Jedro

Pri presoji zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka ni mogoče upoštevati določb Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti, ki v 2. odst. 5. člena zakonsko določene zastaralne roke nedopustno podaljšuje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Sklep tožene stranke šifra ... z dne 11.11.2005 in sklep Vlade Republike Slovenije, komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, šifra ... z dne 2.2.2006, se kot nezakonita razveljavita.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po sklepih, navedenih v prejšnji točki, ni prenehalo in še traja tudi po 23.2.2006. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto policista in mu od 23.2.2006 dalje do vrnitve na delo obračunati pripadajoče zneske nadomestil plače, od teh zneskov odvesti davke in prispevke v skladu z zakonodajo v Republiki Sloveniji, ter mu izplačati neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska nadomestila plače od dneva zapadlosti do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek (da je dolžna tožena stranka s tožnikom skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi) zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 474,49 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 206,56 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke šifra ... z dne 11.11.2005 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, šifra ... z dne 2.2.2006, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi citiranih sklepov ni prenehalo, ampak traja tudi po 23.2.2006, za poziv nazaj na delo policista, sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, obračun pripadajočih zneskov neto plač, od teh plač odvod davkov in prispevkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti do plačila, ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedel, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, kateri zakon je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za odločitev, poleg tega pa je materialno pravo zmotno uporabilo. Krajevna in časovna komponenta očitane kršitve sta obvezni sestavini sklepa o uvedbi disciplinskega postopka oziroma sklepa o disciplinski odgovornosti, saj lahko delavec le tako pripravi svojo obrambo. V kolikor gre za krajevno in časovno neopredeljeno kršitev, ni mogoč ugovor, da delavec zaradi odsotnosti očitanega ravnanja ni mogel storiti (alibi). Glede opisa kršitve je podano neskladje med sklepom o uvedbi disciplinskega postopka in sklepom o disciplinski odgovornosti z dne 11.11.2005. Predmet odločbe disciplinskega organa je lahko le tisto dejanje, ki je navedeno v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka, to pa v konkretnem primeru ni konkretizirano, v sklepu disciplinskega organa prve stopnje pa je dodan opis, ki tožniku ob uvedbi disciplinskega postopka ni bil predočen in se glede tega ni mogel zagovarjati. Za odločanje o disciplinski odgovornosti so potekli relativni zastaralni roki in se z vprašanjem spoštovanja absolutnih zastaralnih rokov sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati. Tožniku se je očitalo dejanje, ki naj bi se zgodilo v letu 2004, kar pomeni, da bi bilo potrebno šteti, da je do kršitve prišlo 1.1.2004. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka z dne 8.4.2004 (pravilno: 8.4.2005) je bil izdan po poteku trimesečnega roka, ki je tekel od novembra 2004, ko je bilo o domnevnem kaznivem dejanju obveščeno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Prav tako je po poteku devetih mesecev, torej 8.12.2005, nastopilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa ni navedlo razlogov za takšno odločitev. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in poseglo v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Zgolj povzelo je izpovedbe prič iz disciplinskega postopka, s čimer je tožniku onemogočilo predstavitev njegovih dejanskih in pravnih argumentov v sporu. Iz obrazložitve sklepa tožene stranke o disciplinski odgovornosti ne izhajajo nikakršni razlogi in ne vsebuje dokazne ocene, ampak zgolj povzema izpovedbe zaslišanih prič. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči I.P., ne pa tožniku, ter ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca otroškega psihologa. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbo priče V.J., ki je neverodostojna, saj je skušala otroka odtujiti od tožnika, in ni pribavilo spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani glede razveze tožnika in njegove bivše žene. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani doslej ni sprožilo kazenskega postopka zoper tožnika in je sodišče prve stopnje s svojo razsodbo prejudiciralo, da gre za kaznivo dejanje spolnega delikta.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navedla je, da je v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka očitana kršitev dovolj določno opredeljena, da je mogoče razbrati, kaj je bilo predmet disciplinskega postopka. Oseba, zoper katero je bilo to dejanje storjeno, zaradi mladosti ni mogla natančno opredeliti časa in kraja opisanih dogodkov. V konkretnem primeru ne kraj ne čas kršitve nista predstavljala elementa kaznivega dejanja in njuna nedoločnost ne povzroči nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti. Prav tako ni nastopilo zastaranje uvedbe oziroma vodenja disciplinskega postopka, saj se je za kršitev izvedelo 16.3.2005, ko je bil o tem obveščen upravičeni predlagatelj za uvedbo postopka, poleg tega pa je bil tožnik v času disciplinskega postopka upravičeno odsoten z dela 74 dni. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka navedla, da je sodišče prve stopnje upoštevalo načelo proste presoje dokazov ter je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Zaključek o zakonitosti izpodbijanih sklepov o disciplinski odgovornosti tožnika oziroma o obstoju disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja, ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti. Za takšno ugotovitev ni potrebno, da temelji na kazenski ovadbi oziroma na uvedenem kazenskem postopku.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07 – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, oziroma ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Navedena kršitev je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, če so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Ni pa podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po tej določbi niti relativno bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 287. člena ZPP (ki določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil), če v obrazložitvi sodbe ni navedeno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, oziroma zakaj so bili zavrnjeni (saj to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe).

