Jedro

Za nično se izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, in sicer iz razloga pravne ali dejanske nemožnosti izvršitve. Predmetna odločba pa je bila v obsegu, kot je bilo odločeno z njenim dispozitivom, z vpisom denacionalizacijskega upravičenca v zemljiško knjigo izvršena, zato predlog za izrek odločbe za nično iz razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP ni utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo Kmetijske zadruge B., da se izreče za nično delna odločba Upravne enote C., št. ... z dne 28. 7. 2003. V obrazložitvi je navedel, da je z delno odločbo Upravne enote C., št. ... z dne 28. 7. 2003 upravni organ v korist pokojnega denacionalizacijskega upravičenca A.A. vzpostavil lastninsko pravico na parc. št. 50/1, 50/6, 50/4 in 50/5, vse Č., ter zavezal za vračilo v last A.A.A. d.o.o., D., določil je skrbnika za poseben primer, da se odločba po pravnomočnosti vpiše v zemljiško knjigo, o zahtevi Kmetijske zadruge A. in o zahtevi najemnikov stanovanj glede vračila lastnih vlaganj pa bo odločil naknadno. Pri presoji ničnostnega razloga, ki ga je tožnica uveljavljala - 3. točka 279. člena ZUP, je preveril, ali morda ni podan tudi katerikoli drugi ničnostni razlog in ugotovil, da noben ničnostni razlog po določbi 279. člena ZUP ne obstoji. Namreč odločba je v celoti in povsem izvršena. Z njo je bila vrnjena lastninska pravica na zemljiščih, kot je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska pri vložku 705 k.o. Č. Vse parcele, ki so bile predmet tega postopka, so danes v lasti pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca. To pomeni, da se je odločba vpisala po njeni pravnomočnosti na ime denacionalizacijskega upravičenca in da so tudi pravni nasledniki že izvedli zapuščinski postopek.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnice. Ugotavlja, da je tožnica predlagala, da naj prvostopni organ izreče za nično denacionalizacijsko odločbo iz razloga, ker je ne bi bilo mogoče izvršiti in sicer zato, ker je kot zavezana stranka navedena A.A.A., ki pa vrnjenih nepremičnin ni imela v posesti, temveč jih imela v posesti tožničina pravna prednica. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je prvostopni organ vsa dejstva, na katera se tožnica sklicuje, ugotovil. Ugotovil je, da je bila imetnica pravice uporabe A.A.A., ki pa nepremičnin ni uporabljala, temveč jih je uporabljala Kmetijska zadruga A. Zato je v skladu s 24. členom ZDen vrnil podržavljene nepremičnine upravičencu le z vzpostavitvijo lastninske pravice in iz tega razloga ni naložil zavezani stranki izročitve, saj vrnitev v tem primeru ne vpliva na zakupna, najemna in podobna razmerja. Po pravnomočnosti se je v zemljiški knjigi izvedla sprememba lastninskega stanja. Ni možno slediti stališču, da odločbe ni mogoče izvršiti, saj je že izvršena tako pravno, kot tudi dejansko, saj so dediči na podlagi denacionalizacijske odločbe na vrnjenih nepremičninah pridobili posredno posest, medtem ko ima neposredno posest očitno še vedno tožnica. Dediči so ji ponudili vrnjene nepremičnine v odkup ali pa sklenitev najemne oziroma zakupne pogodbe. Tožnica se moti, ko sprašuje, ali je dolžna sedanjim zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnino izročiti. Namreč, kolikor ne bo pripravljena odkupiti ponujenih nepremičnin, niti skleniti najemne ali zakupne pogodbe s sedanjimi zemljiškoknjižnimi lastniki, bodo ti lahko zahtevali izročitev in ji zato določili primeren rok. Kolikor pa v tem roku ne bo izročila nepremičnin, pa bodo lahko sprožili sodni postopek.

