Jedro

Toženki ni uspelo dokazati, da ima sporno določilo njenih splošnih pogojev jasen in enoznačen pomen, zato ga je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da gre za vnaprej pripravljeno pogodbeno vsebino, upravičeno razlagalo v tožničino korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 740,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 14.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 dalje in ji povrniti 3.717,73 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da se za povečano nevarnost, ki zvišuje premijo zavarovanja avtomobilskega kaska, šteje tudi oddaja vozila v najem. Pojem „vozilo v najemu“ je enak pojmu „rent–a–car“. Tveganje za nastanek škode je tudi pri enkratnem najemu enako kot pri večkratnem. Prometne nesreče, kjer nastane škoda, kraje vozila in podobno, se dogajajo vsakodnevno in niso vezane na osebe oziroma zavarovance, ampak so odvisne od zunanjih dejavnikov. Ni res, da ljudje ne skrbijo za stvari, ki niso njihove, tako kot za svoje. Sicer pa je bila družba S. kljub dogovoru, da bo zavarovano vozilo odkupila, v času škodnega dogodka še vedno samo najemnica in ne lastnica vozila. Očitno ni ravnala dovolj skrbno, ker je prišlo do kraje ravno v času najema vozila. Toženka pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe preveri podatke o zavarovancu, tožnica pa je vozilo oddala družbi, ki je toženka ne pozna. Tožnica bi o tem morala obvestiti toženko. Sicer pa določilo 1. točke prvega odstavka 6. člena toženkinih splošnih pogojev ni nejasno. Obrazložitev sodbe v tem delu je zmotna in protislovna. Sodišče se sklicuje na premijski sistem, čeprav ga ne priznava, ker tožnica z njim ni bila seznanjena. Toženka je predlagala zaslišanje priče A. S., ki bi lahko pojasnila, da bi toženka zaračunala dodatno premijo, če bi vedela za oddajo zavarovanega vozila v najem. Ker sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi stroškovne odločitve se ne da preizkusiti, ker ni jasno, na kaj se nanaša znesek v višini 485,39 EUR.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Če bi toženka pri opredelitvi povečane nevarnosti res imela v mislih vsak najem oziroma zakup vozila, ne bi bilo nobene potrebe po dodatni uporabi mednarodnega izraza „rent–a–car“. Splošne pogoje je vnaprej pripravila toženka in se o njihovi vsebini ni bilo mogoče pogajati. Toženka bi morala poskrbeti, da je vsebina njenih aktov jasna in nedvoumna ter razumljiva vsem njenim zavarovancem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnica upravičena do celotne zavarovalnine, ker je določilo 1. točke prvega odstavka 6. točke toženkinih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska po katerem se za povečano nevarnost, ki zvišuje premijo zavarovanja avtomobilskega kaska, šteje „vozilo v najemu (rent–a–car)“, sporno, saj mu pravdni stranki pripisujeta različno vsebino, in hkrati nejasno, zato ga je v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ) razlagalo v tožničino korist. Takšno svojo odločitev je dovolj skrbno, izčrpno in prepričljivo obrazložilo. V izpodbijani sodbi tako ni nobenega protislovja, ki bi lahko onemogočilo njen pritožbeni preizkus, niti kakšne druge pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Toženka vsebine pojma „rent–a–car“ v svojih Splošnih pogojih ni opredelila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izhajalo iz običajnega oziroma splošnega pomena tega pojma, ki pomeni večkratno zaporedno oziroma ponavljajočo se oddajo vozila v kratkoročni najem različnim uporabnikom. Pravilno je tudi sklepalo, da tega pojma ni mogoče enačiti z enkratno oddajo vozila v dolgoročni najem z možnostjo odkupa. Sprejemljivo je pojasnilo, da je nevarnost nastanka škode v prvem primeru večja kot v drugem, ker ljudje za tuje stvari ne skrbijo enako vestno kot za svoje. Če vzroki za nastanek škode, kot trdi toženka v pritožbi, niso vezani na osebe oziroma zavarovance, ampak so odvisni (le) od zunanjih dejavnikov, potem ni razumljivo, zakaj je toženka oddajo zavarovanega vozila v najem sploh opredelila kot povečano nevarnost. Pritožbeni očitek, da je tudi v obravnavanem primeru do kraje prišlo ravno v času, ko je bilo zavarovano vozilo v najemu, ni umesten. Izhaja namreč iz predpostavke, da je do kraje vozila prišlo zaradi premajhne skrbnosti družbe S., d.o.o., tega dejstva pa toženka doslej v postopku ni zatrjevala. Toženki ne gre odrekati pravice, da pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe preveri boniteto svojega pogodbenika, vendar pa bi morali biti njeni zavarovalni pogoji jasni in razumljivi vsem zavarovancem, kot pravilno izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo.

