Jedro

Za odmero pokojnine so ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic pridobljenih po prejšnjih predpisih. Prav tako tudi ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma na varstvo pričakovanih pravic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 3. 2024 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 3. 2024 ter da se tožniku prizna pravica do delne pokojnine v znesku 2.582,60 EUR od 1. 2. 2024 dalje. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 5. 2024 in št. zadeje: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 8. 2024 ter da se tožniku prizna pravica do delne pokojnine v znesku 2.942,59 EUR od 1. 2. 2024 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da poglaviten pritožbeni razlog izhaja iz neustavne razlage določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).1 Toženec bi pri izračunu višine pokojnine moral upoštevati posamezne pokojninske osnove ter odmerne odstotke, ki so bili določeni in veljavni v času veljavnosti posamezne pokojninske zakonodaje (ZPIZ, ZPIZ-1) tekom tožnikove pokojninske dobe. S tem, ko je toženec pri izračunu upošteval le in izključno določbe ZPIZ-2, je tožnika prikrajšal v njegovih pravicah, pridobljenih za čas veljavnosti prejšnje pokojninske zakonodaje. Sodišče v zadostni meri ne upošteva družbenega razvoja in prilagajanja prava na ta razvoj. Pri tem izpostavlja, da pravica do pokojnine uživa dvojno ustavno varstvo, in sicer po prvem odstavku 50. člena Ustave RS (pravica do socialne varnosti) in po 33. členu Ustave RS (pravica do zasebne lastnine). Sodišče je premalo upoštevalo, da je pravica do pokojnine pravica do zasebne lastnine. Pravilna in ustavno skladna razlaga bi bila torej, da je potrebno tožniku upoštevati in priznati pravice v obsegu, kot je to izhajalo iz posamezne pokojninske zakonodaje v času njegove aktivne delovne dobe. Posameznik si namreč s plačevanjem prispevkov nalaga sredstva za življenje, ko ne bo več aktiven. Ustavno sodišče RS je v več odločbah jasno zapisalo, da je to varovana premoženjska pravica, ki je odvisna od obdobja in višine plačevanja prispevkov. Prav tako je pomembno stališče omenjenega sodišča, da mora pokojnina v neki meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi (dohodkovna varnost), saj s pokojnino v določenem deležu (sorazmerno) nadomešča dohodek, od katerega so se plačevali prispevki za pokojninsko zavarovanje. Gre torej za pravno varovano pričakovanje, ki ga je toženec glede na vsebino izpodbijane odločbe popolnoma izničil. Takšno upoštevanje pokojninske dobe, za katero se zavzema sodišče prve stopnje, predstavlja neenako obravnavo tožnika in prepoved retroaktivne veljave. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbo tožnika na glavni obravnavi. Zaradi ugotovitve pravilnega izračuna, bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke oziroma skladno s preiskovalnim načelom tudi izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Dokaz z izvedencem bi bil potreben tudi zaradi trditve tožnika, da toženec pri izračunu ni upošteval uskladitve skladno s sklepom o uskladitvi pokojnin. Sodišče se do navedenega ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Nadalje tožnik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede neupoštevanja vojaškega roka. Pri tožniku je podana absurdna situacija, saj izpade v obeh primerih, ki sta v ZPIZ-2 določena za znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V tem primeru je izenačen s tistimi zavarovanci, ki vojaškega roka niso služili in jim ta ugodnost ne pripada. Tožnik meni, da gre za protiustavno anomalijo v določbah ZPIZ-2, zaradi katerih tožnik izpade iz ugodnosti priznavanja obveznega služenja vojaškega roka pri uveljavljanju znižanja starostne meje za upokojitev. S tem, ko je tožnik izpolnil po en kriterij (v enem primeru starost, v drugem primeru pa pokojninsko dobo), bi mu bilo potrebno vtoževano pravico priznati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da sta med tožnikom in tožencem že tekla socialna spora, ki sta bila pravnomočno zaključena s sodbama Psp 37/2024 z dne 4. 4. 2024 in Psp 18/2025 z dne 12. 2. 2025. Pritožbene navedbe v zadevnem socialnem sporu se ponavljajo in so pretežno enake, kot pritožbene navedbe iz pravnomočno zaključenih socialnih sporov. Tudi pritožbene navedbe glede nezadostnega upoštevanja izpovedbe tožnika, glede postavitve izvedenca finančne stroke in glede nepravilne uskladitve pokojnine so neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih tožbenih navedb in izpovedi tožnika. Dokazni predlog postavitve izvedenca finančne stroke tudi ni bil podan. Pa tudi če bi bil, bi ga bilo potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot toženec. V 12. točki obrazložitve se je opredelilo tudi do tožnikovih navedb glede nepravilne uskladitve pokojnine in zavzelo pravilno stališče, da je bila delna pokojnina pravilno usklajena in da je toženec pravilno določil višino delne pokojnine od 1. 2. 2024 dalje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 13. 3. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper začasno odločbo z dne 5. 3. 2024. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do delne pokojnine v znesku 2.069,28 EUR na mesec od 1. 2. 2024 dalje. Sodišče je presojalo tudi pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 8. 8. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 8. 5. 2024 glede priznanja pravice do delne pokojnine. S to odločbo je bila nadomeščena začasna odločba z dne 5. 3. 2024. Odločeno je bilo, da ima tožnik pravico do delne pokojnine v znesku 2.345,54 EUR na mesec od 1. 2. 2024 dalje.

