Jedro

Stranska intervenienta nista zlorabila svojih vodstvenih pravic oziroma svojih pooblastil izvrševala z namenom, da se tožnico izključi, kar bi nudilo oporo za ugotovitev protipravnosti njunih ravnanj. Ker stranskima intervenientoma, ki sta na hierarhični lestvici znotraj fakultete višje od tožnice, ni mogoče očitati ravnanj trpinčenja, storjenih iz pozicije moči, ni uporabljivo stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019, da imajo njuna dejanja večjo težo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v III. točki izreka znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zniža na 6.602,05 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki in stranska intervenienta sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 42.797,15 EUR, odškodnine za čas odpovednega roka v višini 7.336,65 EUR, odškodnine zaradi mobinga v višini 5.000,00 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 1.863,04 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 7.064,13 EUR stroškov postopka (III. točka izreka), stranskima intervenientoma pa 4.554,14 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka), obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo v I., III. in IV. točki izreka tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežnih pritožbenih navedbah nasprotuje večini dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ter izpostavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga po predložitvi pisnega opomina, ki ga je zaradi trpinčenja s strani ene izmed zaposlenih prejela stranska intervenientka, ker naj bi bil ta zelo pomemben za ustvarjanje celostne slike dogajanja in osebnih razmerij ter za verodostojnost izpovedi. Prav tako se ne strinja z zavrnitvijo zaslišanja prič A. A., B. B. in C. C., ki bi izpovedali o sestanku pri rektorju, na katerem ji je bil zaradi prepoznanega mobinga podan predlog ponovne zaposlitve pri toženki s poračunom razlike v plači. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj njeni izpovedi kategorično ni verjelo, medtem ko je glede poteka posameznih dogodkov nekritično sledilo drugačnima izpovedma stranskih intervenientov. Uveljavlja kršitev načela obrnjenega dokaznega bremena. Izvajanje mobinga potrjujejo tudi listinski dokazi, iz predloženih elektronskih sporočil sta razvidna neprimerna komunikacija, ki jo je bila deležna s strani stranskih intervenientov, ter pritisk, da v kratkem roku opravi odrejeno delo. Že iz ugotovitve Komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi s konfliktno situacijo pri toženki izhaja, da odnosi med tožnico in stranskima intervenientoma niso bili najboljši. Sodišče prve stopnje je vsak dogodek presojalo ločeno in izolirano ter na koncu pavšalno zaključilo, da skupaj ne predstavljajo mobinga. Stranskemu intervenientu je podrobno poročala, zakaj je potrebno nadurno delo in kateri delavci bodo to opravljali, vendar pa mu ta obrazložitev ni zadostovala, čeprav D. D., E. E. in F. F. takšne podrobne obrazložitve ni bilo potrebno dajati, nadurno delo pa jim je bilo kljub temu odobreno. Sodišče prve stopnje tega dogodka ni umestilo v časovnico vseh drugih dogodkov, ki so se v tistem času odvijali. V kratkem obdobju pred tem je namreč stranskemu intervenientu zavrnila parafo na odločbo, kmalu zatem pa ji je ta navzdol popravil letno oceno dela ter podal navodilo o prerazporeditvi dela zaradi začasne odsotnosti delavke, čeprav je že sama pravočasno uredila nadomeščanje. Sodišče prve stopnje bi ta dogodek moralo presojati v povezavi z drugimi dogodki, ki so sledili kot povračilni ukrepi, zato so vsi skupaj predstavljali mobing. Meni, da bi morala biti z neposrednim odrejanjem dela zaposlenim vsaj seznanjena, da bi imela pregled nad delom v njeni službi. Stranski intervenient pa je pri njej postopal drugače ter odrejal delo zaposlenim ali spreminjal organizacijo dela v njeni službi, ne da bi jo o tem obveščal kot vodjo, kar predstavlja njeno izključitev iz delovnega procesa. Glede prerazporejanja dela v času odsotnosti delavke je bil namen stranskega intervenienta, da jo kot vodjo diskreditira, saj se je vtikal v njene konkretne zadolžitve in naknadno pošiljal svojo organizacijo dela, čeprav je že sama uredila vse potrebno in je bila njena pristojnost, da organizira delo v svoji službi. Pri zamudi na sestanek, do katere je prišlo, ker ji stranska intervenientka ni sporočila spremembe ure sestanka, je šlo sicer za eno drobno dejanje, vendar bi ga sodišče prve stopnje moralo presojati v povezavi z drugimi dogodki in ne izolirano. Stranska intervenientka jo je vabila pod pretvezo avtorskih in podjemnih pogodb, o katerih pa na sestanku z revizorjem sploh ni bilo govora. Normalno bi bilo, da bi ji pred sestankom povedali, da bo revizor spraševal o sodni poravnavi, zato da bi se v tej zadevi pripravila. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da za pripravo odzivnega poročila ni potrebovala celotnega poročila, ker je vsa potrebna dokumentacija v litoželezni omari v kadrovski službi. Glede priprave odločbe o dostopu do informacij javnega značaja je sodišče prve stopnje zmotno verjelo stranskima intervenientoma, da naj ne bi imela razloga za skrivanje dokumentacije. Članek oziroma zadeva se je nanašala na svetovalne storitve stranskega intervenienta, zato je bil očitno interes vodstva takšen, da niso želeli razkriti dokumentacije in je tudi niso posredovali. Dejstvo prevzemanja subjektivne odgovornosti stranskega intervenienta je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo, saj zaradi konflikta interesa sam takšne odločbe ne bi smel popraviti. Iz elektronskega sporočila z dne 1. 6. 2017 jasno izhaja pritisk stranskega intervenienta, da naj neko delo opravi takoj, oziroma očitek, da šteje, da tega ne namerava storiti, ker tega do določene ure ni napravila, kar je skrajno zavržno. Priprava pritožbe na f. ji je bila naložena zadnji dan roka, v petek tik pred koncem delovnika, pri čemer je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da namen stranskih intervenientov ni bil njena diskreditacija. Šlo je za dokument, ki ga pred tem ni še nikoli pripravljala, zato je bila urgentna izvedba te naloge še toliko bolj otežena. Ker je morala pritožbo pripraviti tik pred iztekom roka, je zaradi časovnega pritiska delala pod stresom in pozabila popraviti datum na dopisu, preko katerega je opravljala novega. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da stranska intervenientka ni ravnala z namenom diskreditacije, ko ji je naknadno odredila, da pripravi zapisnik opravljenega sestanka na temo G. G. Priči H. H. in I. I. se izrečenih besed stranskega intervenienta resda nista konkretno spominjali, kar je življenjsko gledano popolnoma logično, saj si navzoče priče posameznih dogodkov ne zapomnijo, ker jih ne dojemajo enako kot žrtev, ki je sistematično deležna takšnih dejanj. Ne prepriča obrazložitev sodišča prve stopnje, da besed stranskega intervenienta, da ima korenine Črnogorca, ni mogoče razumeti kot grožnjo, ker ni znala izpovedati, na kaj konkretno naj bi se ta grožnja nanašala. Da je do kričanja stranskega intervenienta nanjo prišlo, je izkazano z objektivno listinsko dokumentacijo, izpisa iz osebne zdravstvene kartoteke, kjer je zabeleženo, da je 22. 12. 2016 obiskala zdravnika. Ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje, da je šlo pri popravljeni letni oceni za malomarnost stranskega intervenienta, ker je letno oceno pripravljal prvič, in ne za namen škodovati tožnici, saj je to oceno prejela neposredno po tistem, ko ni želela parafirati odločbe. Glede podanega pisnega opozorila navaja, da so v njem neupravičeni očitki, saj ni pripravila spornih in napačnih sklepov, temveč jih je njen sodelavec J. J., ki pa pisnega opozorila ni dobil. Toženka je pisno opozorilo izdala na podlagi predloga stranske intervenientke, ki ga je parafiral tudi stranski intervenient. Sodišče prve stopnje je spregledalo nedopusten niz ponavljajočih se ravnanj zoper tožnico. Ni odločilno, da posamezni dogodki zanjo niso imeli neposrednih negativnih delovnopravnih posledic, saj bi sodišče prve stopnje pomen vseh dogodkov moralo obravnavati v kontekstu trpinčenja. Prav tako ni v zadostni meri upoštevalo njenega subjektivnega dojemanja, da je bila kot podrejena zaradi ravnanj stranskih intervenientov prestrašena in ponižana. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del odločitve in navaja, da toženka ni upravičena do priznanja stroškov za tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo v višini 675 točk. Meni, da je sodišče prve stopnje toženki in stranskima intervenientoma neutemeljeno priznalo 150 točk za čakanje na narok, ki je potekal 14. 1. 2022. Ob priznani nagradi za narok in urnino, ni podlage za dodatno priznavanje zamude časa med čakanjem na naroke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka in stranska intervenienta sta vložila odgovora na pritožbo, v katerih prerekata njene navedbe in predlagata njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena (odločitev o stroških postopka).

