikrat je smisel navideznega posla prikrivanje drugega posla. Kolikor je posel med strankama navidezen, ne more veljati, ker ni volje strank. Simuliran posel je ničen. Prikriti posel pa je lahko veljaven, ker je volja strank glede njega resnična. Ob upoštevanju dejstva, da je bilo v sodnem postopku že pravnomočno ugotovljeno, da je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju odraz prave pogodbene volje pogodbenih strank, saj kakršnekoli napake volje sodišče ni ugotovilo, je že iz tega razloga nesprejemljiva tožnikova trditev v tem postopku, da stranki nista hoteli skleniti takšne pogodbe, pač pa najemno pogodbo. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede presoje prvostopnega sodišča, da sta pravdni stranki v času sklepanja pravnih poslov v letu 2001 in 2002 njuno poslovno razmerje uredili tako, da je bila sklenjena sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je toženec tožniku plačeval rento v dogovorjenem znesku, eventualna njegova vlaganja v nepremičnino pa bi bila varovana s tem, da bo po tožnikovi smrti postal lastnik nepremičnin. Še vedno pa je ostala v veljavi najemna pogodba za poslovni prostor, sklenjena za določen čas, vendar za nižjo najemnino od prvotno dogovorjene, kar je glede na njune takratne odnose ter okoliščine na strani obeh pogodbenih strank povsem sprejemljivo ravnanje. Če bi namreč tožnik glede svojih nepremičnin zasledoval le ekonomski cilj, torej čim bolje iztržiti razpoložljive poslovne prostore, potem je povsem jasno, da o čem drugem kot o najemu sploh ne bi razmišljal. Ob upoštevanju okoliščin, da tožnik ni imel bližnjih sorodnikov, da je sam z opravljanjem obrtne dejavnosti prenehal, s tožnikom pa se je poznal že dalj časa in so bili njuni odnosi očitno dobri, česar tožnik ne zanika, na kar nenazadnje kaže tudi sklenitev pogodbe, ki običajno temelji na medsebojnem zaupanju, pa je življenjsko sprejemljiva njegova odločitev, da trajneje uredi tako odnos s tožencem kot usodo svojih nepremičnin. Toženec se je namreč obvezal skrbeti za prevzete nepremičnine, ki bi ostale v tožnikovi lasti do njegove smrti in bi jih lahko oddal tudi v najem komu drugemu s soglasjem toženca. Ali so bile vzajemne obveznosti pogodbenih strank enakovredne, ni pomembno, saj je bilo tožniku že v pravdni zadevi I P 1738/2004 pojasnjeno, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju aleatorne narave. Ob povedanem pa je poudarjanje okoliščine, da tožnik po sklenitvi sporne pogodbe od toženca prejme manj denarja kot ga je v času najemnega razmerja, nepomembno, saj ta okoliščina na odločitev nima nobenega vpliva. Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da sporna pogodba med pogodbenima strankama nima pravnega učinka, ker je navidezna, materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča glede odločitve o podrednem zahtevku. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 562. člena OZ, je mogoče razvezati pogodbo o dosmrtnem preživljanju, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežena. Citiranega zakonskega določila tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati tako, kot to trdi tožnik. Podlaga za uporabo določbe 1. odst. 562. člena OZ, je npr. podana, kadar zaradi porušenih medsebojnih odnosov pogodbenih strank, zlasti, če je dogovorjeno skupno življenje, obveznosti ni mogoče izvrševati. Tudi velike življenjske spremembe na strani pogodbenikov, s katerimi ob sklenitvi pogodbe niso mogli računati, pa bistveno otežujejo možnosti izpolnjevanja obveznosti, zlasti na strani preživljalca (npr. bolezen, smrt v družini in podobno), bi lahko predstavljale razlog za drugačno ureditev razmerja ali razvezo pogodbe. Okoliščina, da je bil tožnik v času sklenitve sporne pogodbe popolnoma sposoben sam skrbeti zase, sedaj pa glede nekaterih potreb potrebuje pomoč, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti razlog za razvezo pogodbe po 1. odst. 562. člena OZ. Pogodbeni stranki sta namreč s sklenitvijo pogodbe prevzeli dogovorjene obveznosti. Na kakšni podlagi sta določili toženčevo denarno obveznost, za odločitev ni pomembno. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bila višina denarne obveznosti kakorkoli odvisna od tožnikovega zdravstvenega stanja in zmožnosti samooskrbe. Toženec s pogodbo tudi ni prevzel kakršnekoli obveznosti, da v primeru bolezni ali starostne onemoglosti skrbi za tožnika. Zato so vsi očitki pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da so se razmere na njegovi strani zaradi potreb po tuji negi in pomoči pri oskrbi spremenile, neutemeljeni, saj te okoliščine niso bistvene za odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse tiste dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev in na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno določbo 562. člena OZ, ko je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve niso utemeljene. Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Tožencu mora povrniti stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo plačilo odvetniške nagrade v višini 826,30 točk, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR predstavlja znesek 380,10 EUR.