Jedro

Predlagan dokaz se lahko zavrne, če se ugotovi, da je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po katerem je toženi D. A. dolžan v roku 8 dni izprazniti opremljeno dvoinpolsobno stanovanje št. VI/27 s kletnim prostorom K/27 v izmeri 52,89 m2, z identifikacijsko številko 27.E, v večstanovanjski stavbi na naslovu P..., ki je vpisana v podvložek štev. 1529/27 k.o. ... ter ga prostega vseh oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki in ji povrniti tudi njene pravdne stroške v skupnem znesku 495,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče zavrnilo.

Proti tej sodbi (smiselno zoper ugodilni del), vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podredno pa, da tožbeni zahtevek zavrne ali da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje ter da tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov z obrestmi. Navaja, da je sodišče nepravilno odločilo, ko tožbe ni zavrglo kot preuranjene, saj se je nezakonito postavilo na stališče, da lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izselitev z obrazložitvijo, da stanovanjski zakon nikjer izrecno ne določa roka, v katerem bi moral lastnik sploh vložiti tožbo na izselitev. Po mnenju pritožnice je tožba možna šele, če določena oseba že nezakonito biva in uporablja stanovanje in mora biti tako pogoj nezakonite uporabe podan že ob vložitvi tožbe. Sodišče nadalje ni ugotavljalo vsebine prvotne najemne pogodbe ter posledično neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke v smeri potrditve navedb o tem, da ima prikrita najemna pogodba drugačno vsebino, tako glede višine najemnine, kot glede trajanja najemnega razmerja. Toženec je za potrditev teh svojih navedb predlagal zaslišanje prič M. M. in nepremičninskega posrednika, kar pa sodišče nezakonito ni izvedlo, poleg tega pa tudi ni v zadostni meri utemeljilo, zakaj teh predlaganih dokazov ni izvedlo. To predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka in sicer načela kontradiktornosti, saj je bil toženec postavljen v neenakopraven položaj glede na tožnico. Sodišče je napačno ugotovilo, da si je toženec v svojih navedbah protisloven glede trajanja najemnega razmerja, saj je le-ta le povzel vsebino najemne pogodbe, ki se nahaja v spisu in s katero tudi sam razpolaga, v 2. točki odgovora na tožbo pa je jasno navedel, da je potrebno razčistiti trajanje najemnega razmerja pri pravi najemni pogodbi, saj je to prejel zgolj v podpis, ni pa seznanjen z njeno vsebino v celoti. Glede na to, da se je vseskozi govorilo, da bo najemno razmerje trajalo dalj časa, je prepričan, da je določba glede trajanja najemnega razmerja v pravi pogodbi določena za več kot šest mesecev. O tem je bilo tudi govora. Logično je tudi, da toženec ni mogel v svojih dopisih navajati drugačnega roka trajanja najemnega razmerja, saj je razpolagal in še vedno razpolaga samo z navidezno pogodbo, v kateri je bil dogovorjen čas najemnega razmerja le za šest mesecev.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 311. členu ZPP sme sodišče naložiti toženi stranki, da opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Smiselno enako seveda velja tudi za obveznosti v obliki kot je izpraznitev in izročitev stanovanja, saj so izjeme od tega pravila določene zgolj za zahtevke iz naslova preživnine in zahtevke za izročitev ali prevzem stvari, ki so bile dane v najem ali zakup. Stališče sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožnica sodnega varstva, katerega podlaga je 111. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ni uveljavljala preuranjeno, je zato pravilno.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo ugotovljeno, da je bila najemna pogodba, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 10.6.2008 (tudi če gre za prikrito pogodbo), sklenjena za določen čas, in sicer za dobo šest mesecev. Sodišču prve stopnje pritožba neutemeljeno očita, da ni v zadostni meri utemeljilo, zakaj predlaganih dokazov s strani tožene stranke, to je predlaganega zaslišanja priče M. M. in nepremičninskega posrednika J. J. in J. F. ni izvedlo, s čimer naj bi storilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka, saj naj bi bil toženec postavljen v neenakopraven položaj proti tožnici. Pritožbeno sodišče se strinja, da je že na podlagi listinskih dokazil, na katere se sklicuje toženec (prilogi B1 in B2), možno povsem zanesljivo ugotoviti, da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas. Življenjsko je namreč nelogično, da bi toženec pred potekom najemnega razmerja tožnici kot najemodajalki poslal predlog za podaljšanje najemnega razmerja, ne da bi v tem dopisu izrazil vsaj dvom v to, da je najem sklenjen morda za daljši čas. Enako seveda velja za dopis, ki ga je pripravila pooblaščenka, ki je poleg tega tudi pravno usposobljena oseba, ki so ji poznane pomen in posledice najemne pogodbe za določen čas. Tako pa je zapis v dopisu z dne 20.10.2008 in dopisu z dne 1.12.2008 popolnoma jasen in zato pritožbenemu sodišču dokazna ocena, ne vzbuja nobenega dvoma. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno povsem utemeljeno zavrnilo s strani toženca predlagane dokaze. Po 2. odstavku 287. člena ZPP se namreč predlagan dokaz lahko zavrne, če se ugotovi, da je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano. Ker je v konkretnem primeru sodišče okoliščine v zvezi s trajanjem najemnega razmerja torej ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov in je ostale toženčeve dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je pravno relevantno dejansko stanje z izvedenimi dokazi, v povezavi z navedbami pravdnih strank v njunih pisnih vlogah, razčiščeno v zadostnem obsegu, očitana kršitev posledično ni podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo in da postopek na prvi stopnji in sodba sodišča tudi nista obremenjena s kršitvami absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in je zato sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sam (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).