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožničinih denarnih zahtevkov iz naslova podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami). Trpinčenje je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za opredelitev nekega ravnanja kot trpinčenja na delovnem mestu morajo biti podani vsi elementi, ki izhajajo iz navedene opredelitve. Vprašanje, ali so bili drugi delavci podvrženi trpinčenju na delovnem mestu, za odločitev ni bistveno, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo edicijski predlog tožnice za predložitev pisnega opomina, ki naj bi ga zaradi trpinčenja s strani druge zaposlene prejela stranska intervenientka.

7. Pritožba sodišču prve stopnje na več mestih neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev podrobno obrazložilo ter navedlo jasne in natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih tožničinih navedb, neposredno ali posredno. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato lahko preizkusilo.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da sodba temelji izključno na izpovedih stranskih intervenientov. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, ki so se izvajali v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako tožničino izpoved v zvezi s posameznimi sklopi očitkov kot tudi izpovedi stranskih intervenientov, ki pa so bile v večji meri podprte z izpovedmi zaslišanih prič in listinskimi dokazi. Poudarilo je tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Razlogi, zakaj tožničinim argumentom ni sledilo, so glede na utemeljitev dokazne ocene tožnici znani oziroma posredno razvidni, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ji ni verjelo oziroma zakaj verjame stranskima intervenientoma. Dokazna ocena sodišča prve stopnje upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP in je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, vestna, skrbna ter analitično sintetična, poleg tega pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

9. Čeprav sodišče prve stopnje v zvezi z vsakim posameznim očitanim ravnanjem ni posebej povzelo celotnih izpovedi prič, ki potrjujejo izpovedi stranskih intervenientov, zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica namreč po vsebini uveljavlja navedeni bistveni kršitvi postopka zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Namen obrazložitve sodne odločbe ni povzemanje izpovedi prič ali strank, pač pa je bistvena ocena izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo jasno in prepričljivo. Pri obravnavi posameznih dogodkov je v bistvenem delu jasno navedlo, katera dejstva izhajajo oziroma ne izhajajo iz izpovedi zaslišanih. Detajlno povzemanje izpovedi ne prispeva h kvalitetni dokazni oceni, ampak kvečjemu povzroča nepreglednost, nejasnost obrazložitve odločbe sodišča. 10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi prič H. H., K. K. in D. D., ki so opisovali slabe odnose na delovnem mestu med zaposlenimi in stranskima intervenientoma. Sodišče se v obrazložitvi ni dolžno opredeliti do vseh delov izpovedi prič, če oceni, da se njihove izpovedi ne nanašajo na pravno relevantna dejstva. Skladno z opredelitvijo trpinčenja na delovnem mestu v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 na splošno slabi oziroma porušeni odnosi med sodelavci ali med nadrejenimi in podrejenimi ne pomenijo avtomatično, da gre za trpinčenje na delovnem mestu. Če torej sodišče oceni, da priča ne izpoveduje o pravno relevantnih dejstvih in se zato ne opredeli izrecno do vseh delov njene izpovedi, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem glede odrejanja dela mimo tožnice ne pomeni obstoja te bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Drži sicer pritožbena trditev, da ima del pisne izjave L. L., ki ga je povzelo sodišče prve stopnje, drugačen pomen in se nanaša zgolj na pošto, ki je ni pošiljal drugim v vednost, ne pa na neposredno nalaganje dela sodelavcem, vendar pošiljanje pošte v vednost ne predstavlja odločilnega dejstva za očitek tožnice o izključevanju iz delovnega procesa. Sicer pa tožnica zaslišanja te priče ni predlagala v zvezi z očitkom izključevanja iz delovnega procesa, temveč je dokazni predlog substancirala z navedbo, da bo lahko izpovedal v zvezi z očitki toženke o njenem slabem delu.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnice za zaslišanje B. B., C. C. in A. A. Za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov je obstajal vsaj en od ustavno dopustnih razlogov (dokaz je nepotreben, če je dejstvo že dokazano, nepomemben, če zatrjevano dejstvo ni odločilno, oziroma neprimeren, če se z njim določenega dejstva ne da ugotoviti). Pripravljenost za sporazumno rešitev spora in s tem povezana vsebina sestanka pri rektorju v obdobju po prenehanju njenega delovnega razmerja pri toženki, na katerem naj bi ji rektor zaradi prepoznanega mobinga podal opravičilo in predlagal ponovno zaposlitev pri toženki (izven fakultete M.), ni bistveno dejstvo za odločitev v tem sporu oziroma za presojo očitanih ravnanj trpinčenja na delovnem mestu in neenake obravnave.

