Jedro

Če je posojilojemalec prišel v dolžniško zamudo, je po izteku dogovorjenega roka za vračilo posojila dolžan poleg glavnice upniku plačati zamudne obresti tako, kot jih predpisuje Zakon o obrestni meri zamudnih obresti.

Izrek

Sodba sodišča prve stopnje se v obrestnem delu d e l n o s p r e m e n i tako, da poslej glasi: "Toženca B.Š. in podjetje V.d.o.o. Š.vas, sta dolžna nerazdelno tožniku plačati 17.900,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Celje na dan sodbe, to je 3. 12. 1998 in mu plačati zamudne obresti od zneska 17.900,00 DEM za čas od 2.10.1992 do 2. 12. 1998 po obrestni meri, ki jo plačuje Banka Celje za hranilne devizne vloge na vpogled, od 3. 12. 1998 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti po meri zamudnih obresti od tolarske protivrednosti 17.900,00 DEM po prodajnem tečaju Banke Celje na dan 3. 12. 1998 v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek tožeče stranke, da ji gredo zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti zneska 17.900,00 DEM za čas od 13. 6. 1995 do 2. 12. 1998 se z a v r n e kot neutemeljen." V presežku se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in naložilo tožencema, da morata vrniti tožniku posojilo - znesek 17.900,00 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi za čas od 2. 10. 1992 do 13. 6. 1995 po obrestni meri, ki jo plačuje Banka Celje za hranilne devizne vloge za vpogled, od 13. 6. 1995 dalje pa zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti tega zneska po prodajnem tečaju Banke Celje na dan sodbe.

Zoper sodbo se je prvi toženec laično pritožil. Trdil je, da nikoli ni prejel od tožnika nobenega denarja in podpisal nobenega potrdila o prejemu denarja. Res je druga tožena stranka, ki je pozneje prenehala poslovati, zašla v likvidnostne težave in je tožnik predlagal, da celoten znesek on poravna. S tožnikom je namreč druga tožena stranka poslovala. Druga tožena stranka tega zneska tožniku ni vrnila, čeprav je preko nekega drugega podjetnika za tožnika naročila in plačala izdelavo orodja ter s tem svoj dolg tožniku zmanjšala. Sicer pa je prvi toženec v letu 1994 ponudil tožniku čistila, ki bi jih lahko prodal in s tem svojo terjatev do tožene pokril, pa je tožnik tak način poravnave dolga odklonil. Kot fizična oseba prvi toženec ni bil udeležen v nobeni transakciji s tožnikom. Smiselno predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitev zahtevka.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz sodnega registra tukajšnjega okrožnega sodišča številka vložka 1/00000/00, je razvidno, da je druga tožena stranka, to je firma V.družba z omejeno odgovornostjo s sedežem v Š. vasi, in da sta pooblaščeni osebi za zastopanje te firme brez omejitev I.Š. iz C., in B.R.. Iz spisu priloženega potrdila z dne 20. 5. 1992 pa je razvidno, da je prvi toženec B.Š. tako kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, potrdil, da je kot odgovorna oseba podjetja V. d.o.o. Š. vas dolžan tožniku zneske v naslednjih vrednostih - 5.900,00 DEM, kar se izplača oz. vrne v devizah in 12.000,00 DEM, kar se izplača v tolarski protivrednosti na dan izplačila po srednjem tečaju Banke Slovenije oz. se znesek kompenzira v materialu. Rok vrnitve dolgov je 1. 10. 1992. Prvi toženec je torej potrdil, da je dolžan tožniku 17.900,00 DEM in se zavezal do 1. 10. 1992 ta dolg vrniti. Na podlagi teh dejstev ni mogoče sklepati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje, namreč, da je prvi toženec v svojem imenu sprejel posojilo in se tudi zavezal, da ga bo vrnil do 1. 10. 1992. Prvi toženec namreč ni registriran kot zakoniti pooblaščenec za zastopanje firme V., kakšnega drugega pooblastila pa ni niti zatrjeval niti izkazal. Iz spisu priloženega potrdila je razvidno, da sta tožnik in toženec sklenila posojilno pogodbo po čl. 557 in nadaljnjih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem se nista dogovorila za pogodbene obresti. Vendar pa je po izteku dogovorjenega roka za izplačilo posojila, to je po 1. 10. 1992 posojilojemalec prišel v dolžniško zamudo in je zato po čl. 277 ZOR poleg glavnice dolžan plačati upniku zamudne obresti tako kot jih predpisuje Zakon o obrestni meri zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je za čas od dneva dolžnikove zamude dalje do 13. 6. 1995 tožniku pravilno in skladno s čl. 399 ZOR in sodno prakso prisodilo zamudne obresti v višini, kot se hranilne vloge na vpogled obrestujejo (v konkretnem primeru pri Banki Celje). Za čas od 13. 6. 1995 dalje pa je prisodilo zakonite zamudne obresti v domači valuti vendar od tolarske protivrednosti dolžnega deviznega zneska 17.900,00 DEM na dan sojenja, to je od 3. 12. 1998 dalje. Ta odločitev pa je zmotna. Zakonite zamudne obresti po našem pravnem redu niso le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna sankcija zaradi škode,ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude. Vsebuje torej škodo zaradi devalvacije naše valute. Zato bi za primer, da se priznajo zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti dolžnega zneska na dan sojenja (3. 12. 1998) od 13. 6. 1995 dalje do plačila dejansko dolžnik plačal za to obdobje dvojno škodo. Če se tolarska protivrednost dolžnega zneska obračuna na dan sojenja, potem gredo zakonite zamudne obresti upniku od tega dne dalje. Do datuma preračuna deviznega zneska v tolarsko protivrednost gredo upniku lahko le devizne obresti.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v pretežni meri pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, spremenilo je (čl. 373 odst. 4. ZPP) le del odločitve sodišča prve stopnje o plačilu obresti za čas od 13. 6. 1995 do dneva sojenja na prvi stopnji.

Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o pritožbenih stroških v tej odločbi odpadla.