Jedro

Za odreditev pripora iz razloga koluzijske nevarnosti mora biti ta izkazana s konkretnimi dejstvi ali okoliščinami, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec skril ali uničil sledove kaznivega dejanja in na tak način oviral potek kazenskega postopka.

Zgolj drugačna pravna opredelitev kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu (goljufija namesto organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo), ob nespremenjenem obsegu kriminalne količine nima vpliva na presojo v zvezi z odreditvijo pripora.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega Z. H. odredi iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper Z. H. odredila pripor iz pripornega razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 212. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1. Zoper sklep je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, kateri je senat istega sodišča delno ugodil in odrejeni pripor po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odpravil, v preostalem delu pa pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom, podrejeno pa, da se prvostopna in drugostopna odločitev o odreditvi pripora razveljavita in zadeva vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva neutemeljena, saj je sodišče ugotovilo tako obstoj utemeljenega suma kot obstoj pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve in dodaja, da so kazniva dejanja, ki se očitajo obdolžencu, napačno pravno kvalificirana, saj iz odgovora Vrhovnega državnega tožilstva izhaja, da se obdolžencu dejansko očita kaznivo dejanje goljufije.

B.

5. Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Z navedbami, da obdolženec ni bil financer nedovoljenih iger na srečo in s tem tudi ne sostorilec očitanega kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo, zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma. Sodišče je ugotovilo, da takšen sum izhaja zlasti iz dokazov, zbranih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljene K. T., I. V. in V. T. Preiskovalna sodnica je na podlagi presoje vsebine prestreženih telefonskih pogovorov, ki obremenjujejo obdolženca, zaključila, da je utemeljeno osumljen storitve očitanih kaznivih dejanj. S trditvami, da denarja obdolženec nikoli ni posodil, da je bil izročeni denar namenjen financiranju gradbenih projektov, da je tudi sam igral, vendar ne kot profesionalni igralec, zahteva za varstvo zakonitosti napada dejanske zaključke, pri čemer izhaja predvsem iz lastne ocene obdolženčevega zagovora, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Zagovornik tudi meni, da je pravna opredelitev obdolžencu očitanih dejanj nepravilna, saj je iz izjave, ki jo je podal vrhovni državni tožilec, razvidno, da se obdolžencu očita in opisuje kaznivo dejanje goljufije. Zagovornik te navedbe sicer ne obrazloži, kljub temu pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da ob sedanjem stanju zadeve temu očitku ni mogoče pritrditi. Dejanja, kot so navedena v pravnomočnem sklepu, imajo vse zakonske znake kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 212. člena KZ-1 v zvezi s drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. členu KZ-1. Ob nespremenjenem obsegu kriminalne količine tudi pravna opredelitev, za katero se zavzema zagovornik, ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča v zvezi z odreditvijo pripora zoper obdolženca.

8. Utemeljeno pa zagovornik izpodbija obstoj pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Po tej točki je med drugim mogoče odrediti pripor, če je opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja. Sodišče je zaključek o obstoju tega pripornega razloga oprlo na okoliščine, da bo obdolženec uničil ali skril dokumentacijo in predmete, saj glede na vlogo, ki jo ima v kriminalni združbi, natančno ve, kje in pri kom se nahajajo, da organom pregona do sedaj še ni uspelo zbrati obvestil od neznanih oseb, katerih identiteto ni bilo mogoče ugotoviti, in da obdolženec H. skupaj z ostalimi obdolženci na neugotovljenem mestu skriva protipravno premoženjsko korist. 9. Možnost, da bo obdolženec uničil ali skril dokumentacijo in predmete, ki bi zanj utegnili biti obremenilni dokazi, je utemeljena le s povsem posplošenim verjetnostnim sklepanjem. Za odreditev pripora iz razloga koluzijske nevarnosti mora biti ta izkazana z a) konkretnimi dejstvi ali b) okoliščinami, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec skril ali uničil sledove kaznivega dejanja in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Sodišče v pravnomočnem sklepu niti ne pojasni, katero dokumentacijo in predmete organi pregona še niso uspeli pridobiti ali zavarovati. Tudi sklepanje, da obdolženi H. skupaj z ostalimi obdolženci na neugotovljenem mestu skriva protipravno pridobljeno premoženjsko korist, je sicer logično, a presplošno in premalo konkretizirano. Premalo konkretizirana je tudi utemeljitev koluzijske nevarnosti z dejstvom, da je potrebno zbrati obvestila še od do sedaj neznanih oseb. Ob upoštevanju, da organom pregona niti z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov identitete teh oseb ni uspelo odkriti, ostaja povsem nepojasnjeno, z izvajanjem katerih ukrepov bodo te osebe identificirane, verjetnost, da se bo to zgodilo, pa majhna. Ob pomanjkanju okoliščin, ki bi neposredno ali posredno kazale na obdolženčevo konkretno delovanje v smeri uničenja ali skrivanja obremenilnih dokumentov in predmetov in zgolj na podlagi dejstev, ki jih je upoštevalo sodišče, ni mogoče z vso zanesljivostjo sklepati, da obstaja opravičena bojazen, da bo obdolženec skril ali uničil sledove kaznivega dejanja, zato je Vrhovno sodišče v tem obsegu spremenilo izpodbijani pravnomočni sklep tako, kot je razvidno iz izreka.

10. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ali osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Glede na vsebino takšne določbe sodišče ugotavlja objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih sklepa na realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pri določeni osebi. Pri tem zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina subjektivne in ena objektivne narave.

11. V obravnavani zadevi je sodišče sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprlo na ugotovljene okoliščine, ki zadevajo težo kaznivega dejanja, saj gre za sostorilstvo pri kaznivem dejanju, s katerim je ogroženo premoženje velike vrednosti, kar je sodišče ugotovilo tudi z vpogledom v zemljiškoknjižne izpiske z vpisanimi hipotekami v korist soobtoženega I. V. in K. T. Sodišče je presojalo tudi obstoj subjektivnih okoliščin, ki zadevajo osebnost obdolženca in v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da obdolženec živi nadstandarden način življenja, ki mu ga omogoča prav izvrševanje kaznivih dejanj, saj iz podatkov DURS izhaja, da v zadnjih petih letih praktično ni imel prihodkov iz zakonitih virov preživljanja. Poleg tega je bil že kaznovan za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, za katerega je splošno znano, da je tovrstna dejavnost povezana s premoženjsko koristjo. Z navedbami, da obtoženi razpolaga z dovolj visokimi zakonitimi prihodki in minimiziranjem kaznivega dejanja, za katerega je že bil obsojen, zahteva za varstvo zakonitosti napada dejanske ugotovitve v zvezi z načinom njegovega delovanja in razmerami, v katerih živi. S tem in s ponujanjem lastne ocene teh okoliščin zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

12. Sodišče je navedlo tudi ustrezne razloge o tem, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za zavarovanje premoženja, kot tudi varnost ljudi, saj igre na srečo povzročajo tudi odvisnost, ki pušča posledice na vseh področjih človekovega življenja. Kadar so te igre organizirane na ilegalen način je grožnja premoženju kot tudi zdravju ljudi še toliko večja, kar izhaja že iz same narave tako organiziranih iger.

13. V skladu z navedenimi razlogi je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika delno ugodilo in pripor zoper obdolženca odredilo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.