13. Tožničini očitki se nanašajo na obdobje od septembra 2016 do konca leta 2017. Po tožničinih zatrjevanjih naj bi nedopustna ravnanja izvajala stranska intervenientka izr. prof. dr. N. N. (tedanja dekanica fakultete M., v nadaljevanju fakulteta M.) in stranski intervenient izr. prof. dr. O. O. (tedanji tajnik fakultete M.). V času zatrjevanega trpinčenja in neenake obravnave je tožnica opravljala delo vodje v Službi za kadrovske, splošne in pravne zadeve, v okviru katerega je opravljala naloge po navodilih dekanice in tajnika fakultete ter vodila delo v oddelku.

14. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravila obrnjenega dokaznega bremena iz tretjega odstavka 47. člena ZDR-1. Ta določa, da če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je dokazno breme (da je zagotovil tako delovno okolje, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev) na strani delodajalca. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja šele, ko so zatrjevana sporna ravnanja iz prvega odstavka 47. člena ZDR-1 dokazana, dokazati pa jih mora delavec. Sodišče prve stopnje je presojalo vsak posamezni očitek in opravilo tudi celovito presojo ter zaključilo, da s strani tožnice očitana nedopustna ravnanja toženke oziroma stranskih intervenientov bodisi niso dokazana (ob tem je pravilno uporabilo določbo o obrnjenem dokaznem bremenu) bodisi ne predstavljajo ravnanj trpinčenja na delovnem mestu oziroma neenake obravnave, zato za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo zakonitega razloga.

15. V sklepu VIII Ips 85/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je trpinčenje na delovnem mestu lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje je torej primarno objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Kot sekundarno pa se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način, saj sicer ne more biti trpinčen.

16. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožnice ni neenako obravnavala, ko je stranski intervenient glede na vsebino njene prošnje za odobritev nadurnega dela zahteval podrobnejšo obrazložitev potrebe po nadurah za vsakega posameznega sodelavca v službi, saj je tožnica v elektronskem sporočilu na splošno navedla razloge za povečan obseg dela, ob tem pa naštela še sodelavce, za katere prosi odobritev nadurnega dela. Ni prepovedana vsaka neenaka obravnava, pač pa zgolj neenaka obravnava glede na primeroma navedene osebne okoliščine. Tožnica v zvezi z odobritvijo nadurnega dela sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa osebne okoliščine v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Med slednje namreč ne sodi dejstvo, da je bila tožnica kot tajnica fakultete del prejšnjega vodstva pod nekdanjim dekanom prof. dr. K. K., kar sama smatra kot razlog za njeno neenako obravnavo po menjavi vodstva na fakulteti M. Sicer pa je za presojo ravnanj toženke bistveno, da so v zvezi z odobravanjem nadurnega dela morale tudi druge zaposlene (D. D., F. F., E. E.) vedno podati vnaprejšnjo pisno vlogo z obrazložitvijo povečanega obsega dela, zaradi katerega naj bi bilo potrebno opravljanje nadur, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Priča E. E. je izpovedala še o posebnem obrazcu, na katerem so opredelili, za katere naloge se bo opravljalo nadurno delo. Priča F. F. je sicer res povedala, da je v vlogi napisala za vse sodelavce službe nepoimensko, vendar je jasno poudarila, da je bilo to pri vpisih, ki so dokaj tipične zadeve na fakulteti, običajno, ni pa potrdila navedb tožnice, da podrobne obrazložitve ni bilo potrebno dajati. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje izpovedi stranskega intervenienta, da zanj nadurno delo ne obstaja, saj njegovo tovrstno mnenje nima bistvenega pomena za presojo o neenaki obravnavi ali trpinčenju na delovnem mestu. Glede na to, da zahteva stranskega intervenienta po dodatnem pojasnilu ne odstopa od siceršnje prakse pri odobravanju nadurnega dela, je tudi v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu.

17. Drži stališče, ki ga izpostavlja pritožba, tj. da pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj (delavec, ki izvaja trpinčenje) zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal, torej kakšen je njegov subjektivni odnos do teh ravnanj. Za presojo odškodninske odgovornosti delodajalca za ravnanje svojih delavcev namreč zadostuje, da sodišče ugotovi, da je bilo njihovo ravnanje protipravno, torej takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu. Vendar pa oblike krivde pri odškodninski odgovornosti povzročitelja škode ne gre enačiti z namenom povzročitelja v smislu zavestne usmerjenosti k cilju, ki ga storilec zasleduje s storitvijo protipravnega ravnanja. Presoja namena povzročitelja lahko odločilno prispeva k zaključku, ali so bila ravnanja takšna, da jih je mogoče opredeliti kot očitno žaljiva, negativna ali graje vredna.1

18. V zvezi z neposrednim odrejanjem dela zaposlenim v tožničini službi je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič pravilno ugotovilo, da je bila pri toženki običajna praksa, da so nadrejeni (med katera sta sodila tudi dekanica in tajnik fakultete), delovne naloge med zaposlene dodeljevali bodisi posredno preko vodij služb, kadar je bilo zaradi teže naloge potrebno vključiti celotno službo, bodisi neposredno zaposlenemu, če se je vedelo, da je neko konkretno delo v pristojnosti posamezne osebe. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da stranska intervenienta nista namensko dela odrejala mimo tožnice kot vodje, saj glede na opisane okoliščine znotraj fakultete ni bilo stroge hierarhije in pravil v komunikaciji zaposlenih, zato jima ni mogoče očitati graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja.