Tožnica izpodbija odločbi upravnih organov, ker meni, da sta pravno zmotni in arbitrarni. Iz prvostopne odločbe z dne 28. 7. 2003 izhaja, da A.A.A. ni posestnik nepremičnin, o katerih se je odločalo, pač pa je to Kmetijska zadruga A. Ta se ni protivila vračilu v naravi, pač pa je zahtevala vlaganja, ki jih je vložila v podržavljeno nepremičnino. Vendar pa je bila zgradba, o kateri se je odločalo v tem postopku, ob podržavljenju ruševina, danes pa je to dozidana, nadzidana in obnovljena stavba in je torej upravni organ vrnil drugo stvar. Tožnica meni, da je odločitev organov, ki sta svojo odločitev temeljila na 24. členu ZDen, pravno povsem zmotna. Uporaba te določbe je pogojena na pred uveljavitvijo ZDen ustanovljeno najemno, zakupno ali podobno razmerje ter na dejstvo odplačnosti pravnega posla. V konkretnem primeru pa razmerje med zemljiškoknjižnim in dejanskim lastnikom nikoli ni bilo dogovorjeno, saj je bila Kmetijska zadruga A. vseskozi dejanski imetnik pravice uporabe teh nepremičnin in ne najemnik, niti zakupnik, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka. Zaradi pravno organizacijskih oblik tedanjih kmetijskih zadrug je bila pravno formalno imetnica pravice uporabe A.A.A., v katere pravno organizacijsko strukturo je sodila tudi Kmetijska zadruga A. Dejanski imetnik pravice uporabe je bila vseskozi Kmetijska zadruga A. in tega dejstva ne spregleda niti upravni organ v odločbi z dne 28. 7. 2003, ko navede, da je zavezanec za vračilo lastninske pravice zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe, zavezanec za vračilo v posest pa Kmetijska zadruga A. in Občina A., tega pa ne navede v izrek odločbe. Pravnomočen pa postane samo izrek odločbe, ne pa obrazložitev, kar pomeni, da dejansko odločbe ni moč izvršiti iz razloga po določbi 3. točke 279. člena ZUP. Upravni organ prve stopnje je sicer ugotovil pravno formalno zavezano stranko, ni pa se spuščal v presojo o tem, kakšna obveznost zadene dejansko zavezano stranko v postopku denacionalizacije, čeprav jo je ugotovil. Jasno je tudi, da se organ ni spuščal v presojo dejanske izpolnitve odločitve. Z vzpostavitvijo lastninske pravice se posest oziroma dejanska izvršitev nikakor ni izvedla, izvedla se je samo zemljiškoknjižna sprememba lastninskega stanja. Še danes je stavba v posesti tožnice kot pravne naslednice Kmetijske zadruge A. Tožnik ima neposredno posest na podlagi pripojitvene pogodbe z dne 27. 6. 2004 in ne na drugi podlagi, še najmanj na podlagi, ki bi jo določal ZDen. Tožnica je torej neposredni posestnik. Organ bi moral z odločbo, s katero je vzpostavil lastninsko pravico v korist denacionalizacijskega upravičenca, odločiti tudi o osebi in roku dejanske izročitve nepremičnin skrbniku za poseben primer. V izvršilnem postopku, z uporabo izvršilnih pravnih sredstev, ki jih določa ZUP, te odločbe dejansko ni moč izvršiti. Posest še vedno ostaja tožnici. To pa iz razloga, ker je pomanjkljiv izrek, izrek bi moral biti določen, v konkretnem primeru pa ni, kar pomeni, da odločba ni izvršljiva. Pravno je sicer izvršljiva in je tudi izvršena, dejansko pa nikakor še danes ni izvršljiva in tudi še ne izvršena. Vsled pripojitve se je tožeči stranki pripojilo tudi vse nepremično in premično premoženje ter pravice. S pripojitvijo je tožnica pridobila nepremičnine, ki so predmet tožbe in ni bilo prav nikakršnega govora o tem, da bi se te nepremičnine morale vrniti v postopku denacionalizacije. Da so nepremičnine vrnjene v postopku denacionalizacije, je tožnica ugotovila po tem, ko so ji pravni nasledniki ponudili te nepremičnine v odkup ali sklenitev najemnega razmerja. Za posestnika nepremičnin sporna odločba ni zavezujoča in je objektivno ne more izvršiti, torej je nična ne glede na dejstvo, da je pravno izvršena. Da pa je odločba perfektna, mora biti izvršena tako pravno kot tudi dejansko. V konkretnem primeru pa odločba dejansko še danes ni izvršena in jo je zato potrebno izreči za nično. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo odločitev organov ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku B.B., C.C. in Č.Č. so na tožbo odgovorili, prerekajo tožbene navedbe in predlagajo, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Citirajo 37. člen SPZ, ki določa, da lastninska pravica pomeni pravico do posesti in razpolaganja. Trditev, da je odločba neizvršljiva, ker ne izroča nepremičnine v posest upravičencem, je konstrukt in nima opore v zakonu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali za razglasitev odločbe z dne 28. 7. 2003 za nično obstaja ničnostni razlog po določbi 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Z odločbo Upravne enote C., št. ... z dne 28. 7. 