Jedro

Sam sistem zbiranja odpadkov (kot ločenih odpadkov), ni avtorsko delo.

Avtorsko delo je lahko le sistem X (ekološki računalniški nadzorni sistem, ki je sestavljen iz več med seboj povezanih segmentov) kot celota. Računalniški nadzorni sistem X, s katerim je upravljala družba A., d. o. o., na toženko ni bil prenesen. Toženka, ki za ločevanje odpadkov uporablja zbiralnike za posebne tekoče in trde odpadke (brez senzorjev oziroma vmesnikov povezanih v računalniški nadzorni sistem X), ki jih je kupila pri A., d. o. o., ne krši avtorskih pravic sistema X.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna opustiti uporabo avtorskega dela tožeče stranke, sistema X ekološkega računalniškega nadzornega sistema za odpadke in ji povrniti škodo v znesku 50.000,00 EUR (s popravnim sklepom 13. 5. 2015 popravljenim v znesek 68.878,20 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.113,65 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Nepravilen je zaključek sodbe, da tožnik ni nosilec materialnih avtorskih pravic, ker ni izkazal, na kakšen način jih je pridobil. Tožnik je le podrejeno zatrjeval, da je postal lastnik materialnih avtorskih pravic tudi na podlagi 83. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Ne soglaša z zaključkom sodbe, da je projekt X nerealiziran. Ne gre le za računalniški nadzor sistema odvoza oljnih odpadkov, ampak je že od vsega začetka šlo za sistem odvoza oziroma oskrbe odpadnih olj in oljnih odpadkov, usklajen z evropsko zakonodajo. Slednja zavezuje vsakega prodajalca svežega mineralnega ali sintetičnega olja, da uredi zbiranje teh odpadkov v lastnih zbiralnih mestih ali zbiralnicah ali preko pogodbenih partnerjev. Ta segment zbiranja je tožnik ponudil in tudi razkril toženi stranki, ki je v nadaljnjem poslovanju takšen sistem za ravnanje z odpadnimi olji tudi prevzela. Sodba nepravilno zaključi, da tožeča stranka ni uspela predložiti celotne projektne dokumentacije predložene takratnemu Ministrstvu za znanost in tehnologijo. Iz listine – obrazec vprašalnika, izhaja, da predlagani projekt pomeni konkretizacijo nadzorovanega zbiranja nevarnih odpadkov in je predvsem uporaben za zbiranje rabljenih olj in emulzij. Ne gre le za idejo, kot zmotno zaključi sodba, gre za individualno, intelektualno storitev s področja znanosti, ki jo je tožeča stranka udejanila že v letih 1993 oziroma 1994. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z uresničevanjem tega avtorskega dela, saj iz poslovanja tožene stranke in delovanja bencinskih servisov izhaja, da tožena stranka nadzoruje odpadna olja na svojih servisih in pri svojih kupcih po sistemu X, ki je avtorsko delo tožeče stranke. Sodba prezre, da je bilo avtorsko delo sistem X že v letu 1995 predmet dokapitalizacije družbe A., d. o. o., kar je razvidno iz zbirke dokumentov sodnega registra pri vložku številka 111 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka je o tem predložila tudi cenitev oziroma izvedensko poročilo. Ideja ne bi mogla biti predmet dokapitalizacije. Konkretno avtorsko delo je bilo že predmet trženja oziroma eksploatacije pri toženi stranki in je ovrednoteno s strani izvedenca ter vneseno kot osnovni kapital takratne družbe A., d. o. o. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku trdi, da je avtor in lastnik materialnih in moralnih pravice sistema X, t.j. sistema za računalniško nadzorovano zbiranje, transport in odstranjevanje ali predelavo vseh vrst odpadkov. Tožena stranka, ki ta sistem nezakonito uporablja, krši njegove avtorske pravice. S tožbo zahteva, da toženka opusti uporabo navedenega sistema in mu iz naslova neupravičene uporabe plača 68.878,20 EUR.

6. Sodba zavzame stališče, da X – ekološki računalniški nadzorni sistem(1) (v nadaljevanju sistem X) lahko predstavlja avtorsko delo, da pa toženka sistema ne uporablja kot celote.