19. Neutemeljen je očitek izključevanja iz delovnega procesa, ki ga tožnica utemeljuje z navedbo, da bi morala biti kot vodja službe z nalaganjem dela podrejenim delavcem seznanjena. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v takem primeru običajno, da so bili podrejeni sodelavci tisti, ki so o dodeljeni nalogi obvestili vodjo svojega oddelka, kar izhaja iz izpovedi F. F. (imeli so sistem obveščanja znotraj službe, če so podrejeni sodelavci dobili kakšno nalogo, so jo o tem obvestili oziroma poslali v vednost, izpoved na list. št. 518-520), P. P. (če sta mu stranska intervenienta odredila kakšno delo, je o tem vedno obvestil svojo vodjo, izpoved na list. št. 526) in R. R. (če so ji bile odrejene naloge s strani stranskih intervenientov, je tudi sama obveščala vodjo o tem, izpoved na list. št. 527). To pa ne more pomeniti ravnanja trpinčenja tožnice s strani stranskih intervenientov.

20. Upoštevaje zgoraj opisan način organizacije in dodeljevanja dela izvedeni dokazi ne potrjujejo očitka trpinčenja tožnice na delovnem mestu niti v zvezi z odreditvijo priprave dopisa za univerzo glede 1/5 članov študentov v akademskem zboru njeni podrejeni S. S., ki je bila tudi sicer pristojna za opravljanje delovnih nalog, vezanih na akademski zbor. Tožnica, kot sama priznava v pritožbi, je namreč za dodelitev te naloge izvedela osebno od S. S. in je bila tako seznanjena z delom svoje podrejene. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka strokovnega razhajanja stališč med tožnico in stranskim intervenientom v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot objektivno neželeno ravnanje. Sicer pa pravilnost stališč oziroma vprašanje, koliko študentov je lahko bilo članov akademskega zbora, ni predmet razčiščevanja v tem sporu.

21. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v neposredni odreditvi menjave ključavnic dekanata vzdrževalcu (hišniku) T. T., ni elementov trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Glede na tehnično naravo konkretne naloge pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da bi morala biti tožnica obveščena oziroma seznanjena, da je stranski intervenient to odredil, pri čemer, razen dejstva, da hišnik formalno spada v službo, ki jo je vodila, ni zatrjevala razumnih razlogov, v čem je bilo poseženo v njeno organizacijsko vlogo. Prav tako ni bistveno, ali je bila v času odreditve te naloge tožnica odsotna ali ne.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da reorganizacija v zvezi s pošiljanjem seznama pošte, ko je stranski intervenient v avgustu 2017 vpisničarki U. U. po elektronski pošti odredil, da v bodoče seznam vhodne in izhodne pošte pošilja samo dekanatu, pošto, naslovljeno na posamezne službe, pa naj vodi v ločenih seznamih za posamezno službo in jih pošilja neposredno njihovim vodjem, ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja zoper tožnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v posledici dejstva, da tožnica ni bila več tajnica fakultete, prišlo do spremembe pri pošiljanju v vednost seznama vse pošte, česar tožnica po svoji izpovedi za svoje delo niti ni potrebovala. Ker je kot vodja strokovne službe po uveljavljeni spremembi še nadalje prejemala seznam pošte, čeprav le tiste, ki je bila naslovljena na njeno službo, je tako še vedno v določeni meri imela možnost ugotoviti, da se je kakšna pošta napačno vpisala in v zvezi s tem U. U. opozoriti. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjskemu zaključku, da stranski intervenient tožnice o odreditvi navedene spremembe ni obvestil zaradi njene takratne odsotnosti (dopusta), in ne z namenom trpinčenja oziroma izključevanja iz delovnega procesa. Takšnega zaključka in verodostojnosti izpovedi stranskega intervenienta ne omaje niti pritožbeno izpostavljanje nepovezanega dejstva, da je tožnica v času kasnejšega bolniškega staleža (od 22. 12. 2017 do prenehanja delovnega razmerja) trikrat prejela službeno elektronsko pošto. Po določbi 53. člena Statuta tajnik vodi strokovne službe ter ureja njihovo poslovanje in delo, zato je bila odreditev spremembe v pristojnosti stranskega intervenienta, s tem v zvezi pa njegove izpovedi, da s tožnico ni predhodno konzultiral o spremembi, ne gre šteti kot napad na organizacijsko vlogo tožnice kot vodje.

23. Kljub temu, da je tožnica že sama uredila nadomeščanje odsotne delavke in je bilo običajno, da so delo sicer razporejali vodje služb, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje stranski intervenient z naknadno podajo navodila ni brez podlage posegel v organizacijo dela. Stališče sodišča prve stopnje, da v zvezi s podajo navodila o prerazporeditvi dela ni šlo za izključevanje iz delovnega procesa, ne temelji le na tem, da do tega ni prišlo kot posledica spora med stranskim intervenientom in tožnico, temveč na ugotovitvi, da je šlo za ravnanje v okviru pooblastil, ki jih ima stranski intervenient kot tajnik fakultete, v organizacijo pa se je vključil predvsem, ker je šlo za nadomeščanja z zaposlenimi iz drugih strokovnih služb (npr. V. V., ki jo omenja pritožba). Navedeno ne potrjuje tožničinega očitka stranskemu intervenientu, da je prepozno navodilo o prerazporeditvi dela zaradi odsotnosti podal kot povračilni ukrep za njeno zavrnitev parafe na odločbi. Navodila tudi v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, tožničino subjektivno dojemanje tega ravnanja kot razvrednotenje njenega dela pa samo po sebi ne more predstavljati relevantnega dokaza o obstoju trpinčenja. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za zaključek, da se je stranski intervenient vtikal v konkretne zadolžitve tožnice z namenom, da jo kot vodjo diskreditira, saj tovrstne pritožbene navedbe nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku.

24. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožničinih očitkov, da ji je delo odrejala tajnica stranskih intervenientov D. D., ne potrjujejo njihove skladne izpovedi, ki jim je utemeljeno sledilo. D. D. je bila kot tajnica v dekanatu namreč vezni člen med dekanatom in strokovnimi službami, torej tudi s tožnico kot vodjo službe, zato je imela le vlogo posrednika oziroma prenašalca informacij, odločitev in nalog, ki sta jih odrejala stranska intervenienta.

25. Tožnica ni dokazala svojih navedb, da je bila opustitev obvestila o spremembi ure sestanka dne 19. 12. 2016, zaradi česar ga je zamudila za nekaj minut, zlonamerna in je pomenila njeno diskreditacijo pred sodelavci. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tovrstno zbiranje za sestanke, za katere ni bilo posebnih vabil, in naknadne spremembe njihovih terminov niso bili neobičajni, ampak je do tega pri toženki prihajalo večkrat, zato tudi v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ne gre za trpinčenje tožnice ali proti njej kot posameznici usmerjeno negativno ravnanje, še zlasti glede na to, da je bila takoj ob začetku sestanka, ko so jo pogrešili, nanj pozvana. Takšen zaključek potrjuje tudi dejstvo, da ji ni bilo treba pojasnjevati razlogov za zamudo kot tudi ni bila deležna opazk ali posledičnih sankcij. Pritožbene navedbe, da je zamuda pri tožnici pustila vtis, da je pred sodelavci izpadla kot nevestna delavka, same po sebi niso odločilne.

26. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stranska intervenientka tožnice ni trpinčila oziroma diskreditirala z namernim dajanjem nepopolnih oziroma napačnih navodil glede dokumentacije, ki se je zahtevala v postopku notranje revizije na fakulteti M. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da glede na to, da je bil naročnik notranje revizije rektorat toženke, stranska intervenientka ni imela vpliva na samo vsebino in potek revizije, zato je lahko posameznim delavcem prenašala zgolj tiste revizorjeve zahteve, s katerimi je bila sama seznanjena. Čeprav pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je stranska intervenientka zahtevo revizorja za predložitev avtorskih in podjemnih pogodb prejela šele 21. 12. 2o16 (iz listin v spisu namreč izhaja, da je revizor to zahteval v dopisu z dne 7. 12. 2016), navedeno ne vpliva na pravilnost materialnopravne presoje, da ne gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje zoper tožnico. Tožnica je v svojih trditvah kot očitek trpinčenja navajala, da je revizor na sestanku od nje zahteval popolnoma druge informacije in ne tistih, s katerimi jo je pred sestankom seznanila stranska intervenientka (avtorske in podjemne pogodbe) in glede katerih se je pripravila. Ne drži pritožbeni očitek, da je stranska intervenientka vedela za vprašanja revizorja, ker naj bi jih ta poslal vnaprej. Iz izpovedi revizorja Z. Z. namreč izhaja ravno nasprotno. Dejstva, da je revizor tožnico na sestanku spraševal o sodni poravnavi v zvezi s projektom a., na kar se tožnica ni mogla pripraviti, tako ni mogoče pripisati protipravnemu ravnanju stranske intervenientke. Revizor je dokumentacijo, vezano na projekt a., zahteval šele dan pred sestankom, izvedeni dokazni postopek pa ni pokazal, da bi bila stranska intervenientka v času podaje navodil tožnici s tem že seznanjena. Poleg tega pa ni nepomembna ugotovitev, da na sestanku niti revizor niti stranska intervenientka od tožnice nista zahtevala, da mora poznati vse odgovore na zastavljena vprašanja.

27. Pritožbena navedba, da se je mimo tožnice z b. b. o manjkajočih pogodbah pogovarjala c. c., predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je revizor komuniciral z d. d. in dekanico (stransko intervenientko), pritožbeno sodišče poudarja, da glede na to, da je fakulteto kot dekanica vodila in zastopala stranska intervenientka, ni bilo potrebno, da bi revizor glede izvedbe notranje revizije komuniciral še s tožnico kot vodjo strokovne službe.

28. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da ravnanje stranske intervenientke, ki tožnici za pripravo odzivnega poročila ni posredovala celotnega revizorjevega poročila, ne pomeni graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja. Na podlagi seznama ukrepov v postopku notranjega revidiranja in izpovedi priče K. K., da so poročilo skrivali pred njimi (ne samo pred novinarji), je namreč ugotovilo, da je bilo revizorjevo poročilo označeno kot zaupno. Ta okoliščina, s katero je bila tožnica glede na njeno izpoved seznanjena, je torej predstavljala objektivni razlog za neposredovanje poročila. Dejstvo, da so vsi delavci podpisali enako izjavo o varovanju zaupnih podatkov, na podlagi katerih so bili sicer dolžni te podatke varovati, tožnici ne daje pravice do dostopa oziroma vpogleda v zaupni dokument. V zvezi s tem je pomembna izpoved priče e. e., da so za pripravo odzivnega poročila dobili le potrebne izvlečke, ki so običajno zadoščali, poleg tega pa je tudi stranska intervenientka podala logično izpoved, da je imela tožnica kot vodja službe dostop in na voljo vse relevantne podatke in dokumentacijo.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot nedokazane tudi tožničine očitke, da ji stranska intervenienta nista želela posredovati listin in ključnih podatkov za opravo odrejene naloge v zvezi z dostopom novinarja do informacij javnega značaja. Sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov, ki so bili substancirano predlagani za ugotavljanje relevantnih dejstev v zvezi s temi očitki, ni moglo ugotoviti, da je do očitanega dogodka prišlo, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Skladni izpovedi stranskih intervenientov, da so imeli vsi zaposleni vedno na voljo vso dokumentacijo, je namreč potrdila tudi priča D. D., iz izpovedi katere prepričljivo izhaja, da ni bilo razlogov, da bi dokumente, potrebne za delo, zadrževali in jih ne posredovali strokovnim službam, sodišče prve stopnje pa zato utemeljeno ni sledilo osamljeni izpovedi tožnice, da je dokumentacijo zahtevala ustno. Dokazna ocena v zvezi s tem je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez dokazne ocene zaključilo, da tožnici ne verjame, ker sta stranska intervenienta izpovedovala drugače, ni utemeljen. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Glede na izvedene dokaze pritožbeno sodišče pritrjuje tudi prvostopenjskemu zaključku, da čeprav je tožnica zavrnila podpis oziroma parafo končne odločbe, ker je stranski intervenient pripravljen osnutek spremenil oziroma popravil, to zanjo ni imelo negativnih posledic, niti ji stranski intervenient tega ni očital ali štel v škodo. V elektronskem sporočilu dekanici z dne 18. 10. 2017 je namreč navedel le, da sam prevzema subjektivno odgovornost za spremenjeno odločbo. Za presojo o graje vrednem ali negativnem ravnanju proti tožnici pa njen dvom, ali je zaradi konflikta interesa takšno odločbo sploh smel popraviti, ni bistvenega pomena.

30. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je stranski intervenient v elektronskem sporočilu z dne 1. 6. 2017 nad tožnico izvajal pritisk, da delo takoj opravi, oziroma ji očital, da dela ne namerava opraviti. Vsebine elektronskega sporočila "saj sem vam jasno povedal, da moramo dati svoj odgovor za zaposlene, štejem, da tega ne nameravate narediti" ni mogoče interpretirati v smislu, da je tožnico označil za nevestno delavko. Prav tako napete komunikacije ob upoštevanju, da se je stranskemu intervenientu zaradi nujnosti očitno mudilo z dopisom, ki ga je zahteval, ni mogoče opredeliti kot neprimeren (časovni) pritisk, ki bi občutno presegal običajno komunikacijo in tako tudi v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji pomenil trpinčenje v smislu ponavljajočega ali sistematičnega graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja, usmerjenega proti tožnici. Sodišče prve stopnje je pri presoji opisanega ravnanja utemeljeno upoštevalo, da se je stranski intervenient opravičil za neučakanost, pa čeprav šele po tožničinem (sicer prav tako ostrem) odgovoru, v katerem mu je omenila pravico do malice. Nepomembno je, ali je stranski intervenient vedel, kdaj hodi tožnica na malico.

31. Tudi če v pritožbi izpostavljeni dokazi (pooblastilo toženke z dne 3. 11. 2017,2 časovno zaporedje komunikacije po elektronski pošti med stransko intervenientko, tožnico in stranskim intervenientom, izpoved tožnice, da je pozabila popraviti datum na dopisu) potrjujejo tožničino trditev, da ji je bila priprava pritožbe na f. dejansko naložena 3. 11. 2017, tj. na zadnji dan izteka roka pred koncem delovnika, kar po njenem mnenju pomeni mobing, to ne spremeni pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da stranskima intervenientoma v zvezi s tem dogodkom in v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče očitati graje vrednega ali negativnega ravnanja proti tožnici, saj ne gre za trpinčenje na delovnem mestu po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1. Okoliščina, da sta stranska intervenienta kljub temu, da je rok za podajo pritožbe trajal 30 dni, s preverjanjem, ali je zadeva urejena, čakala do zadnjega dne, zaradi česar je morala tožnica pritožbo pripraviti tik pred iztekom roka in zaključkom delovnega časa, kvečjemu kaže predvsem na očitno neurejeno in slabo notranjo organizacijo dela in delovnega procesa na fakulteti, ki pa ne pomeni namerne diskreditacije oziroma mobinga. Na drugačno presojo ne vpliva dejstvo, da je šlo pri pripravi te pritožbe za zahtevno nalogo, ki je tožnica pred tem ni nikoli opravljala, kot zmotno poudarja pritožba. Prav tako ne gre spregledati, da ji je stranski intervenient (pa čeprav po njeni prošnji) pomagal s posredovanjem vzorca. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je bila zaradi urgentne izvedbe naloge v stiski in pod stresom, vendar to ne zadostuje za zaključek o podanosti elementov mobinga nad tožnico.

32. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v presojo sodišča prve stopnje, da stranska intervenientka naknadnega navodila tožnici, da pripravi zapisnik o vsebini sestanka v zvezi s primerom prijave lažnega mobinga s strani G. G., ni podala z namenom, da bi ji načrtno otežila delo in jo diskreditirala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za neformalni sestanek, pred katerim stranska intervenientka ni vedela kako postopati, šele po odvitem sestanku je presodila, da bi bilo o njem smiselno pripraviti zapisnik. Glede na navedene okoliščine takšna naknadna odločitev stranske intervenientke in njeni popravki zapisnika, pripravljenega s strani tožnice, niti v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji nimajo učinka trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Dejansko stanje v samem primeru G. G. in način, kako je stranska intervenientka ta postopek vodila, pa za presojo mobinga zoper tožnico, nista pravno pomembna, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem brezpredmetne.

33. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o nedokazanosti zatrjevane izjave stranskega intervenienta ("saj še niste umrli") ne morejo omajati pritožbene navedbe, da si navzoče priče posameznih dogodkov ne zapomnijo, ker jih ne dojemajo enako kot žrtev, ki je sistematično deležna takšnih ravnanj. Sodišče prve stopnje posrednih govoric o tako izrečenih besedah, ki naj bi jih slišala priča I. I., pravilno ni upoštevalo, saj na podlagi govoric ni mogoče zaključiti, da je stranski intervenient te besede v resnici izrekel. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko presojo, da ta izjava, tudi če bi bila izrečena bodisi v šali bodisi resno, v konkretni situaciji ne presega praga objektivne nedopustnosti in je ni mogoče prepoznati kot trpinčenja na delovnem mestu. Na pravilnost takšne presoje ne vpliva niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločitve toženkine Komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi s konfliktno situacijo na delovnem mestu, še zlasti, ker je ta soglasno sprejela stališče, da stranska intervenienta nad tožnico nista izvajala nadlegovanja na delovnem mestu v nobeni od oblik.

34. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stranski intervenient s tožnico govoril o tem, da je slišal raznorazne opazke zoper sebe, in ji povedal, da ga govorice ne razveseljujejo, zato je prosil, da tega v bodoče več ne počne. Za odločitev je nepomembno, kakšne govorice, če sploh, naj bi tožnica širila o stranskem intervenientu. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je stranski intervenient kot grožnjo izrekel, da ima korenine Črnogorca, zaradi česar se je počutila ustrahovano. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neprepričljivost dokazne ocene, saj ne gre za to, da tožnici ni verjelo, ker ni znala pojasniti, na kaj konkretno naj bi se ta grožnja nanašala, temveč je materialnopravno pravilno ocenilo, da zatrjevanih besed ni mogoče razumeti kot grožnjo. Ta mora biti namreč objektivno zmožna povzročiti občutek osebne ogroženosti oziroma strahu, ki je utemeljen, če je nevarnost, ki je grozila z grožnjo, resna in če zadeva pomembno pravno zavarovano dobrino, tega standarda pa besede o koreninah Črnogorca ne dosegajo.

