Jedro

Pogodba o zaposlitvi, ki jo je revident sklenil s stečajnim upraviteljem za določen čas do dokončanja del, ni bila več pogodba, ki bi pomenila kontinuiteto delovnega razmerja. Med revidentom in stečajnim upraviteljem je bilo vzpostavljeno novo pravno razmerje, ki s prejšnjim pravnim razmerjem, zaradi upoštevanja veljavnih zakonskih določb, ni bilo povezano. Zato tudi naslednja sklenitev delovnega razmerja s toženo stranko, najprej za določen nato pa za nedoločen čas, ob upoštevanju, da gre za drug pravni subjekt od tistega, ki je zaradi stečaja prenehal, ne more pomeniti kontinuiranega delovnega razmerja, ki bi lahko imelo posledico pri izračunu višine odpravnin trajno presežnemu delavcu, zaradi upoštevanja skupnih let dela pri dveh delodajalcih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino v znesku 1,683.939,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.4.1997 do plačila in mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je v spornem primeru šlo za tipičen prevzem delavca v drugo organizacijo (15. člen ZTPDR). Tožnik je tudi po uvedbi stečajnega postopka ostal na delu in sklep o prenehanju delovnega razmerja nikoli ni bil uresničen. Tudi pri novem delodajalcu je opravljal popolnoma enaka dela in na istem delovnem mestu, kot pred stečajem. To pomeni, da je bila volja obeh delodajalcev nadaljevanje dela tožnika in s tem kontinuiteta delovnega razmerja. Zato je bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati, ko je postal trajno presežni delavec, odpravnino za čas, ko je bil v delovnem razmerju pri njej in pri njenem predhodniku. Predlagal je, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker revizija revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem revizija ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih sodiščih, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz določbe tretjega odstavka 36. f člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da je organizacija oziroma delodajalec dolžna izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji ali pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je razvidno, da je revidentu prenehalo delovno razmerje pri E. d.o.o., M. zaradi uvedbe stečajnega postopka 6.10.1993. Revident je 7.10.1993 prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja (delovno razmerje mu je prenehalo po zakonu). Po prenehanju delovnega razmerja je stečajni upravitelj sklenil z njim pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do dokončanja del. Po koncu stečaja, ko je podjetje v stečaju prenehalo, je novoustanovljena tožena stranka po pričetku dela z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, sprva za določen, nato pa za nedoločen čas. Delovno razmerje mu je nato prenehalo pri toženi stranki 30.4.1997 kot trajno presežnemu delavcu.

Pri takem dejanskem stanju je edino vprašanje, s katerim se je moralo ukvarjati sodišče, ali je šlo za prevzem v drugo organizacijo, kot to določajo zakonske določbe ali ne. Posledica prevzema delavca v drugo organizacijo oziroma delodajalca po 15. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) bi bilo tudi izplačilo odpravnine trajno presežnega delavca po določbah tretjega odstavka 36. f člena zakona o delovnih razmerjih v višini, kot bi mu šla za sešteta leta (kontinuirano delo) dela pri prejšnjem in novem delodajalcu.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem obeh nižjih sodišč, da ne gre za kontinuiteto tožnikove zaposlitve. V prejšnji organizaciji je revidentu delovno razmerje prenehalo po samem zakonu in v skladu z določbami 93. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list SFRJ, št. 84/89). Pogodba o zaposlitvi, ki jo je revident sklenil s stečajnim upraviteljem za določen čas do dokončanja del, ni bila več pogodba, ki bi pomenila kontinuiteto delovnega razmerja. Med revidentom in stečajnim upraviteljem je bilo vzpostavljeno novo pravno razmerje, ki s prejšnjim pravnim razmerjem, zaradi upoštevanja veljavnih zakonskih določb, ni bilo povezano. Zato tudi naslednja sklenitev delovnega razmerja s toženo stranko, najprej za določen nato pa za nedoločen čas, ob upoštevanju, da gre za drug pravni subjekt od tistega, ki je zaradi stečaja prenehal, ne more pomeniti kontinuiranega delovnega razmerja, ki bi lahko imelo posledico pri izračunu višine odpravnin trajno presežnemu delavcu, zaradi upoštevanja skupnih let dela pri dveh delodajalcih. Zato sta obe sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi revidentov zahtevek zavrnili.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP, ZPPSL in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).