Jedro

Taka ugotovitev prvostopenjskega sodišča ima lahko za posledico kvečjemu drugačen materialnopravni zaključek, in sicer, ne da je bila pogodba fiktivna, temveč, da je izpolnjevala svojo osnovno funkcijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo v izreku sklepa navedenih nepremičnin in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa spis odstopilo v reševanje Upravni enoti A.. Sodišče se je postavilo na stališče, da je bilo podržavljenje teh nepremičnin izvedeno z ukrepom državnega organa oz. predstavnika oblasti brez pravnega naslova, ne pa tako, kot na prvi pogled izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 3.1.1958, ki je bila le fiktivna. Ker je šlo za podržavljenje na način iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji, je za obravnavo te zahteve za denacionalizacijo upoštevaje 54. in 56. člen ZDen pristojna upravna enota.

Zoper sklep se pritožujeta tretja in sedma nasprotna udeleženka. Tretja nasprotna udeleženka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, opozarja, da je Vrhovno sodišče v svoji odločbi, izdani v revizijskem postopku, zapisalo, da je v primeru, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače, za odločanje o denacionalizaciji vselej pristojno okrajno sodišče. Premoženje iz tako imenovanega prvega sklopa nepremičnin, na katere se nanaša ta postopek, je prešlo v državno last na podlagi pogodbe, ki se je tudi zemljiškoknjižno izvedla. Nasprotno stališče, ki ga je zavzelo sodišče v ponovljenem postopku, je napačno, ugotovitve v sklepu pa protispisne glede na v spisu obstoječo pogodbo.

Sedma nasprotna udeleženka pa v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, prav tako zatrjuje, da naj bi sodišče napačno ugotovilo, na kakšni podlagi je prišlo v obravnavanem primeru premoženje v državno last. Opozarja, da sta predlagateljici, ki sta bili v postopku zaslišani sta izjavili, da že med vojno niso stanovali v gradu L.. Iz njihovih izjav izhaja le možnost, da so na gradu živeli do kapitulacije Italije to je do 9.9.1943, ne pa tudi pozneje. Spali so malo v V., malo pa v L. pri sosedih kot je povedala A.J.. Grad je bil že leta 1945 popolnoma devastiran in nesposoben za bivanje ter ni imel za pokojnega E.M. nobene praktične vrednosti. Ugotovitev sodišča, kako je nova oblast M. grad odvzela v letu 1945 brez pravnega naslova, je samovoljna in te ugotovitve ni mogoče preizkusiti. Da je pokojni M. jemal prisotnost nove oblasti na gradu L. po končani vojni drugače kot to trdita predlagateljici, izhaja iz dejstva, da je vsa ta in naslednja leta aktivno sodeloval z novo oblastjo in se veselil dejstva, da je v gradu locirana kmetijska šola in da se kmetijstvo na njegovih kmetijskih zemljiščih razvija. Sodišče je v svoji odločbi zaobšlo vse tiste ugotovitve, ki jih je pred tem potrdilo Višje sodišče v Kopru. Predlagateljici nista dokazali, da je oče nasprotoval zasedbi gradu. Njun zahtevek je od vsega začetka temeljil na trditvi in predpostavki, da je pokojni M. leta 1958 sklenil pogodbo za prodajo svojih nepremičnin Kmetijski šoli L. pod pretnjo sile in zvijače in je zato zahtevo za denacionalizacijo obravnavalo redno sodišče. To zahtevo in to pravno podlago sta predlagateljici uveljavljali vse do zaključka postopka na prvi in drugi stopnji. Spremenjeno pravno podlago, to je odvzem lastništva že v letu 1945, sta predlagateljici uveljavljali šele v reviziji zoper odločbo sodišča druge stopnje. Zavezanka za denacionalizacijo se je spremembi zahtevka upirala. Tudi po spremenjenem zahtevku pa sta predlagateljici še vedno vztrajali pri tem, da je bila pogodba v letu 1958 sklenjena pod pretnjo sile in zvijače. Predlagateljici sta torej zahtevek za denacionalizacijo gradili na drugi pravni podlagi, sodišče pa je arbitrarno in povsem svojevoljno odločilo, da v danem primeru ne gre za pravno podlago, na osnovi katere je sodišče pristojno za odločanje o zahtevi. Ni tudi za prezreti, da sta predlagateljici ves čas postopka navajali vedno nova in nova dejstva in okoliščine, da bi lahko utemeljile svoj zahtevek. Vseskozi pa sta se naslanjali na stališče sodne prakse, da je posest nepremičnin od leta 1945 dalje jemati kot neke vrste prisilo za sklepanje pogodbe o prodaji nepremičnin v letu 1958. Pri tem pa nista dokazali, da je njun pokojni oče E.M. temu dejstvu kakorkoli nasprotoval. Pritožbi sta utemeljeni.