35. Sodišče prve stopnje je glede na to, da nobena izmed zaslišanih prič, predlaganih v zvezi s kričanjem stranskega intervenienta na tožnico (niti U. U.), ni potrdila, da bi slišala kričanje ter da bi se tožnica po tem dogodku sesula in razjokala, pravilno zaključilo, da ta očitek ni dokazan. Tožnica v pritožbi zavajajoče prikazuje, da je priča U. U. v svoji izpovedi smiselno potrdila, da se je tega dne nekaj dogajalo. Dokaznega zaključka o kričanju stranskega intervenienta na tožnico ni mogoče izpeljati iz njene izpovedi, da je tistega dne, ko je nesla fotokopije, videla stransko intervenientko in tožnico odhajati iz njene pisarne, saj je kot bistveno izpovedala, da ni bila prisotna ob tem, ko naj bi stranski intervenient kričal na tožnico. Pritožba neutemeljeno pavšalno uveljavlja, da U. U. ni izpovedovala verodostojno zaradi njenega interesa, da toženka kot njen delodajalec v postopku uspe. Zgolj na podlagi okoliščine, da je zaposlena pri toženki, priči ni mogoče odreči verodostojnosti. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je istega dne obiskala osebnega zdravnika zaradi akutne reakcije na stresno situacijo, kar pa samo po sebi ne zadostuje za zaključek o nedopustnem vedenju oziroma kričanju stranskega intervenienta. Indic, ki ga poudarja pritožba, tj. da se je nekaj dogajalo na delovnem mestu, sicer tožnica ne bi iskala pomoči zdravnika, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadosti dokaznemu standardu prepričanosti o odločilnem dejstvu. Da je do kričanja res prišlo, ne potrjuje niti dejstvo, da je tega dne tožnica predčasno odšla iz službe, saj je stranska intervenientka, ki ji je podpisala dovolilnico za odhod, o razlogu ni spraševala. Upoštevaje trditev tožnice, da je bil stranski intervenient, ki je sicer običajno podpisoval dovolilnice, takrat na odhodu, ni nenavadno, da ji je dovolilnico potem podpisala prav stranska intervenientka. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje izvedeni dokazi prav tako ne potrjujejo tožničinih navedb, da je bil sestanek dne 5. 1. 2017 opravljen zaradi predhodnega kričanja stranskega intervenienta. Razlogi za to so v izpodbijani sodbi navedeni in jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati, zato se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Tožnica se v pritožbi v zvezi s tem očitkom neutemeljeno sklicuje na sklep pritožbenega sodišča Pdp 517/2020, saj glede na to, da v tem sporu ni dokazano, da je stranski intervenient kričal na tožnico, stališča iz te zadeve niso uporabljiva.

36. Pritožba neutemeljeno kot eno od ravnanj trpinčenja na delovnem mestu šteje, da ji je stranski intervenient navzdol popravil letno oceno delovne uspešnosti. Bistveno je namreč, da znižanje oziroma popravki odstotkov pri posameznih kriterijih ocene niso v ničemer vplivali ali spremenili tožničinega pravnega položaja, torej njene končne ocene, ki je bila kot celota nadpovprečna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedi stranskega intervenienta, v kateri je pojasnil, da je razlog za spremembo posameznih odstotkov predstavljala le njegova malomarnost pri ocenjevanju, zaradi česar je moral tožničino oceno, ki jo je napravil kot prvo, uskladiti z ostalimi ocenami. Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da tožnici sploh ni bil vročen s strani stranskega intervenienta ročno izpolnjen obrazec ocene, ki je zanjo sporen, temveč že pretipkana ocena na obrazcu s parafo stranske intervenientke, zato po presoji pritožbenega sodišča ta ocena ni v neposredni povezavi s tem, da je tožnica istega dne (18. 10. 2017) zavrnila parafo na popravljeni odločbi v zvezi z informacijsko pooblaščenko. Popravek letne ocene glede na navedene okoliščine ne pomeni diskreditiranja tožnice ter ga tudi v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu.

37. Prav tako elementov trpinčenja na delovnem mestu ni v pisnem opozorilu na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 20. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti s tem, ko je dopustila izdajo nepravilnega sklepa o imenovanju komisije za preizkus ocene letne delovne uspešnosti za leto 2016 za delavko dr. g. g. (navedba napačnega podpisnika) in prepozno izdajo sklepa o preklicu navedenega sklepa, zato je imela toženka utemeljene razloge za izdajo pisnega opozorila. Tega zaključka ne more spremeniti (sicer nesporno) dejstvo, da je tako prvi sklep kot tudi sklep o preklicu tega sklepa dejansko pripravil J. J., tožničin podrejeni sodelavec. Ključna je namreč prvostopenjska ugotovitev, da je bila oprava te naloge naložena prav tožnici, zato je kljub temu in prav zaradi tega, ker je opravila v zvezi z zahtevo za preizkus ocene predala podrejenemu sodelavcu, imela kot nadrejena vodja službe odgovornost za pravilno in zakonito izvedbo naloge, ter tudi dolžnost, da preveri in pregleda osnutek akta, pripravljenega s strani njenega podrejenega. Po presoji pritožbenega sodišča opisano ravnanje oziroma opustitev ravnanja ne more biti opravičljivo, zato je stranska intervenientka morala ukrepati in reagirati, zlasti glede na to, da kršitev toženko kot delodajalca oziroma stransko intervenientko kot odgovorno osebo med drugim izpostavlja prekrškovni odgovornosti, na kar je v dopisu opozoril tudi rektorat. Toženki glede na navedene okoliščine ni mogoče očitati, da pisno opozorilo, tudi v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji, pomeni trpinčenje tožnice na delovnem mestu, zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri stališču, da je stranska intervenientka zasledovala namen, da tožnico diskreditira in ji povzroči škodo. Tožnica mobing neuspešno dokazuje tudi s sklicevanjem na to, da sodelavec J. J., ki je nepravilna sklepa pripravil, ni prejel pisnega opozorila, čeprav je stranska intervenientka to vedela, vendar te trditve v postopku ugotavljanja odškodninske odgovornosti toženke za trpinčenje na delovnem mestu niso pravno pomembne, saj enakosti v nepravu ni. Dejstvo, da je dopis rektoratu, naslovljen kot Pregled dogodkov in opis dejanskega stanja potencialnih kršitev delovnih obveznosti, parafiral tudi stranski intervenient, ni bistveno, saj sta odločitev o pisnem opozorilu pred odpovedjo sprejela in podala rektor toženke ter stranska intervenientka kot dekanica (pooblaščeni osebi). Prav tako za presojo trpinčenja ni bistven način vročanja pisnega opozorila.