Zavrnitev dokaznih predlogov oziroma neizvedba predlaganih dokazov lahko eventualno vpliva na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar v obravnavani zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev z izvedenimi dokazi pravilno in popolno ugotovljeno, zato izvedba dodatnih predlaganih dokazov ni bila potrebna.

Tožnik je bil s sklepom z dne 11.11.2005 spoznan za odgovornega disciplinske kršitve po 6. alinei 1. odstavka 99. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 110/03 – ZPol-UPB1) in mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. O njegovi pritožbi je bilo dokončno odločeno s sklepom Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2.2.2006, s katerim je bil sklep tožene stranke potrjen.

Vodja operativno komunikacijskega centra Policijske uprave ... je po pooblastilu generalnega direktorja policije dne 6.4.2005 predlagal uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, sklep o uvedbi tega postopka je bil izdan dne 8.4.2005. S tem sklepom je tožena stranka tožniku očitala hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti delavcev policije oziroma storitev dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po 2. in 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, 23/99 in 40/04 – KZ), ker je v letu 2004 kot roditelj zlorabil svoj položaj in s hčerko P.K., ki še ni bila stara deset let, storil druga spolna dejanja. O tem dejanju je bil komandir Policijske postaje ... obveščen na podlagi dopisa z dne 16.3.2005, v katerem je navedeno, da je Sektor kriminalistične policije Policijske uprave ... 7.3.2005 podal kazensko ovadbo zoper tožnika, med drugim tudi za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. S tem je eden izmed predlagateljev disciplinskega postopka (tožniku nadrejeni delavec) izvedel za očitano disciplinsko kršitev, kar pomeni, da je potrebno ta dan šteti kot začetek teka subjektivnih zastaralnih rokov. Neutemeljena je namreč pritožbena navedba, da so ti roki začeli teči že v mesecu novembru 2004, to je, ko se je z očitanimi dejanji seznanilo Okrožno državno tožilstvo, saj je potrebno ugotoviti, kdaj se je z očitanim ravnanjem seznanila tista oseba, ki je bila pristojna za podajo predloga za uvedbo postopka.

Sodišče prve stopnje je sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti. Pri presoji zastaranja vodenja disciplinskega postopka je nepravilno upoštevalo zastaralne roke, določene v zakonu oziroma podzakonskem predpisu. Po določbi 6. odstavka 128. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami in dopolnitvami – ZJU) zastara vodenje disciplinskega postopka v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka (po 2. odstavku 128. člena ZJU uvedba disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev zastara v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca, oziroma v šestih mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena), v vsakem primeru pa v enem letu, od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. To pomeni, da je za vodenje disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev, kakršna se je očitala tožniku v konkretnem primeru, določen devetmesečni subjektivni zastaralni rok. Te določbe ZJU so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 113/05 – ZJU-B) razveljavljene. Upoštevaje določbo prvega odstavka 85. člena ZJU-B se je zato disciplinski postopek nadaljeval po določbah nespremenjenega ZJU, ki ga je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje ter to tudi navedlo v obrazložitvi svoje odločitve.

Nepravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbi 4. in 5. odstavka 128. člena ZJU, saj pri presoji zastaranja uvedbe oziroma vodenja disciplinskega postopka ne bi smelo upoštevati določb Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti (Ur. l. RS, št. 58/03 – v nadaljevanju Uredba), ki v 2. odstavku 5. člena zakonsko določene zastaralne roke nedopustno podaljšuje.