7. Sporno določilo 1. točke prvega odstavka 6. člena Splošnih pogojev je tudi po presoji pritožbenega sodišča nejasno. Ni dvoma, da je vsak „rent–a–car“ vrsta najema, ni pa vsako vozilo v najemu tudi „rent–a–car“. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da gre za identična pojma. V tem primeru namreč za besedilom „vozilo v najemu“ ne bi bil potreben še dostavek v oklepaju „rent–a–car“. Sodišče prve stopnje je z uporabo jezikovne in logične razlage pravilno zaključilo, da se navedeno določilo Splošnih pogojev nanaša samo na „rent–a–car“ in ne na vsa vozila v najemu, ker je dostavek v oklepaju namenjen pojasnilu in ne morebiti naštevanju; v tem primeru namreč toženka v Splošnih pogojih uporablja besedo „npr.“, kar je utemeljilo s primerjavo 3. alineje 4. točke prvega odstavka 8. člena Splošnih pogojev. Že ta primerjava zadošča, zato je odveč pritožbeni očitek o neustreznosti primerjave s starodobnimi vozili (oldtimer), saj slednja niti ne pomeni nosilnega razloga izpodbijane sodbe. Ker toženka s svojim premijskim sistemom, v katerem je med drugim določeno, da se doplačilo za povečano nevarnost obračuna pri zavarovanju vozil, ki se dajejo „v najem in rent–a–car vozilih (pri zakupih vseh vrst)“, ni seznanila tožnice, sodišče tega določila ni smelo uporabiti v tožničino škodo. Brez dvoma pa je smelo s tem določilom, na katerega se je toženka v postopku sama sklicevala, utemeljiti svoj zaključek, da toženka isti pojem v svojih aktih uporablja neenotno.

8. Toženki po navedenem ni uspelo dokazati, da ima sporno določilo njenih Splošnih pogojev jasen in enoznačen pomen, zato ga je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da gre za vnaprej pripravljeno pogodbeno vsebino, upravičeno razlagalo v tožničino korist. Zavarovančeva obveznost iz prvega odstavka 938. člena OZ obvestiti zavarovalnico o spremembi okoliščin, ki utegnejo biti pomembne za ocenitev nevarnosti, se nanaša predvsem na tiste okoliščine, ki sta jih stranki upoštevali že ob sklenitvi pogodbe in jih vključili v njeno vsebino. Razumljivo pa je, da toženka odgovornosti za nejasno pogodbena določila, ki jih je sama sestavila, ne more prevaliti na tožnico. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi se tožnica morala sama pozanimati, ali je na podlagi nejasnega spornega določila Splošnih pogojev toženko dolžna seznaniti z dejstvom, da je zavarovano vozilo oddala v dolgoročni najem drugi gospodarski družbi.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tiste, na katero meri pritožba. Zaslišanje priče, na katero se sklicuje pritožba, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, saj dejstvo, ki naj bi ga priča potrdila, za razlago spornega določila zavarovalnih pogojev ni relevantno. Opustitev izvedbe tega dokaza torej ne predstavlja kršitve toženkine pravice do obravnavanja v pritožbi, niti ni vplivala na celovitost ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo tudi tožničine stroške postopka, ki jih mora povrniti toženka. Njihova odmera je skladna z odvetniško in taksno tarifo, medtem ko za toženko sporni znesek (485,39 EUR) predstavlja 22% DDV od celotne odvetniške storitve, kot je jasno razvidno iz obrazložitve stroškovnega izreka.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Toženka je s pritožbo propadla, zato mora svoje stroške zanjo kriti sama, obenem pa mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP). Ti obsegajo nagrado za pritožbeni postopek (587,20 EUR – tar. št. 3210), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 20 % DDV (tar. št. 6007), skupaj 740,78 EUR. Če bo toženka s plačilom zamujala, bo od navedenega zneska tožnici dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ v zvezi s 313. členom ZPP).