38. Tožnica si je izpostavljena ravnanja nadrejenih stranskih intervenientov razlagala drugače, vendar pa subjektivno dojemanje dogajanja z občutki ponižanosti, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Pritožba se v zvezi z očitki stranskima intervenientoma neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 448/2019, v kateri je pritožbeno sodišče sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, da izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno.3 Po izvedenem dokaznem postopku in pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem sporu stranska intervenienta nista zlorabila svojih vodstvenih pravic oziroma svojih pooblastil izvrševala z namenom, da se tožnico izključi, kar bi nudilo oporo za ugotovitev protipravnosti ravnanja stranskih intervenientov, zato ne gre za primerljivo zadevo. Ker torej stranskima intervenientoma, ki sta na hierarhični lestvici znotraj fakultete višje od tožnice, ni mogoče očitati ravnanj trpinčenja, storjenih iz pozicije moči, ni uporabljivo niti stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019, da imajo njuna dejanja večjo težo. 39. Trpinčenje je proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje), ki se presoja celovito, ne le po posamičnih očitkih. Neko posamezno ravnanje v nizu več očitanih ravnanj lahko ni nezakonito (saj posamezno ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja), celota ravnanj pa lahko predstavlja trpinčenje kot ponavljajoče se ali sistematično ravnanje, vendar pa to v obravnavani zadevi ni podano. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje očitanih ravnanj trpinčenja in neenake obravnave ni presojalo kot celote. Sodišče prve stopnje je sicer res sprva ugotavljalo, ali so posamezni očitki toženki sploh utemeljeni. Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, je namreč mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je skupno presojo skrbno opravilo v točkah 48 do 50 obrazložitve sodbe. Po pravilni prvostopenjski oceni posamezna očitana ravnanja toženki ne predstavljajo očitnega negativnega ali žaljivega ravnanja do tožnice (za nekatera se je z dokaznim postopkom ugotovilo, da se sploh niso zgodila oziroma da niso dokazana), prav tako pa vsa ravnanja kot celota ne dosegajo takšnega standarda, da bi lahko govorili o sistematičnem ali ponavljajočem graje vrednem ali očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju toženke oziroma o neenaki obravnavi tožnice.

40. Ker tožnica ni bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu oziroma neenake obravnave, za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni bilo zakonitega razloga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot neutemeljene zavrnilo vse denarne zahtevke iz tega naslova in iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

41. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.4

42. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno priznalo nagrado oziroma stroške za tretjo pripravljalno vlogo, saj vsebuje navedbe, s katerimi je podajala pravna naziranja, ki se niso zgolj ponavljala iz predhodnih pripravljalnih vlog. Ker je sodišče prve stopnje toženki na naroku 19. 10. 2021 določilo rok, da s pisno pripravljalno vlogo podrobneje substancira dokazne predloge po zaslišanju vsake od predlaganih prič in se opredeli do dokaznih predlogov tožnice, so bili za ta spor potrebni tudi stroški toženkine četrte pripravljalne vloge. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka upravičena do 675 točk za vsako od obeh pripravljalnih vlog. Utemeljeno pa tožnica navaja, da je toženka za peto pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2022 (na list. št. 541) upravičena le do 50 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami), in ne do 675 točk. Po vsebini ne gre za obrazloženo pripravljalno vlogo, temveč zgolj za predložitev vprašanj za pisne izjave prič, zato jo je treba šteti kot obrazložen dopis, za katerega je toženka upravičena do 50 točk po 3. točki tar. št. 39 OT.

43. Pravilna je odmera urnine za čakanje na narok 14. 1. 2022 v višini 150 točk (drugi odstavek 6. člena OT), ki jo je sodišče prve stopnje priznalo toženki in stranskima intervenientoma. Stališče iz sklepa VSL II Cp 212/2018, da v primeru priznane urnine za trajanje ni podlage za dodatno priznavanje zamude časa med čakanjem med narokom, ni uporabljivo v obravnavanem primeru, saj se ta razlikuje v tem, da sodišče prve stopnje v urnino za čas trajanja naroka (prvi odstavek 6. člena OT) ni vštelo tudi časa čakanja pooblaščencev med narokom, ki je bil prekinjen od 10.35 do 11.00, od 11.38 do 12.15 in od 12.39 do 13.00 ure.

44. Glede na zgoraj navedeno znižanje toženkine nagrade za peto pripravljalno vlogo, je pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki, znižalo, tako da ti sedaj (namesto 7.064,13 EUR) znašajo 6.602,05 EUR5 (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

45. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, ki se niti ne nanaša na glavno stvar, sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Toženka in stranska intervenienta sami krijejo svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj odgovora nista bistveno prispevala k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. s sodbo VSRS VIII Ips 38/2019. 2 V zvezi s to listino je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni navedena med izvedenimi dokazi, zato je ni upoštevalo pri odločanju. Pooblastilo z dne 3. 11. 2017 se skupaj s pooblastilom z dne 14. 8. 2017 nahaja pod prilogo B41, ki jo je sodišče prve stopnje glede na obrazložitev v točki 4 izpodbijane sodbe tudi prebralo. 3 Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015. 4 Npr. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VSRS III Ips 84/2017. 5 Za odvetniške storitve se toženki prizna skupno 9.019,2 točk (všteti materialni izdatki v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk v višini 99,2 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV (1.190,53 EUR) znaša 6.602,05 EUR.