Jedro

Pri lastninjenju nepremičnin je odločilno vprašanje, kdo je bil na dan uveljavitve ZLNDL imetnik pravice uporabe.Tožena stranka pravice do uporabe sporne stavbe (oziroma stanovanja) ni nikoli pridobila, pravico do uporabe zemljišča, ki je sledilo pravicam na zgrajenem objektu, pa je najkasneje z izgradnjo stavbe, izgubila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v roku 15 dni v korist tožeče stranke plačati glavnico v višini 147,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2019 dalje in v korist rezervnega sklada etažnih lastnikov stavbe 378 k. o. 000 X glavnico v višini 50,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2019 dalje (I. točka izreka) ter tožeči strani naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 820,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne na prvo stopnjo v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži, da v 15 dneh tožeči stranki povrne vse pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in izdalo sklep II Cpg 306/2021 z dne 24. 11. 2021 (v nadaljevanju: razveljavitveni sklep), s katerim je sodbo sodišča prve stopnje X Pg 892/2019 z dne 8. 4. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, v katerem je bila nato izdana izpodbijana sodba. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj iz sodbe ni izhajalo, da prenos pravice uporabe temelji na ustrezni pravni podlagi, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Kot že ugotovljeno v prejšnjem postopku, tožeča stranka od tožene zahteva plačilo stroškov obratovanja in rezervnega sklada. Ker naj stanovalca A. A. in B. B. vtoževane terjatve ne bi poravnala, tožeča stranka stroške terja od tožene stranke kot zemljiškoknjižne lastnice. Tožena stranka se zahtevku upira s trditvami, da je do njene vknjižbe kot lastnice sporne nepremičnine (oziroma stanovanja) prišlo po uradni dolžnosti na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Trdi, da je vknjižba materialnopravno napačna, ker naj ob uveljavitvi ZLNDL ne bi imela pravice uporabe na sporni nepremičnini.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: - tožena stranka je bila v zemljiško knjigo vpisana kot imetnica pravice uporabe na parceli, na kateri je bila pred 23. 4. 1990 zgrajena stavba, katere del je sporno stanovanje, - investitor stavbe je pridobil gradbeno dovoljenje za njeno izgradnjo, - tožena stranka ni bila investitor stavbe, niti prodajalec stanovanj v tej stavbi, - tožena stranka spornega stanovanja ni nikoli posedovala, - B. B. je bil vsaj v obdobju od 23. 4. 1900 do 23. 7. 2010, torej tudi 25. 7. 1997, na dan uveljavitve ZLNDL imetnik pravice uporabe spornega stanovanja.

9. Sodišče prve stopnje na podlagi navedenih dejstev ugotovilo, da je sporni vpis lastninske pravice tožene stranke v zemljiški knjigi, izveden na podlagi 5. člena ZLNDL, napačen in je toženi stranki v tem gospodarskem sporu uspelo izpodbiti domnevo lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

10. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožena stranka ni dokazala, da ne bi bila zemljiškoknjižna lastnica, saj ni predložila ustrezne dokumentacije, prav tako naj ne bi bilo jasno, zakaj je sodišče prve stopnje domnevalo, da tožena stranka kot lastnica zemljišča ni postala tudi lastnica oziroma imetnica uporabe določenih prostorov, kar naj bi bilo v nasprotju z običajno prakso, kjer imetniku zemljišča pripada del stavbe.

11. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da tožena stranka dejstev, da je investitor stavbe na sporni nepremičnini pridobil gradbeno dovoljenje za njeno izgradnjo, da tožena stranka ni bila investitor niti prodajalec in nepremičnine ni nikoli posedovala, ni prerekala in jih je zato štelo kot priznana. V točki 13 obrazložitve pa je nadalje pravilno pojasnilo to, kar je pojasnilo že pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da je bila pridobitev pravice uporabe možna tudi, če je nekdo ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, zgradil objekti in ga uporabljal. Glede na zgoraj ugotovljena (neprerekana) dejstva je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka pravice do uporabe sporne stavbe (oziroma stanovanja) ni nikoli pridobila, pravico do uporabe zemljišča, ki je sledilo pravicam na zgrajenem objektu, pa je najkasneje z izgradnjo stavbe, izgubila. Navedeno stališče je zavzeto tudi v obstoječi sodni praksi,1 zato ne držijo pritožbene navedbe, da je presoja sodišča v nasprotju z običajno prakso, kjer lastniku zemljišča pripada del stavbe.