7. Odločilne ugotovitve, na katerih temelji zavzeto stališče so: - da je toženka pri družbi A. d. o. o., kupovala zbiralnike za posebne tekoče in trde odpadke, ki jih uporablja;(2) - da računalniški sistem X, s katerim je upravljala družba A. d. o. o., na toženko ni bil prenesen; - da toženka nima logističnega sistema odvoza odpadkov, - da so zbiralniki nameščeni na toženkinih ekoloških točkah in se praznijo tako, da delavec na bencinskem servisu fizično preverja, kdaj so zabojniki polni in po telefonu pokliče podjetje, s katerim je toženka dogovorjena, da odpelje odpadke; - da prevoznik odpelje (nevarne) odpadke v okviru svoje mreže in poskrbi, da se peljejo na kraj uničenja ali v podjetje, ki se s tem ukvarja; - da toženka uporablja zbiralnike za posamezne nevarne odpadke kot samostojen proizvod, brez senzorjev ter vmesnikov, povezanih v računalniški nadzorni sistem X (slednji je avtorsko delo, oblika in barva zbiralnikov za posamezne nevarne odpadke je predmet pravice industrijske lastnine zaščitene kot tridimenzionalna blagovna znamka, katere nosilec je tožnik).

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe, da je avtorsko delo lahko le sistem X kot celota. Slednje je tožnik zatrjeval tudi sam v tožbi (III. točka tožbe), ko je izrecno izpostavljal, da se s sistemom X opravlja eco monitoring, eco knjigovodstvo, servis in vzdrževanje. Pritrditi je sicer pritožbi, da sistem X ne predstavlja le računalniškega sistema odvoza oljnih odpadkov, vendar pa brez koriščenja računalniškega nadzornega sistema, toženi stranki, kot pravilno obrazloži že sodba, ni mogoče očitati kršitve avtorskih pravic.

9. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka sodbe, da računalniški nadzorni sistem X, s katerim je upravljala družba A. d. o. o., na toženko ni bil prenesen in se je pogodbeno razmerje med družbo A. d. o. o., in toženko izpolnilo le v delu, da je toženka pri tej družbi kupovala zbiralnike za posebne tekoče in trde odpadke, ki jih uporablja. O tem ima sodba izčrpne in jasne razloge (12. točka obrazložitve), ki jih ni treba dopolnjevati. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodbe, da so zbiralniki (kupljeni pri družbi A. d. o. o.) brez senzorjev ter vmesnikov povezanih v računalniški nadzorni sistem X. Tudi ugotovitvi, da tožena stranka nadzor (nevarnih) odpadkov opravlja ročno in ne računalniško, ne nasprotuje. Sam sistem zbiranja odpadkov (kot ločenih odpadkov), kot pravilno obrazloži že sodba (8., 14. točka obrazložitve), ni avtorsko delo v smislu 5. člena ZASP. Enako velja tudi za posebne ekološke točke – mesto za ločeno zbiranje odpadkov, kot dovolj izčrpno in pravilno obrazloži že sodba (13. točka obrazložitve). Pritrditi je zato sodbi, da dejstvo, da toženka uporablja zbiralnike, ki jih je kupila pri družbi A. d. o. o., in z njihovo pomočjo ločuje odpadke, ne pomeni, da neupravičeno uporablja sistem X. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča sodbe, da je projekt X ostal nerealiziran. Pritožba očitno izhaja iz zmotnega izhodišča, da je lahko avtorsko zaščiten že sam način zbiranja in organiziranja odpadkov predviden s sistemom X, čeprav ni računalniško nadziran.

10. Ob ugotovitvi sodbe, da toženka ne krši avtorskih pravic iz sistema X, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, ni več odločilnega pomena, ali je tožnik izključni nosilec materialnih in moralnih avtorskih pravic sistema X,(3) za katerega je trdil, da ga je že leta 1995 vložil kot stvarni vložek v A. d. o. o., in tudi ne, ali je (po izbrisu družbe A. d. o. o.) ponovno pridobil avtorske pravice. Pritožbenemu sodišču se zato o pritožbenih trditvah v zvezi s temi vprašanji ni treba izreči (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog „kršitve določb pravdnega postopka“ nekonkretizirano, absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa niso podane.

12. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino, niso potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Gre za ekološki računalniški nadzorni sistem, ki je sestavljen iz več med seboj povezanih segmentov, in sicer ustreznih zbiralnikov za posebne tekoče in posebne trde odpadke, povezavi zbiralnikov v računalniški nadzorni sistem, odprave in organiziranja odprave zbranih odpadkov, ekološkega knjigovodstva in ekološke točke.

Op. št. (2): Pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 4. 2. 1998 z aneksom (priloga B 5, B 6).

Op. št. (3): Pritožba nasprotuje zaključku sodbe, da ni bilo mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da je tožnik izključni nosilec materialnih in moralnih avtorskih pravic sistema X, s katerim sodba dodatno utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.