Jedro

Sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in z zavrnitvijo dokazov, ki očitno ne morejo biti uspešni, ne krši obdolženčeve pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.B. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, povprečnino v višini 800 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil M.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora in po 39. členu KZ tudi stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Po 95. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan poravnati stroške kazenskega postopka in plačati 600 EUR povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v povprečnini 600 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi vseh dovoljenih razlogov" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo v celoti ali delno razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki ugotavlja, da vložnik z zahtevo uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da zgolj pavšalno navaja kršitev materialnega prava. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil. Navaja, da je zahteva vložena v skladu z zakonsko dopustnimi razlogi, meni pa tudi, da je v postopku na prvi in drugi stopnji v zvezi z nevtralnostjo in neodvisnostjo izvedenskih mnenj pokazal na pravilnost svojega stališča, ki pa v postopku ni bilo upoštevano. Predlaga, da Vrhovno sodišče upošteva navedbe zahteve in odloči v skladu s predlogom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik vlaga zahtevo "iz vseh dovoljenih razlogov", sklicuje se na kršitve "materialnega zakona in kazenskega postopka", vendar pa izrecno in tudi smiselno v zahtevi ne uveljavlja nobene konkretne kršitve zakona. Njegova kritika pravnomočne sodbe (ki kljub obsojenčevemu zanikanju ugotavlja, da je bil prav on voznik in povzročitelj prometne nesreče), je usmerjena v delo in ugotovitve (nekaterih) izvedencev oziroma strokovnjakov ter v zavrnitev posameznih, po mnenju zahteve ključnih dokaznih predlogov obrambe, kajti na podlagi zbranih dokazov naj ne bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bil voznik res obsojenec.

Zahteva izvedencu medicinske stroke dr. T.J. očita, da ni "nevtralno" pojasnil mehanizma nastanka poškodb (obsojenca in sopotnika), in da je bil vsaj pod posrednim vplivom mnenj ostalih dveh strokovnjakov - izvedenca prometne stroke prof. dr. I.P. in strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave (CFP) o preiskavi kontaktnih tekstilnih vlaken, ki ga je izdelal R.M. Glede strokovnega mnenja CFP je zagovornik tudi mnenja, da ni "tako enoznačno" kot ga ocenjujeta nižji sodišči (ob upoštevanju ugotovitev, da so vlakna hlač nespecifična, da ni mogoče določiti starosti zatalin (v katerih so najdena tekstilna vlakna) in da je bilo pokojnikovo vozilo udeleženo v več prometnih nesrečah.

Iz navedenega jasno izhaja, da vložnik s takšnimi navedbami ne uveljavlja nobenih kršitev zakona temveč izključno graja strokovnost, pravilnost (metodo dela) in zanesljivost izvedenca medicinske stroke ter dokazno presojo strokovnega mnenja CFP, oziroma kot vložnik sam navaja, da na podlagi zbranih dokazov ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bil voznik obsojenec. Na ta način pa v nasprotju z zakonom izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zvezi z zagovornikovimi načelnimi pripombami na metodo dela izvedenca medicinske stroke je treba pojasniti, da je sodišče (zaradi preverjanja verodostojnosti zagovora) izvedencu odredilo, da pojasni mehanizem nastanka telesnih poškodb obeh udeležencev glede na ugotovljen potek prometne nesreče. Dejanska podlaga izvedenčeve ekspertize (ki mora temeljiti na preverjenih dejstvih), sta bila torej potek prometne nesreče, kot ga je ugotovil izvedenec prometne stroke ter ugotovitve drugega izvedenca o telesnih poškodbah, česar vložnik niti ne problematizira. Izvedenec medicinske stroke je upošteval meje, določene v odredbi sodišča in v skladu s pravili svoje stroke, izhajajoč iz objektivno zanesljivo ugotovljenih dejstev (potek prometne nesreče, telesne poškodbe) podal mnenje, da obsojenčeve telesne poškodbe nedvomno kažejo, da je v času nastanka prometne nesreče sedel za volanom, pokojnik pa na prednjem sovoznikovem sedežu. Svoje zaključke je izvedenec tudi razumljivo in logično utemeljil. Do enakih ugotovitev, (kar zadeva obsojenčev položaj v vozilu), je prišel tudi strokovnjak Centra za forenzične preiskave na podlagi analize kontaktnih sledov vlaken na plastičnih delih vozila (zataline, zdrsi) in hkrati odločno zavrnil že omenjene pomisleke obrambe, da bi najdeni sledovi utegnili nastati tudi ob drugih trkih vozila. Po navedenem ne more biti, kot meni vložnik, sporen niti zaključek pritožbenega sodišča, da izvedenci niso posegali na druga strokovna področja, da so izvedenska mnenja skladna in da se dopolnjujejo (v ugotovitvi, kdo je bil voznik).

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe sodišče tudi ni kršilo obsojenčevih pravic obrambe. V ustavni in sodni presoji je sprejeto stališče, da obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni absolutna, da sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in da z zavrnitvijo dokazov, ki očitno ne morejo biti uspešni, sodišče ne krši obdolženčeve pravice do obrambe.

Kot takšni so bili na prvi in drugi stopnji obrazloženo in z razumnimi razlogi zavrnjeni tudi dokazni predlogi zagovornika za zaslišanje dr. H.M (B/5 spisa), za odreditev novega izvedenca medicinske stroke in tudi "predlog za postavitev neodvisnega izvedenca", saj mnenje strokovnjaka CFP v predkazenskem postopku pravnomočna sodba pravilno ocenjuje kot dovoljen in verodostojen dokaz. Vložnik zahteve z vztrajanjem pri podanih dokaznih predlogih v ničemer ne izkaže zatrjevane kršitve zakona, temveč zgolj izraža nestrinjanje z dokazno presojo izvedenskih mnenj oziroma zaključkom izpodbijane sodbe, da je obsojenec storil kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena po enakih kriterijih in ob upoštevanju enakih obsojenčevih premoženjskih razmer, kot v postopku pred nižjima sodiščema.