V 5. odstavku 128. člena ZJU je sicer določeno, da zastaranje ne teče v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi. Na podlagi pooblastila iz 4. odstavka istega člena ZJU je Vlada Republike Slovenije izdala uredbo, ki v 2. odstavku 5. člena določa, da zastaralni roki ne tečejo zlasti v času opravičenih odsotnosti javnega uslužbenca z delovnega mesta, razen v primeru začasne odstranitve od opravljanja dela, in v primerih, kadar obstaja materialni dokaz, da javni uslužbenec s svojim ravnanjem ovira uvedbo oziroma vodenje disciplinskega postopka. V obrazložitvi sklepa z dne 2.2.2005, s katero je bila tožnikova pritožba zoper sklep o disciplinski odgovornosti zavrnjena, se tožena stranka sklicuje na vsebino navedene določbe in v zvezi s tem ugotavlja, da je bil tožnik po uvedbi disciplinskega postopka opravičeno odsoten z dela 74 dni in se je torej za 74 dni podaljšal čas, znotraj katerega je tožena stranka lahko vodila disciplinski postopek. Vendar po stališču pritožbenega sodišča določbe 2. odstavka 5. člena uredbe ni mogoče uporabiti. Gre za podzakonski akt, ki z vsebino citirane določbe posega na področje, ki ga ureja zakon. V ZJU v poglavju o disciplinski odgovornosti, ki je veljalo v spornem obdobju, ni bilo določb, ki bi natančneje opredeljevale vsebino 5. odstavka 128. člena ZJU, kar pomeni, da ni mogoče vprašanja, kdaj disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi, urediti na podlagi pooblastila iz 4. odstavka 128. člena z uredbo. V tem obsegu sodišče prve stopnje glede na določbo 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami – ZS) uredbe ne bi smelo uporabiti, ampak bi moralo pri presoji zastaranja vodenja disciplinskega postopka zoper tožnika upoštevati le določili 5. in 6. odstavka 128. člena ZJU. Kot subjektivni rok, v katerem zastara vodenje disciplinskega postopka, bi po stališču pritožbenega sodišča moralo šteti čas devetih mesecev odkar se je izvedelo za težjo disciplinsko kršitev in njenega storilca, v konkretnem primeru od dne 16.3.2005 dalje. To pa pomeni, da je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno zaključiti, da je zastaranje vodenja disciplinskega postopka nastopilo v mesecu decembru 2005, kot pravilno opozarja pritožba. Ker je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja sprejela odločitev, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti tožene stranke šele 2.2.2006, torej po poteku zastaralnega roka za vodenje postopka, določenega v 6. odstavku 128. člena ZJU, je dokončni sklep nezakonit. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o disciplinski odgovornosti ter o zavrnitvi reintegracijskega in reparacijskega zahtevka je torej napačna, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je razveljavilo sklepa o disciplinski odgovornosti ter toženi stranki naložilo, da tožnika ponovno pozove na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestila plače, odvede davke in prispevke ter izplača neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V preostalem, glede zahtevka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pa ni zasledilo niti uveljavljanih pritožbenih razlogov niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP delno potrdilo izpodbijano sodbo. Ta zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj ni pravne podlage, ki bi zavezovala delodajalca, da po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi. Za to tudi ni potrebe, saj se na podlagi ugotovitve, da je bila odločitev o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, šteje prejšnja pogodba o zaposlitvi za veljavno.

Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po določilu 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ter spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožniku je kot potrebne za pravdo priznalo stroške za sestavo tožbe (300 točk), za sestavo dopisa z dne 23.3.2006 (50 točk), za pristop na prvi (300 točk) in sledeči (150 točk) narok za glavno obravnavo in 2 % materialnih stroškov (16 točk), vse skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03). V priznani nagradi so zajeti tudi ostali priglašeni stroški, zaradi česar jih je pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP ocenilo za neutemeljene. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožnika 374,54 EUR, z davkom na dodano vrednost (74,91 EUR) in potnimi stroški pooblaščenca (25,04 EUR) v celoti 474,49 EUR. Ker je z zahtevkom uspel v pretežnem delu, mu je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP navedeni znesek dolžna povrniti tožena stranka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče od priglašenih stroškov skladno z OT priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk ali 172,13 EUR), ki skupaj z davkom na dodano vrednost (34,43 EUR) znašajo 206,56 EUR. Ker je v postopku s pritožbo v pretežni meri uspel, mu je dolžna tožena stranka ta znesek povrniti.