7.Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, se del starostne pokojnine izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju, v višini sorazmernega skrajšanja ur opravljanja dela. Skladno z drugim odstavkom 40. člena ZPIZ-2 se delna pokojnina odmeri od predčasne ali starostne pokojnine, odmerjene na dan njene uveljavitve, v odstotku, ustreznem skrajšanju polnega delovnega časa. Toženec je v predsodnem postopku pri odmeri pokojnine upošteval 36. člen ZPIZ-2, ki določa, da se najnižja pokojninska osnova določi od 1. januarja posameznega koledarskega leta v višini 76,5 % povprečne mesečne plače izplačane v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Najvišja pokojninska osnova se določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove. Tožniku je bila pokojnina skladno s tretjim odstavkom 36. člena ZPIZ-2 odmerjena od najvišje pokojninske osnove.

8.Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je pri odmeri delne pokojnine potrebno upoštevati določbe prej veljavnih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi med istima strankama,4 ko je šlo za vprašanje priznanja pravice do 40 % starostne pokojnine in kjer je bila prav tako sporna odmera pokojnine, so za odmero pokojnine ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov, na katere se sklicuje tožnik. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic pridobljenih po prejšnjih predpisih. Tožnik namreč pravice uveljavlja po določbah ZPIZ-2. Prav tako tudi ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma na varstvo pričakovanih pravic. Toženec je pri odločitvi pravilno uporabil določbe ZPIZ-2 in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

9.Tožnik se je tudi v navedeni zadevi skliceval na z ustavo zagotovljene pravice. Kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče v že omenjeni zadevi z dne 12. 2. 2025, pokojninska odločba priznava le višino pokojnine na podlagi zakonodaje, veljavne ob izdaji odločbe. To izhaja tako iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U‑I‑93/93 z dne 9. 12. 1993, kot tudi iz odločbe U‑I‑36/00 z dne 10. 12. 2003. V tem primeru tudi ne gre za poseg v pričakovane pravice. Z ZPIZ-2 so bile določene pravice, ki gredo zavarovancem v času veljavnosti navedenega zakona. Glede pravic, ki so šle zavarovancem v času prej veljavnih zakonov, pa iz sodne prakse izhaja stališče, da obseg pravic, določenih z zakonom, se lahko spremeni in tudi zmanjša z veljavnostjo za naprej in da tako ne gre za ustavno nedopusten poseg.5 Tako stališče je v več zadevah zavzelo tudi Ustavno sodišče RS.6 Da pokojninska odločba priznava le višino pokojnine na podlagi zakonodaje, veljavne ob izdaji odločbe, je podrobno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je s tem v zvezi zavzelo sodišče prve stopnje. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo, da pravica do pokojnine uživa dvojno ustavno varstvo. Prav tako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe tožnika na glavni obravnavi. Sodišče je zaslišalo tožnika ter glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje z izvedbo drugih dokazov ustrezno razčistilo dejansko stanje, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi postavilo sodnega izvedenca finančne stroke. Tak dokazni predlog pred sodiščem prve stopnje niti ni bil postavljen.

10.Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi glede vprašanja, ali je bila delna pokojnina pravilno usklajena. Kot je zapisalo v 12. točki obrazložitve, je bila tožnikova pokojnina odmerjena po 37. členu ZPIZ-2 v višini 65 % najvišje pokojninske osnove. Delna pokojnina je bila nadalje odmerjena v skladu s 40. členom ZPIZ-2 v višini 75 % in tudi usklajena po 105. in 106. členu ZPIZ-2 za 8,80 %, kar izhaja tudi iz izpodbijanih odločb toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec pravilno odmeril delno pokojnino in da je priznani znesek tudi pravilno uskladil skladno z že omenjenimi določbami ZPIZ-2, torej tudi za 8,80 % in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine zaradi služenja obveznega vojaškega roka. Tudi do tega vprašanja je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi.7 Pojasnilo je, da je v 2. alineji prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 določeno, da se starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, določena v 27. členu ZPIZ-2, lahko zniža zaradi služenja obveznega vojaškega roka za 2/3 njegovega dejanskega trajanja. Skladno s četrtim odstavkom 28. člena je do znižanja starostne meje upravičen moški. Če je dopolnil 38 let pokojninske dobe brez dokupa, se mu lahko zniža starostna meja, določena v prvem odstavku 27. člena tega zakona, vendar največ do dopolnjenega 63. leta starosti. Če je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pa se mu starostna meja določena v četrtem odstavku 27. člena tega zakona lahko zniža, največ do dopolnjenega 58. leta starosti. Možnost znižanja starostne meje je določena za zavarovance. Od konkretnega primera pa je odvisno, ali bo čas služenja obveznega vojaškega roka vplival na pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovanci so v tem primeru v istem položaju in zakonski ureditvi ni mogoče očitati neustavnosti v smeri, kot se zavzema tožnik v pritožbi. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je namreč bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti.8 Zakonodajalec ima torej pri urejanju pravice do socialne varnosti, torej tudi pri urejanju pravice do pokojnine, široko polje proste presoje. Vprašanje znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine je zakonodajalec uredil v okviru svoje pristojnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča ureditev v ZPIZ-2 ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom, niti ne kršitve pravice do socialne varnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam krije stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 2/2004.

4Glej Psp 18/2025 z dne 12. 2. 2025.

5Glej sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 85/2018 z dne 22. 1. 2019.

6Glej U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016, U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017 in druge.

7Glej Psp 37/2024 z dne 4. 4. 2024.

8Glej ustavna odločba U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 in U-I-36/06 z dne 5. 2. 2009.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 28/4, 36, 36/3, 37, 40, 40/2, 105, 106, 389, 390, 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.