Jedro

Kadar pa gre za večja popravila in za taka sta sodišči prve in druge stopnje ocenili sporno prenovo celotne strehe hiše, ki je v solasti pravdnih strank, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov (4. odstavek 15. člena ZTLR oziroma 31. člena SZ). Če v zadnje navedenem primeru soglasja ni, posel pa je nujen in potreben ter ga opravi eden od solastnikov, se za odločanje o sporu uporabijo pravila o poslovodstvu brez naročila. Ta terjajo dve predpostavki: posel mora biti tuj in biti mora dopusten; dopusten pa je, če je take narave, da ne trpi odlašanja (bodisi, ker sicer grozi izguba, bodisi, da gre za očitno korist). Pri tem je posel lahko le deloma tuj: to je primer, kadar kdo opravlja posel deloma zase, deloma pa za poslovnega gospodarja. Tako sta se pravna teorija in praksa izrekli, da solastnik, ki popravi streho hiše v solastnini, posluje ne samo zase, marveč tudi za druge solastnike. Kolikor se posel nanaša na drugega gospodarja, veljajo pravila o gestijskem zahtevku. Ker je šlo v danem primeru po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje za potrebno in nujno prenovo strehe pred zimo (1992/93), dela pa so bila tudi neodložljiva, ker bi sicer nastala škoda, po obsegu pa je šlo za večji popravili (ko nepravdni postopek ni predviden v primeru pomanjkanja soglasja - 4. odstavek 15. člena ZTLR), sta utemeljeno odločali o tožnikovem tožbenem zahtevku na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila, v povezavi z določilom 6. odstavka 15. člena ZTLR. Pri tem pa revizijsko sodišče sprejema tudi razloge sodišč prve in druge stopnje, zaradi katerih toženkina prepoved posla ni pravno upoštevna. Namreč prepovedi ni mogoče upoštevati, če je ta zoper dobre običaje, če je posel nujen ali koristen, ali če zakon prepovedi ne dopušča (kar sta sodišči prve in druge stopnje sprejemljivo pojasnili s sklicevanjem na določilo 4. člena ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da je dolžna plačati tožniku 240.588,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in stroške postopka 53.600,00 SIT, ker je ugotovilo, da tožnik utemeljeno zahteva od toženke povrnitev dela stroškov popravila strehe v sorazmerju velikosti njenega solastninskega dela na hiši. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo toženkino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi. V reviziji izvaja, da je sodišče prve stopnje presodilo spor po določbah 226. člena ZOR. Stališče sodišča druge stopnje pa je bilo, da spora ni mogoče rešiti po določilu 226. člena ZOR, se je pa vseeno v celoti strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba uporabiti določilo 3. odstavka 221. člena ZOR. Toda pravila o poslovodstvu brez naloga ne pridejo tu v poštev, ker niso podane potrebne predpostavke, kajti poslovodja mora opravljati tuj in ne svoj posel, če naj gre za poslovodstvo brez naročila. V tem primeru pa je tožnik opravljal svoj posel in ne posel za drugega gospodarja. Za toženko je opravil posel le toliko, kolikor sta solastnika. Glede na tako stanje zato ne prihajata v poštev za odločitev določili 221. in 226. člena ZOR. Spor je pravilno mogoče rešiti le na podlagi določb zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in zakona o nepravdnem postopku. Zgrešeno je stališče, da ne gre spor presojati po določbah 15. člena ZTLR, ker da je toženka prepovedala sanacijo strehe in kar naj bi bilo v nasprotju z določilom 4. člena ZTLR. V zvezi s takim stališčem, ki je napačno, poudarja toženka, da se ni protivila popravilu nasploh, pač pa temu, da bi pred sklenitvijo dogovora popravljal streho tožnik sam. Ravnala je v skladu z zakonom:

4. odstavek 15. člena ZTLR zahteva soglasje vseh solastnikov, če pa do soglasja ne pride, mora o tem odločati sodišče v nepravdnem postopku. Zato bi moral tožnik v tem primeru sprožiti nepravdni postopek.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki solastnici polovice hiše v razmerju 2/10 proti 3/10 do celote, solastnik preostale polovice hiše, ki je streho že popravil, pa je D.-C. Predmet spora je plačilo 3/5 stroškov obnove strehe tistega dela hiše, ki je v solasti pravdnih strank. Popravilo solastne hiše, ki ga je opravil tožnik, presega okvir rednega vzdrževanja (upravljanja). Toženka ni dala tožniku soglasja za obnovo strehe ter mu je popravilo celo prepovedala. Sodišči prve in druge stopnje ocenjujeta, da je taka prepoved v nasprotju z določilom 4. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR) in da zato pridejo v poštev za odločitev o sporu - ker je prepoved posla v nasprotju z zakonom ali moralo - določila 3. odstavka 226. člena zakona o obligacijskih razmerjih (2. odstavek razlogov na 3. strani in predvsem na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje ter na 2. in 3. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje). Ker sta sodišči še ugotovili, da so bila popravila strehe potrebna, pa tudi nujna že pred zimo 1992/93 in zato neodložljiva, vrednost celotnih del pa je znašala 400.981,00 SIT, sta glede na solastniško razmerje pravdnih strank 3/5 naložili toženki, da mora povrniti tožniku 2/3 tega zneska, to je 240.588,60 SIT z zamudnimi obrestmi.

