Jedro

Dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno, ker je z mnenjem izvedenca cestno prometne stroke ugotovljeno, da hitrosti obdolženkinega vozila pred zaviranjem ni bila prevelika.

Izrek

Pritožba oškodovanke kot tožilke mld. S. J. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Oškodovanka kot tožilka mld. S. J. je dolžna plačati povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka oproščena obtožbe zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Mld. oškodovanki kot tožilki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 247.373,00 SIT in povprečnina v znesku 70.000,00 SIT. Mld. oškodovanka kot tožilka je bila s premoženjsko pravnim zahtevkom v znesku 8,828.980,00 SIT napotena na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila mld. oškodovanka kot tožilka po pooblaščencih zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je njeno spremembo ter izdajo obsodilne sodbe in ob izreku primerne kazni še naložitev plačila stroške kazenskega postopka vključno s pritožbenimi stroški. Pritožba ni utemeljena. Drugače kot pritožnica meni sodišče druge stopnje, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Z izpovedbami v pritožbi navedenih prič, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno vrednotilo, obtožbe o obdolženkini neprevidni vožnji pač ni bilo mogoče dokazati. Tudi dejstvo, da obdolženka kot domačinka to cesto dobro pozna, ne more biti potrdilo obtožbe, da bi morala pričakovati takšno obnašanje mld. oškodovanke na cesti in voziti s hitrostjo 20 km/h, kakor je sicer primerno hitrost, pri kateri bi obdolženka z močnim zaviranjem uspela preprečiti trčenje, ocenil izvedenec cestnoprometne stroke. Tudi ocena izpovedb zaslišanih prič je pravilna, pri čemer sodišče druge stopnje poudarja, da nobena izmed prič samega zadetja ni videla. Zato je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, kje je mld. oškodovanka pobrala žogo. V pritožbi navedena predvidevanja, kako bi morala obdolženka ravnati glede na gibanje mld. oškodovanke na vozišču, nimajo prav nobene dokazne opore. Sicer v pritožbi grajanje policijske napake tudi po mnenju sodišča druge stopnje niso takšne narave, da bi bilo zaradi njih dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je zlasti z angažiranjem izvedenca cestnoprometne stroke pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj obdolženki resnično ni mogoče očitati, da bi morala glede na dane prometne razmere voziti s hitrostjo največ 20 km/h. Mld. oškodovanka je bila v času prometne nezgode stara 11 let in je bila sposobna ugotoviti bližajoči se obdolženkin osebni avtomobil, preden je prečkala cesto. O preglednosti se je izjasnil tudi izvedenec cestnoprometne stroke. Očitno je,da se pred prečkanjem o varnosti sploh ni prepričala. Tako drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pomenila za obdolženko nepričakovano oviro. Iz teh razlogov sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitev, ki se upoševajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora mld. oškodovanka kot tožilka plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen glede na zapletenost zadeve in trajanja pritožbene postopka.