12. Tožeča stranka nadalje v pritožbi navaja, da je glede lastninjenja odločilno vprašanje, kdo je bil upravičen imetnik uporabe na dan uveljavitve ZLNDL in bi tožena stranka zato morala dokazati, da je imel B. B. dne 25. 7. 1997 pravico do uporabe. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da nikjer ni obrazložilo, zakaj šteje B. B. kot tistega, ki je imel to pravico.

13. Drži, da je pri lastninjenju odločilno vprašanje, kdo je bil na dan uveljavitve ZLNDL imetnik pravice uporabe, vendar kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu, toženi stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja in dokazovanja trditev, saj gre za dejstva, ki so bila zunaj njenega zaznavnega območja. Zato ne drži, da je bila tožena stranka dolžna navesti, kdo je bil imetnik pravice do uporabe v času uveljavitve ZLNDL. Kot ugotovljeno, je tožena stranka z gradnjo investitorja izgubila pravico do uporabe (oziroma je za stavbo nikoli ni imela) in torej v času uveljavitve ZLNDL ni bila imetnica le – te. Za odločitev v obravnavani je po mnenju pritožbenega sodišča dovolj ugotovitev, da je tožena stranka pravico do uporabe izgubila, pri čemer tožeča stranka ni zatrjevala, da bi jo kasneje morebiti pridobila nazaj. Tudi sicer je sodišče prve stopnje glede na izveden dokazni postopek zaključilo, da je bil na dan uveljavitve imetnik pravice uporabe B. B. (kar izhaja iz točk 14 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe) in tako ne drži, da ni pojasnilo, zakaj šteje B. B. za tistega, ki je imel pravico uporabe.

14. Neutemeljeno pritožba navaja tudi, da bi moralo sodišče ugotoviti oziroma tožena stranka zatrjevati, da je pravica uporabe B. B. temeljila na pravni podlagi v obliki odločbe ali pogodbe, ki dokazuje nastanek pravice kot absolutne, stvarnopravne pravice. Na navedene pritožbene očitke je pritožbeno sodišče prav tako že odgovorilo v razveljavitvenem sklepu in pojasnilo, da se je v skladu s sodno prakso pravica do uporabe lahko prenašala tudi na podlagi ustno sklenjene pogodbe ob izpolnjeni teoriji realizacije. Pri čemer lahko tožena stranka trditve, da ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe sporne nepremičnine, dokazuje na vse načine, ki so dopustni v pravdnem postopku, in ni omejena na pravila, ki glede tega veljajo v zemljiškoknjižnem postopku. Kot že pojasnjeno, je namreč tožena stranka v drugačnem položaju kot tisti, ki zahteva vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (na tak primer se nanaša Sodba VSL II Cp 1528/2012, na katero se sklicuje pritožnica).

15. Tudi na pritožbene argumente v zvezi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) in v zvezi s tem, da tožena stranka ni uredila zemljiškoknjižnega stanja je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu že odgovorilo, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na tam zavzeto stališče (točka 14 obrazložitve razveljavitvenega sklepa).

16. S pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (točka 9 pritožbe), tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja,2 ki pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati.

17. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka izpodbila domnevo svoje lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ, saj v času uveljavitve ZLNDL na njem ni imela pravice uporabe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

18. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo. Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 2. člena OT), skupaj torej 186,66 EUR.

1 Glej sodne odločbe VSL I Cp 1819/2019, I Cp 1266/2019, I Cp 313/2019, I Cp 3099/2016 in I Cp 3037/2016. 2 Glej na primer VS RS Sodba II Ips 111/2018, Sodba II Ips 298/2003.