Jedro

Tožena stranka se je zaradi potreb po nižjih stroških dela in optimizaciji poslovanja odločila izvesti organizacijske spremembe v poslovnem procesu. Delovne naloge, ki jih je izvajala tožnica, je porazdelila med ostale komercialiste na področju trženja, zaradi česar je trajno prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica na delovnem mestu komercialist II na področju trženja. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi številka ... z dne 16. 3. 2015 se kot nezakonita razveljavi. 2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 6. 2015, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2010 do dne odločitve sodišča prve stopnje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki pri ZPIZ Slovenije urediti vpis neprekinjene zavarovalne dobe v matično evidenco za čas od 6. 6. 2015 do dne sodne odločitve sodišča prve stopnje, v roku osmih dni pod izvršbo. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 6. 6. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje izplačati mesečna nadomestila plače v neto znesku 746,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega meseca do plačila ter na te neto zneske obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke, v roku osmih dni pod izvršbo. 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v neto višini 6.715,26 EUR ter na to neto denarno povračilo obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke, vse v roku osmih dni pod izvršbo. 6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni po prejemu sodbe plačati stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila, pod izvršbo.“ Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega delovnega spora.

2. Zoper sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama nosi svoje pravdne stroške se pritožuje tožnica iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da dokazna ocena sodišča temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja o tem, da je treba zakonitost odpovedi presojati z vidika delovnega mesta komercialist, ter da je pred odpovedjo pri toženi stranki delalo devet komercialistov, po odpovedi pa osem. Ti dve ključni okoliščini, ki ju izpostavlja sodišče, sta napačno ugotovljeni oziroma interpretirani. Čeprav so zaslišani izpovedali, da se delovna opravila posameznih komercialistov med seboj ne razlikujejo oziroma, da so si v osnovi podobna, pri toženi stranki vendarle ne obstaja neko skupno, enotno delovno mesto komercialist. Zato ni pravilno, da se zakonitost odpovedi presoja z vidika delovnega mesta komercialist ter upoštevaje vse komercialiste, ne glede na to, v kateri enoti delajo. Za pravilno ugotovitev, ali se je število komercialistk, ki so delale na oddelku A., spremenilo, je odločilno dejstvo, kje je dala B.B. pred daljšo odsotnostjo tožnice, med njeno odsotnostjo in kaj dela po tožničini odpovedi. Čeprav je imela B.B. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist V, dela na tem delovnem mestu, še manj pa na delovnem mestu komercialist II, ni opravljala najmanj eno leto pred odhodom tožnice na porodniški dopust. Delala je v skladišču, torej na neprimerljivih nalogah. Krajši čas sta tožnica in navedena delavka resda delali skupaj na delovnih nalogah komercialista, tik pred planirano daljšo odsotnostjo tožnice v smislu uvajanja ter predaje poslov. Pravilna dokazna ocena glede B.B. bi torej bila, da pred daljšo odsotnostjo tožnice ni opravljala dela komercialista, ampak skladiščnika, ne da bi za to imela sklenjeno novo pogodbo. Pred nadomeščanjem tožnice je le navidezno opravljala delo komercialistke, dejansko je delala v skladišču. Ko bi se tožnica morala vrniti nazaj na delo, pa ji je tožena stranka ponudila delo v skladišču, od koder je pred tem prišla B.B.. Ker ta delavka pred odhodom tožnice na porodniški dopust dejansko ni delala kot komercialistka, je ni mogoče šteti v kvoto komercialistk. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je B.B. delala v skladišču le začasno v letu 2012 zaradi takšne organizacije dela. Sicer pa je in še vedno opravlja delo komercialistke. To, da je začasno delala v skladišču, nima vpliva na presojo zakonitosti odpovedi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Okvir presoje zakonitosti izpodbijane redne odpovedi iz poslovnega razloga določa obrazložitev same odpovedi, v kateri je tožena stranka navedla, da se je zaradi potreb po nižjih stroških dela in optimizaciji poslovanja odločila izvesti organizacijske spremembe v poslovnem procesu in delovne naloge, ki jih je tožnica izvajala, porazdeliti med ostale komercialiste na področju trženja, zaradi česar je trajno prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica na delovnem mestu komercialist II na področju trženja.

7. Odpoved je bila torej podana iz razlogov, ki jih predvideva prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), in sicer iz ekonomskega, organizacijskega ter nenazadnje iz tehnološkega razloga, ki se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pokazal kot odločilni razlog za odpoved. Tožena stranka je dokazala ukrepe v poslovnem procesu glede informatizacije, kar je imelo za posledico manj ročnega oziroma ''papirnatega'' dela. Na zmanjšano potrebo po delu komercialistov pri toženi stranki so torej odločilno vplivali posodobljeni računalniški programi.

8. Sicer pa pritožba ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kateri izmed navedenih razlogov so vplivali na prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, niti ne izpodbija. Pritožbene navedbe se nanašajo na druge, manj odločilne okoliščine za presojo zakonitosti odpovedi.

9. Pritožba neutemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo dati večji poudarek razlikovanju med nazivi delovnih mest posameznih komercialistov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je rimska številka ob nazivu delovnega mesta komercialista pri toženi stranki kazala na napredovanje. Tako je bila npr. tožnica najprej komercialist V, nazadnje pa komercialist II (kot je povzeto v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010), kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pomenilo razliko v plači, ne pa razliko v opisu nalog delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je še izrecno ugotovilo, da je bila dejanska vsebina dela komercialistov, ne glede na rimsko številko in ne glede na organizacijsko enoto, enaka. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija oziroma celo izraža strinjanje, da so bila dela komercialistov v osnovnem podobna. Zato ni posebej relevanten ugovor tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri preverjanju obsega dela komercialistov pri toženi stranki ne bi smelo upoštevati skupnega števila komercialistov na področju trženja (teh je bilo devet), ter nato posebej še števila komercialistov na C. (to je ena izmed šestih enot na področju trženja), kjer so bili štirje komercialisti. Tožničina zadnja pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, se je nanašala na delovno mesto komercialista II, ki ni bilo vezano le na A.. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožničino dejansko delo ravno v tej enoti, je poleg splošne ugotovitve o zmanjšanem obsegu dela komercialistov pri toženi stranki, to pravilno poudarilo še posebej glede enote A..

10. Nenazadnje tožena stranka pri podaji odpovedi ni bila dolžna uporabiti kriterijev za ugotovitev presežnega delavca, da bi lahko postalo relevantnejše vprašanje, katere komercialiste (le tiste iz enote A. ali vse) je treba primerjati med seboj.

11. Za odločitev o pritožbi tudi ni pomembno, da je B.B. delala kot komercialistka v času, ko je bila tožnica na porodniškem dopustu. Pritožba želi prikazati, da je navedena delavka tožnico nadomeščala, nato pa ostala na njenem delovnem mestu, medtem ko je bilo tožnici ponujeno delo v skladišču, kjer naj bi prej delala B.B.. Vendar pa izvedeni dokazi ne dokazujejo, da je bila navedena delavka zaposlena v skladišču, ampak je bila vseskozi zaposlena kot komercialistka. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da je navedena delavka kljub takšni formalni zaposlitvi dejansko delala v skladišču. Ugotovljeno je bilo zgolj njeno začasno delo v skladišču. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo kot odločilno okoliščino, da je B.B. že pred tožničino odsotnostjo prenehala z začasnim delom v skladišču in se je vrnila na področje trženja v A.. Za ugotovitev prenehanja potrebe po delu tožnice torej ni relevantna primerjava med potrebo po delu tožnice s potrebo po delu te delavke.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).