2003 je upravni organ v korist pokojnega denacionalizacijskega upravičenca A.A. vzpostavil lastninsko pravico na parc. št. 50/1, 50/6, 50/4 in 50/5, vse k.o. Č. ter k temu zavezal za vračilo A.A.A. d.o.o. D. kot imetnico pravice uporabe. O zahtevi Kmetijske zadruge A. - pravne prednice tožnice in o zahtevi najemnikov stanovanj glede vračila vlaganj pa se je zavezal, da bo odločil naknadno. Po pravnomočnosti je bila odločba v zemljiški knjigi izvršena in izveden prenos lastninske pravice na denacionalizacijskega upravičenca. Tožnica je predlog za izrek odločbe za nično utemeljila z navedbo, da iz odločbe izhaja zgolj zaveza po vzpostavitvi zemljiško knjižnega stanja na ime denacionalizacijskega upravičenca, nikjer v izreku te odločbe pa ni izrecno navedena zaveza tožnice oziroma pravnega prednika po prenosu posesti teh nepremičnin, še manj določitev roka, v katerih se morajo nepremičnine izročiti v posest skrbniku. Dolžnosti tožnice oziroma pravne prednice po izročitvi v posest torej sploh ni. Take odločbe pa zato dejansko ni mogoče izvršiti in jo je potrebno izreči za nično. Po mnenju sodišča je upravni organ pravilno predlog zavrnil in ga utemeljil s pravilnimi razlogi. Za nično se izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti in sicer iz razloga pravne ali dejanske nemožnosti izvršitve. V prvem primeru, če odločba vsebuje takšen dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu, v drugem primeru pa, če vsebuje dispozitiv, ki ga objektivno ni mogoče izvršiti. Med strankami je nesporno, da je dispozitiv odločbe z dne 28. 7. 2003 nalagal zavezancu A.A.A., da na podlagi pravnomočne odločbe dopusti vpis v zemljiško knjigo - kot v zemljiški knjigi vpisani imetnik pravice uporabe. Nesporno med njima je tudi, da je bila ta odločitev po pravnomočnosti izvršena ter so danes v zemljiški knjigi kot lastniki nepremičnin vpisani pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca. Sporno med njimi pa je, ali je navedeno izvršitev mogoče opredeliti kot dejansko izvršitev odločbe z dne 8. 7. 2008. Oba organa soglašata, da je bila odločba z dne 28. 7. 2008 z vpisom denacionalizacijskega upravičenca v zemljiško knjigo dejansko izvršena, ter da iz navedenega razloga predlog tožnice ni utemeljen. Tej ugotovitvi se pridružuje tudi sodišče. Namreč v obsegu, kot je bilo z dispozitivom sporne odločbe odločeno, je bila odločba izvršena. Zemljiškoknjižnemu imetniku pravice uporabe je bila naložena vzpostavitev lastninske pravice v zemljiški knjigi po pravnomočnosti, dejanski posestnik nepremičnin - takrat pravna prednica tožnice - Kmetijska zadruga A., pa je z vrnitvijo v naravi soglašala, zahtevala je le povrnitev vlaganj. S tako odločitvijo v denacionalizaciji se je varovalo takratnega posestnika in pravno razmerje, ki je bilo podlaga za takratno posest (24. člen ZDen) in je v skladu z določbami ZDen, ki določajo, kdaj se nepremičnino vrne v last in posest in kdaj le v last. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na podlage, nastale po izdaji odločbe z dne 28. 7. 2003 (pogodbo o pripojitvi z dne 27. 6. 2004) in postavlja ugovore glede dejanskega stanja, ki bi jih lahko uveljavljala le pravna prednica v postopku denacionalizacije - da je dejanska imetnica pravice uporabe, torej zavezanka v denacionalizaciji po 51. členu ZDen, ter da je vrnjena nepremičnina sedaj zaradi vlaganj druga stvar, kajti gre za podlage, ki na pred pripojitvijo že spremenjeno lastninsko stanje ne morejo imeti vpliva, in ugovore, ki se nanašajo na dejansko stanje denacionalizacijskega postopka, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pa ni ničnostni razlog. Glede na navedeno je torej bila odločba z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo tudi dejansko izvršena, le ta obseg pa je iz dispozitiva izhajal. Ker z denacionalizacijsko odločbo o posesti ni bilo odločeno (kot že zgoraj razloženo je taka odločitev ob dejanskih okoliščinah ob odločanju bila tudi pravilna), pa v tej smeri tudi niso utemeljeni ugovori, s katerimi tožnica utemeljuje dejansko neizvršljivost. Odločitev o posesti in roki za izročitev nepremičnine niso obligatoren del odločitve v denacionalizacijskem postopku, zato neodločitev o posesti posledično tudi ne pomeni, da taka odločba dejansko ni izvršljiva. Kot je navedel drugostopni organ, bo izvrševanje posesti s strani tožnice odvisno od tega, ali bo nepremičnino od lastnika odkupila oziroma sklenila pogodbo, s katero bodo lastniki nanjo prenesli posredno posest (neposredno posest ima po določbah SPZ lastnik nepremičnine). Lastniki bodo posest, kljub dejstvu, da jo danes izvršuje tožnica, kolikor je z ustreznim pravnim poslom ne bo upravičila, z lastninsko tožbo pri rednem sodišču lahko uveljavili, v primernih rokih, kot bodo zahtevali.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.