Glede na uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče moglo oceniti zgolj pravilnost materialnopravne presoje na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Navedena presoja je bila po njegovi oceni na obeh nižjih stopnjah medsebojno skladna (razlogi na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje in na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje), pa tudi materialnopravno pravilna. Pritrditi je sicer reviziji (s čimer sta se ukvarjali tudi obe nižji sodišči), da določena razmerja v zvezi z vzdrževanjem solastne nepremičnine ureja tudi zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR) in stanovanjski zakon (naprej SZ). Tako je predpisan poseben postopek, kadar med solastniki ne pride do soglasja o poslu, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari. Kadar o tem ni soglasja med solastniki, odloča o takem poslu sodišče v nepravdnem postopku (3. odstavek 15. člena ZTLR oziroma 2. odstavek 31. člena SZ). Kadar pa gre za večja popravila in za taka sta sodišči prve in druge stopnje ocenili sporno prenovo celotne strehe hiše, ki je v solasti pravdnih strank, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov (4. odstavek 15. člena ZTLR oziroma 31. člena SZ). Če v zadnje navedenem primeru soglasja ni, posel pa je nujen in potreben ter ga opravi eden od solastnikov, se za odločanje o sporu uporabijo pravila o poslovodstvu brez naročila. Ta terjajo dve predpostavki: posel mora biti tuj in biti mora dopusten; dopusten pa je, če je take narave, da ne trpi odlašanja (bodisi, ker sicer grozi izguba, bodisi, da gre za očitno korist). Pri tem je posel lahko le deloma tuj: to je primer, kadar kdo opravlja posel deloma zase, deloma pa za poslovnega gospodarja. Tako sta se pravna teorija in praksa izrekli, da solastnik, ki popravi streho hiše v solastnini, posluje ne samo zase, marveč tudi za druge solastnike. Kolikor se posel nanaša na drugega gospodarja, veljajo pravila o gestijskem zahtevku. Ker je šlo v danem primeru po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje za potrebno in nujno prenovo strehe pred zimo (1992/93), dela pa so bila tudi neodložljiva, ker bi sicer nastala škoda, po obsegu pa je šlo za večji popravili (ko nepravdni postopek ni predviden v primeru pomanjkanja soglasja - 4. odstavek 15. člena ZTLR), sta utemeljeno odločali o tožnikovem tožbenem zahtevku na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila, v povezavi z določilom 6. odstavka 15. člena ZTLR. Pri tem pa revizijsko sodišče sprejema tudi razloge sodišč prve in druge stopnje, zaradi katerih toženkina prepoved posla ni pravno upoštevna. Namreč prepovedi ni mogoče upoštevati, če je ta zoper dobre običaje, če je posel nujen ali koristen, ali če zakon prepovedi ne dopušča (kar sta sodišči prve in druge stopnje prejemljivo pojasnili s sklicevanjem na določilo 4. člena ZTLR). Podlaga zahtevka je glede na obrazloženo podana.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili tudi o višini tožnikovega tožbenega zahtevka. Ta je terjal od toženke povračilo dela stroškov obnove strehe v sorazmerju z velikostjo toženkinega solastniškega deleža. Zahtevek po višini ima podlago v določilu 6. odstavka 15. člena ZTLR, ki določa, da stroške vzdrževanja stvari in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih delov. Od skupaj ugotovljenih potrebnih stroškov v višini 400.981,00 SIT je glede na ugotovljeno razmerje solastniških deležev pravdnih strank 2 : 3, pravilno naloženo toženki, da mora povrniti 3/5 navedenih stroškov, to je znesek 240.588,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje spor med pravdnima strankama materialnopravno pravilno rešili in da zato ni podan v reviziji uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče samo pa ni ugotovilo, da bi bila med postopkom zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Glede na take ugotovitve je moralo revizijo toženke zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).