Da je tudi za denacionalizacijo prvega sklopa nepremičnin, med katere spada grad L. in okoliško posestvo, pristojna Upravna enota A., sta predlagateljici obširno utemeljevali že v svoji pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 22.6.2001, s katerim je bil njun zahtevek vsebinsko zavrnjen. Pri obravnavanju njune pritožbe je zato pritožbeno sodišče poleg vsebinske presoje odločitve moralo odgovoriti tudi na navedbe predlagateljic v zvezi z (ne)pristojnostjo sodišča za vodenje tega postopka. V svoji odločbi je izrecno opozorilo na dejstva, ki sta jih tožnici navajali že v predlogu za denacionalizacijo; te so res bile bile: da so nepremičnine, vpisane v vložku št. 493 k.o. L., 368 k.o. L., 375 k.o. G., 635 k.o. G., 143 k.o. S. in 493 k.o. L., bile predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 3.1.1958, da je bila pogodba fiktivna, ker je bilo to premoženje E.M. dejansko zaplenjeno in bilo podržavljeno brez plačila odškodnine, da je takoj po končani vojni leta 1945 pričela gospodariti z njimi brez pravnega naslova država, da je leta 1958 prišlo do zapisa formalne pogodbe, da bi bila lahko E.M. izplačana denarna pomoč, da so E.M. takratne oblasti na najrazličnejše načine zavajale glede odškodnine za premoženje (obljubljali so mu službovanje na kmetijski šoli in štipendiji za hčerki) ter da je v hudi stiski že močno bolan in psihično uničen pogodbo podpisal. Vse njune nadaljnje navedbe v postopku so šle v smeri zatrjevanja in dokazovanja, da so te nepremičnine prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti, kar pomeni, da je njun predlog temeljil na 5. členu ZDen, v takem primeru pa je za odločanje po 56. členu ZDen pristojno sodišče. Predlagateljici sta tudi v reviziji zoper to odločbo obširno načenjali vprašanje pristojnosti. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije trditvi predlagateljic o nepristojnosti sodišča ni pritrdilo, temveč se je postavilo na jasno stališče, da je premoženje "prvega sklopa" nepremičnin prešlo v državno last oz. v splošno ljudsko premoženje na podlagi pravnega posla, kar je utemeljilo s tem, da sta predlagateljici vloženi predlog v tem delu tudi izrecno oprli na 5. člen Zakona o denacionalizaciji.

Kljub temu da v nadaljevanju postopka predlagateljici novih ali drugačnih navedb, pomembnih za presojo pristojnosti o njunem denacionalizacijskem zahtevku, nista navajali, pa je sodišče sedaj izdalo sklep, s katerim se je izreklo za nepristojno. Pri tem je nekritično sledilo predlagateljicema, ki sta zgolj ponovili, da so bile njunemu pravnemu predniku dejansko odvzete in podržavljene nepremičnine že leta 1945 brezplačno z ukrepom državnega organa in da jih od tedaj dalje ni imel v svoji lasti in posesti in jih niti ni uporabljal. Pretežni del pripravljalne vloge predlagateljic z dne 12.4.2005 pa je bil usmerjen v trditev, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa. Na zahtevo sodišča, naj predlagateljici pojasnita podlago svojega zahtevka, pa je njun pooblaščenec opozoril na specifiko zadeve, ki je bila v tem, da je bil prehod premoženja, ki je bilo E.M. dejansko vzeto že avgusta 1945, pravno urejen šele čez trinajst let s kupoprodajno pogodbo v okoliščinah, ki so bile zanj že zelo težke in zato njegova volja ob sklepanju pogodbe ni bila svobodna, dosežena kupnina pa nerealna in kasneje tudi ne v celoti plačana. Zato naj bi bila izpolnjena pogoja za vrnitev premoženja tako po 4. kot po 5. členu ZDen. Kljub temu, da sta torej predlagateljici še vedno izrecno zatrjevali tudi obstoj okoliščin iz 5. člena ZDen, je sodišče prve stopnje podlago njunega zahtevka ugotavljalo z zbranimi listinskimi dokazi in zaslišanjem obeh predlagateljic. Ugotovilo je, da je bil grad L. s pripadajočim kmetijskim posestvom dejansko vzet E.M. že leta 1945 in se postavilo na stališče, da zato ni bilo nobene potrebe po sklenitvi kakršnekoli kupoprodajne pogodbe za to premoženje. V nadaljevanju obrazložitve sklepa pa je zapisalo, da je bila pogodba z dne 3.1.1958 fiktivna oz. se je z njo zasledoval nek popolnoma drug namen in sicer naj bi bil ta na strani E. M. v tem, da na račun nemajhne vrednosti podržavljenega premoženja zanj iztrži vsaj delno nadomestilo v obliki zagotovitve preskrbe svoje družine in šolanja svojih otrok, na strani države pa, da se zemljiškoknjižno stanje pri tem nepremičninah uredi, to je, da postane država tudi zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin. Taka ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa ima po oceni pritožbenega sodišča lahko za posledico kvečjemu drugačen materialnopravni zaključek, in sicer, ne da je bila pogodba fiktivna, temveč, da je izpolnjevala svojo osnovno funkcijo, saj naj bi država na njeni podlagi postala zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin torej "prava" lastnica, E.M. pa naj bi za to premoženje dobil določeno nadomestilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba fiktivna torej glede na tiste odločilne okoliščine, s katerimi je sodišče fiktivnost utemeljevalo, ni pravno pravilen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o predlogu predlagateljic za denacionalizacijo nepremičnin odloči vsebinsko (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).