Jedro

Glede na obseg duševnih bolečin je bila tožnikom prisojena prenizka odškodnina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnikov za plačilo odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli zaradi hude invalidnosti očeta oziroma moža. Mladoletnima sinovoma oškodovanca je prisodilo vsakemu po 40.000,00 EUR odškodnine, ženi oškodovanca pa 60.000,00 EUR odškodnine. V presežku je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je prisojeno odškodnino znižalo, tako da je vsakemu od mladoletnih sinov oškodovanca prisodilo po 20.000,00 EUR, ženi oškodovanca pa 35.000,00 EUR. V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo in je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njihove pritožbe v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožniki vlagajo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menijo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili dejansko stanje, da pa jim je bila glede na ugotovljen obseg duševnih bolečin prisojena prenizka odškodnina. Poudarjajo, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica tudi sama invalidka II. kategorije, tako da je dejansko oškodovanec pretežno skrbel za družino in za vzgojo in varstvo otrok. Poudarjajo, da sta oba sinova v starosti, ko je izjemno pomembna identifikacija z očetom, da zelo težko sprejemata očetovo invalidnost in da ima zlasti starejši sin S. zaradi duševnih bolečin zaradi invalidnosti očeta tako hude težave, da je potreboval tudi strokovno pomoč. Tožniki menijo, da bi jim moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino, torej mladoletnima sinovoma vsakemu še po 20.000,00 EUR, tožnici pa še 25.000,00 EUR. Podrejeno tožniki predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007, v nadaljevanju OZ) lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Sodišče mora tudi pri odmeri odškodnine na podlagi navedene določbe upoštevati načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja duševnih bolečin, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo duševno celovitost in posege vanje. Poleg tega pa je treba pri odmeri odškodnine upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Prav prisoja odškodnin v primerljivih zadevah (II Ips 819/2005 in II Ips 285/97) pa pokaže, da je bila tožnikom tudi ob upoštevanju dejstva, da je tudi tožnica sama invalid II. kategorije, zaradi česar je mož pred nesrečo v veliki meri skrbel za vzgojo in varstvo mladoletnih sinov, prisojena pravična odškodnina.

7. Tožniki, ki v reviziji uveljavljajo tudi razlog bistvene kršitve pravil postopka, te kršitve vsebinsko niso opredelili, zato revizijsko sodišče, ki glede na 371. člen ZPP na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, izpodbijane sodbe ni preizkusilo v mejah tega razloga.

8. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.